Jedro

Temeljno pravno podlago za odločitev o toženkini odškodninski odgovornosti predstavlja določilo 124. člena ZTSPOZ, ki se glasi: z dnem vpisa zavarovalne organizacije v sodni register preidejo nanjo vse pravice in obveznosti iz pogodb o premoženjskem in osebnem zavarovanju in o pozavarovanju ter vse druge pravice in obveznosti skupnosti. Katere so te skupnosti, s katerih se prenesejo vse druge pravice in obveznosti na zavarovalne organizacije, pa izhaja iz prvega odstavka 120. člena istega zakona: to so skupnosti premoženjskega in osebnega zavarovanja ter pozavarovalne skupnosti, ustanovljene po Zakonu o temeljih premoženjskega in osebnega zavarovanja (Uradni list bivše federacije št. 24/76).

Po tožničini nezgodi (ki je bila 18.9.1990) izvršena toženkina reorganizacija (28.12.1990), ne more vplivati na tožničino pravico, da zahteva odškodnino od toženke kot ene od prej solidarno zavezanih skupnosti prejšnje Zavarovalne skupnosti ... Ta zaključek ima oporo v 124. členu ZTSPOZ (ki je vsebinsko skladen s pozneje noveliranim 187.a členom Zakona o podjetjih - Uradni list bivše federacije št. 46/90, ki je izrečno predpisal solidarno odgovornost pozneje nastalih podjetij zaradi reorganizacije njihovih pravnih prednikov).

Izrek

Reviziji se ugodi ter se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se toženkina pritožba zavrne kot neutemeljena in potrdi vmesna sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo ugotovilo, da je toženka po temelju odgovorna za tožničino škodo, ki jo je ta utrpela v prometni nezgodi 18.9.1990 na cesti Valjevo - Osečine in ki jo je povzročil A. P., zavarovanec Zavarovalne skupnosti ... Sodišče druge stopnje pa je na pritožbo toženke spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je tožničin tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je ocenilo, da toženka ni pravni naslednik v času nezgode obstoječe zavarovalnice, pri kateri je imel povzročitelj nezgode zavarovano svojo odgovornost. Revizijo je vložila tožnica iz razlogov 385. člena ZPP, zlasti zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala, da naj se izpodbijana sodba razveljavi. Po revizijskih izvajanjih je potrebno upoštevati predpise, ki so veljali v času nastanka prometne nezgode. V tistem času pa je bila toženka organizirana tako, da so tako Zavarovalna skupnost ..., ki je pravna prednica toženke, kot posamične območne rizične skupnosti, neomejeno solidarno odgovarjale za obveznosti vseh rizičnih skupnosti. Toženka je zato odškodninsko odgovorna tožnici ter je sodba sodišča druge stopnje tudi v nasprotju s temeljnimi načeli odškodninskega prava, ker je toženka še v letu 1993 obljubljala tožnici rešitev njenih zahtevkov.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženki, ki nanjo ni odgovorila (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977, naprej ZPP, katerega določbe je revizijsko sodišče moralo uporabiti v tej zadevi glede na določilo 498. člena sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS št. 26/99).

Revizija je utemeljena.

Odločilne okoliščine škodnega dogodka so nesporne: prometno nezgodo, v kateri je tožnici nastala določena v tej pravdi uveljavljena škoda, je povzročil voznik vozila z registrsko številko ..., ki je imel zavarovano svojo odgovornost z zavarovalno pogodbo, sklenjeno z Zavarovalno skupnostjo ... Do nezgode je prišlo 18.9.1990. V zadevi je bila sporna le pasivna legitimacija toženke. Ta je menila, da je po določilu 124. člena Zakona o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja (naprej ZTSPOZ, Uradni list bivše federacije št. 17/90), pravna naslednica Zavarovalne skupnosti ..., dne 28.12.1990 v sodni register vpisana Delniška družba za osiguranje K.. O vprašanju, ali je toženka odgovorna tožnici za sporno škodo, je sodišče prve stopnje odločilo z vmesno sodbo, s katero je ugotovilo, da je toženkina odgovornost podana. Sodišče druge stopnje pa je na podlagi istega dejanskega stanja razsodilo, da toženka ni odgovorna tožnici za iztoževano škodo ter je zato s spremenjeno sodbo zavrnilo tožničin zahtevek.

Spredaj povzete ugotovitve kažejo, da je predmet revizijskega preizkusa materialnopravna presoja odločitev sodišč nižjih stopenj. Po presoji revizijskega sodišča predstavlja temeljno pravno podlago za odločitev o toženkini odškodninski odgovornosti določilo 124. člena ZTSPOZ, ki se glasi: z dnem vpisa zavarovalne organizacije v sodni register preidejo nanjo vse pravice in obveznosti iz pogodb o premoženjskem in osebnem zavarovanju in o pozavarovanju ter vse druge pravice in obveznosti skupnosti. Katere so te skupnosti, s katerih se prenesejo vse druge pravice in obveznosti na zavarovalne organizacije, pa izhaja iz prvega odstavka 120. člena istega zakona: to so skupnosti premoženjskega in osebnega zavarovanja ter pozavarovalne skupnosti, ustanovljene po Zakonu o temeljih premoženjskega in osebnega zavarovanja (Uradni list bivše federacije št. 24/76). Tako skupnost je v tem primeru predstavljala pravna prednica toženke in sicer Zavarovalna skupnost ..., n.sol.o., v okviru katere je delovalo več skupnosti temeljnih rizičnih skupnosti, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje. Po tožničini nezgodi (ki je bila 18.9.1990) izvršena toženkina reorganizacija (28.12.1990), po presoji revizijskega sodišča ne more vplivati na tožničino pravico, da zahteva odškodnino od toženke kot ene od prej solidarno zavezanih skupnosti prejšnje Zavarovalne skupnosti ... Ta zaključek ima oporo v že omenjenem 124. členu ZTSPOZ (ki je vsebinsko skladen s pozneje noveliranim 187.a členom Zakona o podjetjih - Uradni list bivše federacije št. 46/90, ki je izrečno predpisal solidarno odgovornost pozneje nastalih podjetij zaradi reorganizacije njihovih pravnih prednikov). Navedeno določilo, ki predpisuje tudi prehod obveznosti na novo nastale zavarovalnice, je nedvomno sprejeto v korist oškodovancev oziroma upnikov. Revizijsko sodišče zato ocenjuje, da je v izpodbijani sodbi zavzeto materialnopravno stališče sodišča druge stopnje nepravilno, torej pravnozmotno, pravilno pa je stališče sodišča prve stopnje, kot je obrazloženo spredaj ter je zato na podlagi prvega odstavka 395. člena ZPP sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da je toženkino pritožbo zoper vmesno sodbo sodišča prve stopnje zavrnilo in navedeno sodbo potrdilo.

Odločba o stroških revizijskega postopka temelji na drugem odstavku 166. in 165. člena ZPP.