Jedro

Čeprav revizijsko sodišče upošteva, da Ustava RS v 23. členu zagotavlja širše varstvo kot Evropska konvencija o človekovih pravicah v 6. členu, ker obsega ne samo civilne pravice in obveznosti in kazenske obtožbe, ampak varstvo katerih koli pravic, dolžnosti in pravnih interesov, je enako kot obe nižji sodišči prepričano, da to ne more biti osnova za zagotovitev samostojnega sodnega varstva zoper pisno opozorilo. To pisno opozorilo še ne pomeni posega v kakšno pravico delavca in vsebinsko tudi ni obtožba, zoper katero bi bilo potrebno sodno varstvo. Pisno opozorilo tudi ne pomeni, da zaradi njega delodajalec ne izpolnjuje obveznosti iz delovnega razmerja niti ne pomeni, da delodajalec krši katero od pravic delavca iz delovnega razmerja. Zato delavec po prejemu pisnega opozorila še nima pravice do samostojnega sodnega varstva niti glede na določbe 23. člena Ustave RS niti glede na določbe 204. člena ZDR.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je zavrglo tožbo tožnice, v kateri je ta uveljavljala razveljavitev pisnega opozorila pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi v primeru ponovne kršitve delovnih obveznosti z dne 18.5.2004 in obvestila z dne 7.6.2004, s katerim je tožena stranka zavrnila tožničino zahtevo za odpravo kršitev in da se ugotovi, da tožnica ni kršila obveznosti opravljanja dela po pogodbi o zaposlitvi in navodil delodajalca.

Drugostopenjsko sodišče je zavrnilo pritožbo tožnice kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje, razen v delu, ki se nanaša na stroške postopka.

Zoper pravnomočni sklep, izdan na drugi stopnji, je tožnica vložila revizijo zaradi revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da ni sprejemljivo, da bi delodajalec lahko delavcem očital različne kršitve, delavci pa ne bi imeli možnosti, da dokažejo, da kršitve ne držijo. To pomeni zmotno uporabo členov 83 in 204 ZDR in kršitev 23. člena Ustave RS. Zato je predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in spremeni izpodbijano sodbo in tožbenemu zahtevku ugodi.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 12/2003 - uradno prečiščeno besedilo) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člena ZPP).

Ker revidentka v reviziji ni navedla, kje oziroma v čem naj bi bile bistveno kršene določbe pravdnega postopka, revizijsko sodišče izpodbijane sodbe glede tega revizijskega očitka ni preizkušalo.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo zmotne uporabe materialnega prava v izpodbijani sodbi, saj je sodišče odločilo skladno z določbami Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 42/2002).

Po določbi prvega odstavka 83.člena ZDR mora delodajalec pred redno opovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga pisno opozoriti delavca na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi v primeru kršitve.

Nižji sodišči sta imeli pravno podlago za izdajo izpodbijanega sklepa (v delu, ki se nanaša na ugotovitveno tožbo) v prvem odstavku 274. člena ZPP, ki med drugim določa, da sodišče tožbo zavrže, če ugotovi, da ni podana pravna korist tožeče stranke za vložitev tožbe. Pravna korist oziroma pravni interes je tudi po stališču Ustavnega sodišča Republike Slovenije lahko opredeljen kot procesna predpostavka za vsebinsko odločitev o utemeljenosti zahtevka (Odločba Up 334/98 z dne 10.2.2000; Galič - Ustavno civilno procesno pravo, GV, Založba, Ljubljana 2004, str. 78). Tudi po praksi Evropskega sodišča za človekove pravice mora biti spor takšen, da ga je mogoče rešiti v sodnem postopku: nanašati se mora na pravico, pravzaprav mora biti sporna uporaba prava ali obstoj dejstev, od katerih je odvisna odločitev o pravici (Galič, str. 31). Sodišče presoja obstoj pravne koristi glede na materialnopravne učinke tožbenega predmeta, razen če zakon glede posameznega dejanja sodno varstvo izrecno predvideva. Glede ugotovitvenega dela tožbe ni ugotoviti pravne koristi za tožnico, ker pisno opozorilo samo po sebi nima pravnih posledic za delavca, zato revizijsko sodišče ni ugotovilo zmotne uporabe materialnega prava pri izdaji izpodbijanega sklepa.

Iz prvega odstavka 204. člena ZDR izhaja, da ima delavec, če meni, da delodajalec ne izpolnjuje obveznosti iz delovnega razmerja ali krši katero od njegovih pravic iz delovnega razmerja, pravico pisno zahtevati, da delodajalec kršitev odpravi oziroma da svoje obveznosti izpolni. Drugi odstavek 204. člena daje nato delavcu pravico do sodnega varstva, če delodajalec ne izpolni svoje obveznosti oziroma ne odpravi kršitve. Iz vsebine navedenih določb izhaja, da je lahko predmet delavčeve zahteve le ravnanje ali opustitev delodajalca, ki ima samostojne pravne posledice na področju posameznih institutov delovnega razmerja oziroma pravic iz obveznosti iz teh nalogov.

Čeprav revizijsko sodišče upošteva, da Ustava RS v 23. členu zagotavlja širše varstvo kot Evropska konvencija o človekovih pravicah v 6. členu, ker obsega ne samo civilne pravice in obveznosti in kazenske obtožbe, ampak varstvo katerih koli pravic, dolžnosti in pravnih interesov, je enako kot obe nižji sodišči prepričano, da to ne more biti osnova za zagotovitev samostojnega sodnega varstva zoper pisno opozorilo. To pisno opozorilo še ne pomeni posega v kakšno pravico delavca in vsebinsko tudi ni obtožba, zoper katero bi bilo potrebno sodno varstvo. Pisno opozorilo tudi ne pomeni, da zaradi njega delodajalec ne izpolnjuje obveznosti iz delovnega razmerja niti ne pomeni, da delodajalec krši katero od pravic delavca iz delovnega razmerja. Zato delavec po prejemu pisnega opozorila še nima pravice do samostojnega sodnega varstva niti glede na določbe 23. člena Ustave RS niti glede na določbe 204. člena ZDR.

Zaradi povedanega tudi revizijsko sodišče ugotavlja, da samo pisno opozorilo delodajalca za tožnico ni imelo še nobenih pravnih posledic, da tudi ne pomeni, da delodajalec ne izpolnjuje obveznosti iz delovnega razmerja ali krši katero od pravic delavke, saj je opredeljeno zgolj kot pogoj za (kasnejšo) podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga v primeru ponovne kršitve. Gre za preventivno ravnanje, da se delavka lahko izogne utemeljenim krivdnim odpovednim razlogom. Z njim se ne posega v pravni interes oziroma koristi delavca, to pa tudi pomeni, da veljavni predpisi glede na določbo prvega in drugega odstavka 204. člena ZDSS-1, v zvezi z njim ne zagotavljajo niti internega varstva pravic pri delodajalcu, niti kasneje sodnega varstva. Zato sta odločitvi obeh nižjih sodišč pravilni tudi glede tožbe v delu, ki se nanaša na razveljavitev (odpravo) pisnega opozorila.

Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.