Jedro

V konkretnem primeru ni izkazana verjetnost tožbenega zahtevka na izstavitev zemljiškoknjižne listine. Sodišče je namreč vezano na pravnomočni sklep o dedovanju, tožeča stranka pa ne zatrjuje nobenega od obnovitvenih razlogov v smislu 224. člena ZD in tudi ne gre za nobenega v ZD naštetih primerov, v katerih je mogoče doseči spremembo pravnomočnega sklepa o dedovanju (kasneje najdena oporoka, novi dedič). Zahtevek za realizacijo dogovora med dediči pa je zastaral, ko je potekel splošni zastaralni rok.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, po kateri naj bi se tožencu prepovedalo vsakršno poseganje v parc.štev, 814/19 gozd, k.o. Č., še zlasti pa sečnjo 470 listavcev, označenih po M. D., v izmeri 161 m3, v korist tožene stranke, z označbo te prepovedi v zemljiški knjigi, vse pod pretnjo denarne kazni, do pravnomočnega konca pravdnega postopka.

Tožeča stranka vlaga zoper navedeni sklep pravočasno pritožbo.

Uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep pa razveljavi in predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi, podrejeno pa, da sklep razveljavi in vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje. Navaja, da je tekel pred naslovnim sodiščem zapuščinski postopek po T. M., katere zakonita in oporočna dediča sta bili pravdni stranki. V oporoki je zapustnica jasno izrazila voljo z navedbo, da izroča tožnici nepremičnino z imenom P., tožencu pa nepremičnino z imenom G.. Vsebino oporoke je sodišče povzelo v sklepu o dedovanju, pri zapisu pa je prišlo do pomotne zamenjave parcelnih številk. Da je prišlo do pomote sta pravdni stranki ugotovili šele kasneje in s predlogom z dne

27.3.1992, ki je po vsebini dogovor pozvali sodišče na odpravo očitne pisne pomote. Ves čas sta imeli pravdni stranki parceli v posesti tako, kot je zapisano v oporoki. Pri stvarnopravnih zahtevkih ni zastaralnega roka. V konkretnem primeru gre za odpravo napak, kar je tudi predmet omenjenega dogovora. Pritožnica poudarja, da je izkazan temelj zahtevka oziroma njena terjatev obstoji, izpolnjen pa je tudi drugi pogoj za izdajo začasne odredbe in sicer preprečitev nastanka težko nadomestljive škode in preprečitev uporabe sile, saj bi s posekom velikega števila debel listavcev tožnica utrpela nenadomestljivo škodo in ji noben obligacijski zahtevek ne bi mogel nadomestiti te škode, saj bi se gozd zelo izčrpal. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in izpodbijani sklep potrdi, tožnici pa naloži v plačilo priglašene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Sklep o dedovanju po pokojni zapustnici pravdnih strank predstavlja pravnomočno sodno odločbo, ki glede na meje objektivne in subjektivne pravnomočnosti zavezuje tudi sodišče v tem postopku. Po tem sklepu, ki je bil izveden tudi v zemljiški knjigi, pa je tožeča stranka kot dedinja po pokojni M. T. postala lastnica parcele štev. 1183/1, toženec pa lastnik parc. štev. 814/19. Sodišče prve stopnje je upoštevaje te dejanske ugotovitve tudi materialnopravno pravno pravilno pojasnilo, da navedenega sklepa o dedovanju ni mogoče izpodbiti s trditvami, ki jih tožeča stranka uveljavlja v tožbi, saj z njimi ne zatrjuje nobenega od obnovitvenih razlogov iz Zakona o pravdnem postopku v smislu 224. člena Zakona o dedovanju, ne gre pa tudi za nobenega od v Zakonu o dedovanju naštetih primerov, v katerih je mogoče doseči spremembo pravnomočnega sklepa o dedovanju (kasneje najdena oporoka, novi dedič). Navedeni sklep o dedovanju ima torej pravne učinke tudi v tej pravdi in ga tožeča stranka tudi s tožbeno trditveno in materialnopravno podlago, na kateri temelji njen zahtevek, ne more spremeniti.

