Jedro

Namen pravnih pravil o odgovornosti za stvarne napake je varstvo tistega interesa kupca, zaradi katerega je prodajno pogodbo sklenil – to je interesa za pravilno izpolnitev, in pa varstvo načela enake vrednosti dajatev, kot temeljnega načela dvostranskih (odplačnih) pogodb. Medtem ko sta jamčevalna zahtevka za odpravo napak oziroma za povrnitev stroškov odprave napak in za izročitev drugih stvari namenjena zlasti zaščiti kupčevega interesa za pravilno izpolnitev, služi zahtevek za znižanje kupnine zlasti varstvu načela enake vrednosti dajatev Razlogi, zaradi katerih je bilo vozilo prodano za nižjo ceno od njegove tržne vrednosti, niso odločilni, pač pa zgolj razmerje med vrednostjo stvari brez napake in vrednostjo stvari z napako ob sklenitvi pogodbe.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se po spremembi v celoti glasi: „Tožena stranka T. C. je dolžna tožeči stranki S. K. v roku 15 dni plačati znesek 1.044,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.2.2007 do plačila.

V presežku se tožbeni zahtevek zavrne.

Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 396,49 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka izpolnitvenega roka do plačila.“ V preostalem se pritožba zavrne ter se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da mora tožeči iz naslova znižanja kupnine za prodano osebno vozilo plačati znesek 2.045,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje ter ji povrniti pravdne stroške v znesku 1.760,60 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo se je tožena stranka pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da iz izpovedbe tožnika jasno izhaja, da je reklamiral le vžig, in da je avto vžgal, ko mu je M. C. v avto montiral prineseni čistilec nafte. Reklamirana napaka je bila sanirana, kar izhaja tudi iz dejstva, da je tožnik avto do 18.1.2007 uporabljal. Ostale domnevne napake je tožnik reklamiral šele 23.10.2006, torej po preteku roka iz 1. odstavka 462. člena Obligacijskega zakonika – OZ. Glede obstoja skrite napake je mnenje izvedenca T. J. neprepričljivo. Po sugestiji izvedenca je tožena stranka predlagala dodatno zaslišanje M. C., vendar je sodišče predlog štelo za nepotreben. Izvedenec J. se glede težav z vžigom ni določno izjavil, priznal pa je, da je bila težava z vžigom vsaj začasno odpravljena z zamenjavo visokotlačne črpalke pri M. Č. Iz računa slednjega sledi, da je to stalo le 76.366,08 SIT in ne 174.983,76 SIT kot izhaja iz izvedeniškega mnenja. Izvedenec je povedal, da nanos tesnilne mase nima povezave z nemožnostjo vžiga, in da avto iz tega razloga ni manj vreden. Manjvrednost vozila ni izkazana, saj je bil vžig popravljen že z zamenjavo regulatorja za nafto in s sanacijo pri M. Č. dne 18.1.2007, ta servis pa je bil opravljen 4 mesece po nabavi vozila in zato te sanacije ne gre povezovati s prodajo dne 24.9.2006, tožnik pa je v vmesnem času vozilo tudi uporabljal. Ponavlja, da je obravnavano vozilo ob prodaji imelo običajne lastnosti glede na starost in število prevoženih kilometrov in ni imelo nobene stvarne napake, klavzula „videno-kupljeno“ pa ni nična. Nadalje opozarja, da je sodišče v sklepu o postavitvi izvedenca odredilo, da naj izvedenec, v primeru, da bo ugotovil, da je prodano vozilo imelo napake, poda oceno za koliko je bilo vozilo zaradi tega manj vredno, kot pa je tožnik zanj dejansko plačal. Izvedenec je manjvrednost vozila ugotovil v višini 1.044,00 EUR, kar pomeni, da bi bil tožnik upravičen le do tega zneska. Tožnik tudi ni predložil dokazila, da je zamenjal akumulator, brizgalno šobo, v predloženih računih tožnika visokotlačna črpalka ni zajeta, iz računov pa tudi ni razvidna zamenjava cevi goriva in visokotlačne cevi črpalke. Kljub temu, da te stvari niso bile zamenjane, je tožnik vozilo uporabljal in ga prodal naprej, ne da bi navedene zamenjave opravil, kar dokazuje, da tožnikov tožbeni zahtevek ni utemeljen. Napačna je tudi odločitev o pravdnih stroških.

