Jedro

Ker je sodišče obtožni predlog oškodovanca kot tožilca po opravljenem preizkusu (435. člen ZKP) na podlagi 437. člena ZKP zavrglo, kazenski postopek zoper obdolženega sploh ni bil uveden. Procesna predpostavka (pravnomočno končan kazenski postopek) iz 1. odstavka 420. člena ZKP za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti zato ni izpolnjena.

Oškodovanec kot tožilec nima pravice vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (1. odstavek 421. člena ZKP).

Izrek

Zahteva oškodovanca kot tožilca D.V. za varstvo zakonitosti se zavrže.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Ljutomeru je na podlagi 3. odstavka 76. člena v zvezi s 429. členom Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zavrglo pritožbo, ki jo je oškodovanec kot tožilec D.V. vložil kot "ugovor" zoper sklep istega sodišča z dne 09.04.2003. Višje sodišče v Mariboru je z uvodoma navedenim pravnomočnim sklepom tožbo oškodovanca kot tožilca zoper sklep o zavrženju pritožbe zavrnilo kot neutemeljeno.

Zoper ta pravnomočni sklep je oškodovanec kot tožilec D.V. dne 17.12.2003 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti (sodnega postopka). Vrhovnemu sodišču predlaga naj "skozi" postopek varstva zakonitosti ugotovi vse nezakonitosti in kršitve kazenskega zakona, ki jih je naredil sodnik D.F. in so določno opisane v vložnikovi tožbi z dne 28.12.2002. Zahteva za varstvo zakonitosti ni dovoljena.

Zahtevo za varstvo zakonitosti se sme po 1. odstavku 420. člena ZKP iz taksativno naštetih razlogov vložiti po pravnomočno končanem kazenskem postopku zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo. Izjema od tega pravila je predpisana v 4. odstavku 420. člena ZKP, ki predpisuje zoper katere sklepe o odreditvi in podaljšanju pripora je mogoče vložiti izredno pravno sredstvo še pred pravnomočno končanim kazenskim postopkom.

Oškodovanec kot tožilec D.V. je dne 09.10.2002 pri Okrožnem državnem tožilstvu v Murski Soboti podal kazensko ovadbo zoper D.F., sodnika okrajnega sodišča, zaradi kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po 2. odstavku 261. člena KZ. Okrožno državno tožilstvo je kazensko ovadbo s sklepom z dne 20.12.2002 zavrglo, ta sklep pa je bil oškodovancu kot tožilcu vročen dne 27.12.2002 (list. št. 3).

Subsidiarni tožilec je nato začel pregon, tako da je zoper obdolženega D.F. dne 28.12.2002 vložil "tožbo" zaradi storitve kaznivih dejanj zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po 2. odstavku 261. člena KZ in nezakonitega posredovanja po 2. odstavku 269. člena KZ. Okrajno sodišče v Ljutomeru je s sklepom z dne 09.04.2003 na podlagi 1. odstavka 437. v zvezi s 3. točko 1. odstavka 277. člena ZKP "tožbo", ki jo je štelo kot obtožni predlog, zavrglo in po 3. odstavku 96. člena ZKP oškodovancu kot tožilcu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP, pri čemer je povprečnino odmerilo na 60.000,00 SIT. Zoper ta sklep je oškodovanec kot tožilec dne 22.04.2003 vložil ugovor, ki pa ga je sodišče prve stopnje vsebinsko obravnavalo kot pritožbo. Naslednjega dne je subsidiarnega tožilca pozvalo, naj pritožbo popravi tako, da bo sestavljena v skladu z določbo 1. odstavka 369. člena ZKP ter ga poučilo, da bo vlogo na podlagi 3. odstavka 76. člena ZKP zavrglo, če je v roku 3 dni ne bo dopolnil. Oškodovanec kot tožilec je pritožbo sicer dopolnil, vendar ne tako, da bi obsegala vse sestavine, naštete v 1. odstavku 369. člena ZKP, ki se po 1. odstavku 403. člena ZKP smiselno uporablja tudi v postopku o pritožbah zoper sklepe. Zato je sodišče prve stopnje z napadenim sklepom vlogo oškodovanca kot tožilca, ki jo je štelo kot pritožbo, na podlagi 3. odstavka 76. člena v zvezi s 429. členom ZKP zavrglo. Višje sodišče v Mariboru pa je z uvodoma navedenim pravnomočnim sklepom zavrnilo pritožbo oškodovanca kot tožilca D.V. zoper slednji sklep kot neutemeljeno.

ZKP nima izrečnih določb, kdaj začne teči kazenski postopek, pač pa je ta merila izoblikovala sodna praksa. Velja pa pravilo, da se kazenski kot sodni postopek začne z dejanjem sodišča in ne z zahtevo upravičenega tožilca za uvedbo postopka. Sodišče je obtožni predlog oškodovanca kot tožilca po opravljenem preizkusu v skladu z določbo 435. člena ZKP na podlagi 437. člena istega zakona zavrglo. Zato kazenski postopek zoper obdolženega D.F. zaradi navedenih kaznivih dejanj sploh ni bil uveden.

Po 1. odstavku 421. člena ZKP sme zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti vrhovni državni tožilec Republike Slovenije, obdolženec in zagovornik, po obdolženčevi smrti pa v njegovo korist tudi osebe iz 2. odstavka 367. člena ZKP. Ker v navedeni zakonski določbi upravičenci do vložitve tega izrednega pravnega sredstva niso primeroma (exempli causa) našteti, marveč taksativno, njihovega kroga ni mogoče širiti. Zato oškodovanec kot tožilec, ki med upravičenci ni naštet, nima pravice vložiti to izredno pravno sredstvo.

Procesni predpostavki (pravnomočno končan kazenski postopek, zahtevo je vložila oseba, ki nima take pravice) nista izpolnjeni, zato je Vrhovno sodišče zahtevo oškodovanca kot tožilca D.V. na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP zavrglo kot nedovoljeno.