Materialnopravno pravilno je tudi razlogovanje prvostopnega sodišča, ki je uveljavljanje zahtevka na podlagi dogovora dedičev z dne

27.3.1992 pravilno ocenilo kot uveljavljanje obligacijske pravice, ki je podvržena določbam o zastaranju zahtevkov. Zatrjevani dogovor naj bi predstavljal tudi obligacijsko razmerje vzpostavljeno med dediči, ki so se sporazumeli o razdelitvi spornih parcel med pravdni stranki drugače, kot je določeno v sklepu o dedovanju. Pri tem ni pomembno, da so s tem dogovorom tedaj hoteli doseči zgolj popravo napake v zvezi z označbo spornih parcel, ki sta bili predmet oporočnega dedovanja. Bistveno je, da sklep o dedovanju ni bil spremenjen in je torej ostalo pri označbi parcel iz pravnomočnega sklepa, v skladu s katerim so se vpisale tudi pravice pravdnih strank v zemljiški knjigi na spornih parcelah. Kolikor se tožeča stranka torej zavzema za realizacijo tega dogovora v zemljiški knjigi in na tej podlagi terja od tožene stranke izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine, na ta način uveljavlja materialnopravno pravico iz sklenjenega obligacijskega razmerja, katere sodna uveljavitev pa je podvržena pravilom o zastaranju obligacijskih zahtevkov po pravilih obligacijskega prava. V konkretnem primeru pride v poštev splošni petletni zastaralni rok iz 371. člena ZOR (ki je pred uveljavitvijo Obligacijskega zakonika veljal tudi za zahtevek za izstavitev listine za vpis stvarnih pravic v zemljiški knjigi, na podlagi pogodb oziroma drugih obligacijskih dogovorov), na katerega se vsebinsko sklicuje tožena stranka v odgovoru na tožbo in je tožbeni zahtevek, vložen s tožbo dne 24.1.2005, kolikor je uveljavljan na podlagi navedenega dogovora, zastaran, kot še pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje.

Sicer pa ima pritožbeno sodišče tudi pomisleke, da predstavlja vloga dedičev z dne 27.3.1992 dogovor, saj gre za predlog za popravo sklepa o dedovanju, iz katerega kakšne medsebojne obveznosti dedičev ne izhajajo.

Tožeča stranka torej ni uspela izkazati verjetnosti obstoja (utemeljenosti) svojega tožbenega zahtevka. Zato ni uspela dokazati prvega oziroma temeljnega pogoja za izdajo začasne odredbe.

Izpodbijana odločitev, ki se pravilno sklicuje na pomanjkanje tega pogoja iz 272. člena ZIZ je torej pravilna.

Ker za izdajo začasne odredbe ni izkazan že ta temeljni pogoj, se pritožbeno sodišče ni ukvarjalo s tistimi pritožbenimi očitki, ki izpodbijajo razloge prvostopnega sodišča glede neizkazanosti tudi drugih zatrjevanih pogojev za izdajo predlagane začasne odredbe.

Ob povedanem se izkažejo kot pravno nepomembne tudi pritožbene trditve dejanske narave, s katerimi pritožnica prikazuje sporni parceli kot medsebojno oddaljeni in medsebojno samostojni parceli, pri čemer leži parcela štev. 1183/1 v kompleksu parcel, ki so vse last toženca, ter zatrjuje lastninskemu stanju nasprotno posestno stanje na predmetnih parcelah.

Pritožbeno sodišče je zato moralo pritožbo zavrniti in izpodbijani sklep potrditi. Ugotovilo namreč ni tudi kakšne bistvene kršitev določb postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, kot tudi ne v preostalem delu zmotne uporabe materialnega prava (2. točka 365. člena v zvezi s 353. členom in 366. členom ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Izrek o stroških postopka (prijavljeni stroški v zvezi z odgovorom na tožbo) temelji na določbi 4. odstavka 163. člena ZPP, po kateri odloči sodišče o stroških celotnega postopka šele s končno odločbo, to je odločbo s katero se konča pred njim postopek (v konkretnem primeru s sodbo, s katero bo odločeno o zahtevku iz tožbe).