Jedro

Zoper pravnomočen sklep o zavrnitvi prošnje za oprostitev plačila stroškov kazenskega postopka zahteva za varstvo zakonitosti ni dovoljena.

Izrek

Zahteva obsojenega S.I. za varstvo zakonitosti se zavrže.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sklepom III K 89/2005 z dne 27.11.2008 pod točko I zavrnilo obsojenčevo prošnjo za oprostitev plačila stroškov kazenskega postopka, pod točko II pa mu je dovolilo, da stroške v znesku 17.922,51 EUR plača v 48 mesečnih obrokih po 373,38 EUR, pri čemer prvi obrok zapade v plačilo dne 20.1.2009, vsak izmed naslednjih 47 mesečnih obrokov v enaki višini pa do naslednjega 20. v mesecu, do dokončnega poplačila, in sicer dne 20.12.2012. Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedenim pravnomočnim sklepom, ob reševanju obsojenčeve pritožbe izpodbijani sklep v točki II spremenilo tako, da je obsojencu dovolilo obročno plačilo stroškov kazenskega postopka v navedeni višini, v 48 mesečnih obrokih po 373,38 EUR, pri čemer prvi obrok zapade v plačilo 1.4.2009, vsak izmed naslednjih 47 mesečnih obrokov v enaki višini pa prvega dne vsakega naslednjega meseca do dokončnega poplačila.

2. Zoper ta pravnomočni sklep je obsojeni S.I., ne da bi navedel zakonsko podlago, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V njej opisuje svoje slabe gmotne razmere in težave, zaradi katerih se je družina znašla v materialnem pomanjkanju. Povečana brezposelnost ga navdaja s strahom, da se ne bo mogel zaposliti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da ga po četrtem odstavku 95. člena ZKP oprosti vseh stroškov kazenskega postopka.

3. Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. v odgovoru na zahtevo navaja, da je ta nedovoljena, saj izpodbija sklep o stroških kazenskega postopka, izdan po pravnomočnosti sodbe (prvi odstavek 420. člena ZKP). Zahteva tudi ne uveljavlja nobene kršitve zakona, temveč samo prosi, da Vrhovno sodišče obsojenca oprosti plačila stroškov.

4. Obsojenec se o odgovoru vrhovnega državnega tožilca ni izjavil. 5. Zahteva za varstvo zakonitosti ni dovoljena.

6. Po prvem odstavku 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) se sme zahteva za varstvo zakonitosti vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo, po pravnomočno končanem kazenskem postopku, iz razlogov naštetih v 1. do 3. točki prvega odstavka istega člena. Pravnomočna sodna odločba je po navedeni določbi pravnomočna obsodilna, oprostilna in zavrnilna sodba ter pravnomočen sklep sodišča, s katerim je končan kazenski postopek. V drugem odstavku 420. člena ZKP je predpisano, da tega izrednega pravnega sredstva ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in tudi ne zoper odločbo Vrhovnega sodišča, s katero je bilo odločeno o zahtevi za varstvo zakonitosti. To pa ne pomeni, da je zahteva dovoljena tudi zoper vse druge pravnomočne sodne odločbe, izdane po pravnomočno končanem kazenskem postopku. Vrhovno sodišče je v dosedanji praksi štelo, da je zahteva za varstvo zakonitosti dovoljena zoper pravnomočen sklep, s katerim je bila zahteva za obnovo kazenskega postopka zavržena ali zavrnjena, pravnomočno sodbo, s katero je bila preklicana pogojna obsodba, pravnomočen sklep o odvzemu predmetov, pravnomočen sklep o odvzemu premoženjske koristi nezakonitega izvora in zoper sklep o nadomestitvi kazni zapora s hišnim zaporom. V vseh teh primerih gre za odločbe, ki so bodisi povezane z odločanjem o glavni stvari, ali pa občutno posegajo v pravice ali pravne interese obsojenca, zaradi česar je Vrhovno sodišče v teh primerih razlagalo, da je navedeno pravno sredstvo dovoljeno. V konkretni zadevi pa je bilo o temelju in višini že odločeno s pravnomočno sodbo, zahteva pa izpodbija le poznejšo odločitev sodišča, ki je povezana z izvršitvijo odločbe o stroških kazenskega postopka. O obsojenčevi prošnji za oprostitev stroškov po četrtem odstavku 95. člena ZKP je odločilo prvostopenjsko sodišče, sodišče druge stopnje pa je odločbo preizkusilo v pritožbenem postopku. V določbah 420. člena ZKP ni podlage, ki bi omogočala razlago, da je zoper takšno pravnomočno odločbo dovoljena zahteva za varstvo zakonitosti. Zato je Vrhovno sodišče zahtevo obsojenega S.I. za varstvo zakonitosti po drugem odstavku 423. člena ZKP kot nedovoljeno zavrglo.