Tožeča stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče prve stopnje je kot materialnopravno izhodišče za presojo utemeljenosti uveljavljanega tožbenega zahtevka pravilno upoštevalo določbe 458. do 480. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ki urejajo odgovornost prodajalca za stvarne napake in pravice kupca ob tem. Ob upoštevanju opredelitve stvarne napake po določbi 459. člena OZ ni dvoma o pravilnosti presoje sodišča prve stopnje, da je predmet prodajne pogodbe imel stvarno napako. Na podlagi izvedeniškega mnenja izvedenca dipl. ing. T. J. je sodišče prve stopnje napravilo pravilen sklep, da je šlo za skrito stvarno napako (1. odstavek 462. člena OZ). Pritožbeni ugovor, da izvedeniško mnenje ni prepričljivo, ni upošteven. Sodišče prve stopnje je mnenje izvedenca utemeljeno upoštevalo za podlago svoje odločitve, saj je pravilna in tudi neizpodbijana ugotovitev, da po zaslišanju izvedenca tožena stranka na mnenje ni imela nadaljnjih pripomb in tudi ni predlagala postavitve novega izvedenca. V dokaznem gradivu ni opore za trditev toženca, da naj bi M. C. skrito napako po tožnikovi reklamaciji odpravil. Neutemeljen je tudi pritožbeni ugovor zoper pravočasnost grajanja napake. 465. člen OZ določa, da kupec ne izgubi pravice sklicevati se na napako tudi po izteku z zakonom predpisanega roka, če je bila prodajalcu napaka znana ali mu ni mogla ostati neznana. Sodišče prve stopnje je ob obravnavi ugovora tožene stranke, da sta pogodbeni stranki odgovornost za stvarne napake izključili, ugotovilo, da je bila stvarna napaka toženki znana, vendar z njo tožnika ni seznanila. V utemeljitev sprejete odločitve je sodišče prve stopnje navedlo razloge v 2. odstavku na 4. strani sodbe in k njihovi prepričljivosti ni mogoče prav ničesar dodati. Sodišče prve stopnje je tudi pojasnilo razloge, zaradi katerih priče M. C. ni ponovno zaslišalo. Pritožba ne izpodbija ugotovitve, da razlogov za njegovo ponovno zaslišanje tožena stranka ni navedla in da okoliščine v zvezi z nanosom tesnilne mase, glede na izvedeniško mnenje, niso odločilnega pomena. S tem je sodišče prve stopnje dovolj utemeljilo zavrnitev dokaznega predloga in z opustitvijo dodatnega zaslišanja priče dejansko stanje ni bilo nepopolno ugotovljeno, niti ni bila toženi stranki odvzeta možnost obravnavanja (8. točka II. odstavka 339. člena ZPP).

Utemeljena pa je pritožba v delu, ko opozarja, da je izvedenec, v skladu z materialnopravno pravilnim napotilom iz sklepa o njegovi postavitvi, ugotovil manjvrednost vozila, glede na pogodbeno opredeljeno vrednost, v višini 1.044,00 EUR, in da je tožeča stranka upravičena do znižanja kupnine le v tej višini. Namen pravnih pravil o odgovornosti za stvarne napake je namreč varstvo tistega interesa kupca, zaradi katerega je prodajno pogodbo sklenil – to je interesa za pravilno izpolnitev, in pa varstvo načela enake vrednosti dajatev, kot temeljnega načela dvostranskih (odplačnih) pogodb. Medtem, ko sta jamčevalna zahtevka za odpravo napak oziroma za povrnitev stroškov odprave napak in za izročitev drugih stvari namenjena zlasti zaščiti kupčevega interesa za pravilno izpolnitev, služi zahtevek za znižanje kupnine zlasti varstvu načela enake vrednosti dajatev (N. Plavšak, OZ s komentarjem, stran 169). To pa se po 478. členu OZ uveljavi tako, da se kupnina zniža v razmerju med vrednostjo stvari brez napake in vrednostjo stvari z napako ob sklenitvi pogodbe. Pomembno je še, da je, v primeru, če kupec uresniči pravico do sorazmernega znižanja kupnine, njegova izbira dokončna in drugih jamčevalnih zahtevkov v zvezi z isto napako ne more več uveljavljati (ibidem, stran 165). S tem, ko je sodišče prve stopnje kupnino za osebni avto znižalo za objektivni strošek odprave napake je določbo 478. člena OZ uporabilo zmotno. Kot je bilo že navedeno, je prvostopenjsko sodišče kot podlago odločitve sprejelo mnenje izvedenca, ker je utemeljeno štelo, da ga pravdni stranki sprejemata. Razlogi, zaradi katerih je bilo vozilo prodano za nižjo ceno od njegove tržne vrednosti, niso odločilni, pač pa zgolj razmerje med vrednostjo stvari brez napake in vrednostjo stvari z napako ob sklenitvi pogodbe. Iz podatkov v spisu res ne izhaja, da bi bila zatrjevana stvarna napaka odpravljena in da bi bila zato morda tožeča stranka upravičena do stroškov popravila na kakšni drugi pravni podlagi v smislu zahtevka za pravilno izpolnitev, vendar pa velja poudariti, da gre v obravnavani zadevi za tožbeni zahtevek za sorazmerno znižanje kupnine in zato navedeni pritožbeni ugovor pravno ni odločilen.

Pritožbeno sodišče po navedenem ugotavlja, da je pritožba tožene stranke delno utemeljena in je zato, na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP, sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je toženki naložilo plačilo zneska 1.044,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. V preostalem delu je zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje.

Če spremeni odločbo zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, pritožbeno sodišče odloči o stroških vsega postopka (2. odstavek 165. člena ZPP). Tožeča stranka je v postopku pred prvostopenjskim sodiščem v celoti uspela glede temelja zahtevka, glede višine pa z 18 % zahtevka, skupaj torej z 59 % zahtevka. V tem deležu ji mora tožena stranka povrniti pravdne stroške. V postopku pred prvostopenjskim sodiščem so tožeči stranki nastali stroški v znesku 1.760,60 EUR in ji mora zato tožena stranka povrniti znesek 1.038,75 EUR. Toženi stranki so nastali v postopku pred prvostopenjskim sodiščem stroški v skupnem znesku 1.120,84 EUR, od tega ji mora tožeča stranka povrniti 41 %, torej znesek 459,54 EUR. V pritožbenem postopku so toženi stranki nastali stroški v znesku 365,36 EUR. Ker je s pritožbo uspela približno s polovico, ji mora tožeča stranka povrniti pritožbene stroške v polovičnem znesku, torej znesek 182,72 EUR. Po pobotanju nastalih stroškov mora tožena stranka tožeči povrniti stroške v znesku 396,49 EUR, in sicer v 15 dneh, v primeru zamude pa ji plačati še zakonske zamudne obresti, ki pričnejo teči dan po izteku izpolnitvenega roka.