Jedro

Rok, določen v 5. odst. 45. čl. ZOR (5. odst. 33. čl. OZ) je prekluzivni rok. Na prekluzivni rok pa mora sodišče paziti po uradni dolžnosti (glej 274. čl. ZPP).

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje r a z v e l j a v i ter zadeva vrne v ponovno odločanje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje odločilo, da se predlog za vrnitev v prejšnje stanje tožene stranke zavrne ter razsodilo, da je tožena stranka dolžna s tožečo stranko podpisati in notarsko overiti svoj podpis na prodajni pogodbi, katere vsebina je razvidna iz izreka izpodbijane sodbe, sicer prodajno pogodbo nadomesti sodba. Glede pravdnih stroškov pa je še odločilo, da jih je tožena stranka dolžna v roku 15-ih dni povrniti tožeči stranki v višini 539.109,20 SIT, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.12.2006 dalje.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se je pritožila tožena stranka in predlagala njeno razveljavitev in spremembo tako, da se tožbeni zahtevek zavrne, tožnici pa naloži plačilo vseh pravdnih stroškov, podrejeno pa je predlagala vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Meni, da so zaključki sodišča prve stopnje zmotni, saj temeljijo na zmotni uporabi materialnega prava. Pritožnik je namreč mnenja, da je potrebno dogovor iz 7. čl. pogodbe, sklenjene dne 17.12.1999 presojati kot "predpogodbo" po 33. čl. Obligacijskega zakonika. V obravnavanem primeru gre namreč za sporazum med strankama, za pogodbo, da bosta sklenili pogodbo. Tožnik in toženec sta se zedinila o predmetu pogodbe in o tem, kako bo določena cena za ta predmet in obseg nepremičnine, vendar pa nista želela še skleniti prodajne pogodbe za navedeno nepremičnino zato, ker je tožnik navedeno nepremičnino še zasedal. Prav zaradi tega sta sklenitev glavne pogodbe odložila za čas po tem, ko tožnik "zapusti lokacijo". Tak dogovor med tožnikom in tožencem gre nesporno presoditi kot predpogodbo, zato je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo (oz. ga sploh ni uporabilo). Iz tožbenih navedb tožnika izhaja, da je tožnik lokacijo zapustil avgusta 2001, toženec pa teh navedb ni prerekal. Sodišče dejanskega stanja v tej smeri ni raziskovalo. Ker gre navedeni dogovor med tožnikom in tožencem v pogodbi z dne 17.12.1999 presoditi kot predpogodbo, je rok zahtevati izpolnitev - to je sklenitev glavne pogodbe, potekel februarja 2002. Sklenitev glavne pogodbe lahko prizadeta stranka zahteva pred sodiščem v prekluzivnem roku šestih mesecev. Tožnik in toženec sta v predpogodbi določila, da bosta glavno pogodbo sklenila takoj po tem, ko tožnik zapusti lokacijo. Rok v predpogodbi sta torej določila, zato tožnik ne more več zahtevati izpolnitve predpogodbe. Sodišče je torej zmotno uporabilo materialno pravo in saj ni upoštevalo, da je tožnik tožbo vložil dne 27.12.2005, torej izven roka, ki je določen, da bi lahko tožnik zahteval še izpolnitev predpogodbe.

Tožeča stranka pa se v odgovoru na pritožbo, ki ga je vložila po svojih pooblaščencih zavzema za njeno zavrnitev. Meni, da je izpodbijana sodba pravilna in zakonita. V odgovoru opozarja, da tožena stranka v pritožbi s tem, ko uveljavlja, da gre pri določilu 7. čl. pogodbe z dne 17.12.1999 za predpogodbo, uveljavlja nova dejstva, ki pa bi jih lahko brez vsakega dvoma navedla in uveljavljala že najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo, pa jih ni. Do navajanja novih dejstev v pritožbi pa ni upravičena. Sicer pa tudi meni, da pri določilu 7. čl. navedene pogodbe sploh ne gre za predpogodbo. Skladno z določili 45. čl. ZOR oz. 33. čl. OZ je predpogodba takšna pogodba, s katero stranki prevzemata obveznost, da bosta pozneje sklenili drugo, glavno pogodbo. Eden od temeljnih pogojev za obstoj predpogodbe je obojestranska zaveza obeh strank predpogodbe, da bosta sklenili glavno pogodbo. Vsebina 7. čl. pogodbe pa ne vsebuje medsebojne zaveze obeh pogodbenih strank, temveč zgolj zavezo tožene stranke, saj določa, da se kupec (tožena stranka) zavezuje, da bo po dokončni zapustitvi lokacije s strani prodajalca odkupil tudi sorazmeren delež prometnih poti. Ne vsebuje pa navedena določba zaveze tožeče stranke kot prodajalca. Ob odsotnosti obojestranske zveze oz. medsebojne obveznosti pa ni mogoče govoriti o predpogodbi.

