Jedro

Niti iz zakona o državljanstvu (Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I in 38/92), niti iz določb 204. člena zakona o splošnem upravnem postopku ne izhaja, da je upravni organ pri izdaji odločbe o prošnji za sprejem v državljanstvo z izredno naturalizacijo (13. člen navedenega zakona) vezan na mnenje vlade. Vendar pa glede na ustavno in zakonsko določena razmerja med vlado, ki je pristojna ugotavljati in zastopati korist države v najširšem pomenu besede, in republiškimi upravnimi organi, ki so pristojni skrbeti za državno korist praviloma le v okviru svojega delovnega področja, lahko izda odločbo v nasprotju z mnenjem vlade samo, če bi sicer kršil materialni predpis.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije na podlagi 13. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije. V obrazložitvi odločbe je navedla, da je Vlada Republike Slovenije s sklepom z dne 5.11.1992 dala negativno mnenje k sprejemu tožnika v državljanstvo Republike Slovenije. Pogoji za sprejem v državljanstvo, določeni v 13. členu zakona, niso podani, zato prošnji ni ugodila.

Tožnik v tožbi uveljavlja tožbeni razlog bistvene kršitve pravil postopka, zaradi katerih ni mogoče presoditi zakonitosti odločbe. Tožena stranka je bila dolžna v skladu z 2. odstavkom 209. člena zakona o splošnem upravnem postopku razložiti, zakaj ni upoštevala predlogov in dokazov, ki jih je za pridobitev državljanstva z naturalizacijo predložil tožnik. Dejanskega stanja torej ni ugotovila in se tudi ni sklicevala na kakršnakoli dejstva oziroma okoliščine, ki so jo pripeljale do negativne odločbe. Izpodbijana odločba je po mnenju tožnika dejansko zbirna odločba, saj mora tožena stranka pred izdajo odločbe v skladu z 2. odstavkom 13. člena zakona o državljanstvu zahtevati mnenje drugega organa. Dano mnenje pa je le konzultativno in ne imperativno mnenje, katerega je tožena stranka dolžna upoštevati pri izdaji odločbe, Ker je mnenje vlade dejansko negativni elementarni akt, tožnik meni, da bi moral biti obrazložen in ga je treba tožniku posredovati v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Zaradi teh pomanjkljivosti je tožniku onemogočeno, da v tožbi izpodbija konkretno odločitev tožene stranke, saj je iz pomanjkljive obrazložitve nemogoče ugotoviti pravno presojo tožene stranke in preveriti skladnost ugotovljenega dejanskega stanja z materialnimi predpisi, tožnik pa tudi ne more presoditi, ali se je tožena stranka držala namena, za katerega ji je dano pooblastilo za odločanje po prostem preudarku. Tožena stranka v zakonu o državljanstvu ni imela podlage, da ne navede razlogov, ki so jo vodili pri odločanju v stvari iz 13. člena navedenega zakona, in se nanjo tudi ni sklicevala. Tožnik meni, da je tožena stranka iz ugotovljenih dejanskih okoliščin napravila napačen sklep glede dejanskega stanja, zato predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da odloča o sprejemu v državljanstvo Republike Slovenije v postopku izredne naturalizacije šele po predhodnem mnenju Vlade Republike Slovenije. Ker je v obravnavanem primeru vlada sporočila, da ne obstaja interes Republike Slovenije za sprejem tožnika z družino v državljanstvo Republike Slovenije, je tožena stranka izdala temu primerno odločbo. Glede na ugotovljeno dejansko stanje tožena stranka meni, da je njena odločitev v izpodbijani odločbi pravilna, zato predlaga, naj sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Pridobitev državljanstva z naturalizacijo po 13. členu zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I in 38/92 - ZDS) je v zakonu urejena kot izjemna podlaga za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, kar je razvidno iz dejstva, da zakon določa zanjo samo dva pogoja: polnoletnost prosilca in korist za državo iz razlogov, ki so v zakonu samo primeroma navedeni. Navedeni zakon ne določa, kdaj je šteti, da sprejem prosilca v državljanstvo koristi Republiki Sloveniji, kar pomeni, da koristi ob obstoju določenih dejanskih okoliščin ne domneva. Koristnost sprejema v državljanstvo ugotavlja organ, ki je po zakonu o državljanstvu Republike Slovenije pristojen za odločanje o izredni naturalizaciji. V obravnavanem primeru je ta organ tožena stranka (1. odstavek 27. člena). Le-ta mora pred izdajo odločbe dobiti mnenje Vlade Republike Slovenije (2. odstavek 13. člena navedenega zakona). Niti iz zakona o državljanstvu niti iz določb 204. člena zakona o splošnem upravnem postopku ne izhaja, da je tožena stranka pri izdaji odločbe na mnenje vlade vezana, vendar pa glede na ustavno in zakonsko določena razmerja med vlado, ki je pristojna ugotavljati in zastopati državno korist v najširšem pomenu besede, in republiškimmi upravnimi organi, ki so pristojni skrbeti za državno korist praviloma le v okviru svojega delovnega področja, lahko izda odločbo v nasprotju z mnenjem vlade samo, če bi sicer kršila materialni predpis. Po presoji sodišča pa v obravnavani sporni zadevi takšen primer ni podan. Toženi stranki zato ni mogoče očitati, da v izpodbijani odločbi dejanskega stanja ni pravilno ugotovila, zato sodišče tožbi ni moglo ugoditi in jo je kot neutemeljeno zavrnilo, kajti drugi tožbeni ugovor, da tožena stranka v izpodbijani odločbi ni obrazložila prostega preudarka, je glede na podlago toženkine odločitve pravno nepomemben. Ta zatrjevana kršitev predpisov bi bila podana le, če bi tožena stranka v odločbi ugotovila, da obstojajo zakonski pogoji za sprejem v državljanstvo, pa bi vlogo po prostem preudarku kljub temu zavrnila.

Sodišče je svojo odločitev oprlo na 2. odst. 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je v skladu s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot republiški predpis.