Pritožba tožene stranke je utemeljena.

Po ugotovitvah sodišča prve stopnje sta pravdni stranki dne 17.12.1999 sklenili prodajno pogodbo za prodajo nepremičnin, s katero je tožena stranka od tožeče odkupila v 1. čl. pogodbe navedene nepremičnine. Po 7. čl. te pogodbe pa se je toženec zavezal, da bo ob dokončni zapustitvi lokacije s strani prodajalca - tožeče stranke od tožene stranke odkupil tudi sorazmerni delež prometnih poti po ceni, ki bo določena s strani sodnega cenilca. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so izpolnjeni pogoji za sklenitev kupoprodajne pogodbe, saj je tožeča stranka zgoraj navedeno lokacijo zapustila, zato je tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodilo.

Ker je tožena stranka glede na določilo 7. čl. pogodbe s tako zavezo prevzela obveznost da bo pozneje (po zapustitvi lokacije) odkupila (sklenila pogodbo) sorazmeren del prometnih poti, po ceni, ki bo določena s cenitvijo cenilca ( bistvena sestavina glavne pogodbe; predmet in cena) dejansko tudi po mnenju pritožbenega sodišča taka zaveza, kot jo vsebuje določba 7.čl. pogodbe, predstavlja predpogodbo po 45. čl. v času sklenitve pogodbe veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Pritožbeno sodišče še pripominja, da se ne strinja s stališčem tožene stranke iz odgovora na pritožbo, da takega dogovora strank, ko obstoji izključno zaveza zgolj na strani tožene stranke ni mogoče opredeliti kot predpogodbe, saj lahko po pravni teoriji predpogodba zavezuje k sklenitvi glavne pogodbe samo eno stranko ali pa obe (Obligacijski zakonik s komentarjem, splošni del, 1. knjiga, stran 265).

Res je sicer, da sodišče prve stopnje te pravne kvalifikacije izrecno v sodbi ni navedlo, ker pa iz dejanskih ugotovitev, kot so povzete v obrazložitvi izpodbijane sodbe izhaja, da je v bistvu določba 7. čl. pogodbe vsebovala vse bistvene sestavine pogodbe, ki naj bi jo stranki v zvezi s prometnimi potmi sklenili, zgolj nenavedba pravne podlage niti ne bi predstavljala niti kršitve procesnih, niti materialnopravnih določb. Utemeljeno pa, po oceni pritožbenega sodišča, tožena stranka v pritožbi opozarja, da pa se sklenitev glavne pogodbe, glede na določila 5. odst. 45. čl. ZOR (enako določbo pa ima tudi 5. odst. sedaj veljavnega določila 33. čl. OZ) lahko zahteva le v šestih mesecih od izteka roka, določenega za njeno sklenitev, če ta rok ni določen, pa od dneva, ko bi po naravi posla in okoliščinah pogodba morala biti sklenjena. Rok, določen v 5. odst. 45. čl. ZOR (5. odst. 33. čl. OZ) je prekluzivni rok. Na prekluzivni rok pa mora sodišče paziti po uradni dolžnosti (glej 274. čl. ZPP), četudi tožena stranka prekluzije ne uveljavlja. Sodišče prve stopnje pravočasnosti tožbe ni presojalo, to pa pomeni, da pritožbeno sodišče pritožbenih trditev o prepozno vloženi tožbi niti ne more preizkusiti, niti nanje odgovoriti. O teh, sicer odločilnih dejstvih torej sodba sploh nima razlogov. To pa je pritožbenemu sodišču narekovalo njeno razveljavitev (14.tč.2.odst.339.čl. ZPP). V zvezi s tem pritožbeno sodišče še dodaja, da je nesprejemljivo stališče tožeče stranke izraženo v odgovoru na pritožbo, da naj bi bila tožena stranka prekludirana v pritožbeni izjavi, da določilo 7. čl. pogodbe predstavlja predpogodbo, saj zgolj opozorilo na pravilno pravno opredelitev (kvalifikacija) določenega dejanskega substrata pač ne more predstavljati novih dejstev v smislu 1.odst.337.čl. ZPP.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, ali je tožeča stranka pravočasno, v skladu z določili 5. odst. 45. čl. ZOR (5. odst. 33. čl. OZ) vložila tožbo ter skladno s to ugotovitvijo odločiti o zadevi.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določilu 3. odst. 165. čl. ZPP.