Jedro

Toženka, ki sicer nima sklenjene najemne pogodbe z lastnico stanovanja, njenega stanovanja ne uporablja nezakonito, ker ga uporablja na podlagi Sporazuma, s katerim je pridobila dosmrtno služnost pravice stanovanja.

S sporazumom je bila ustanovljena služnostna pravica stanovanja v korist toženke. Sklenjen je bil zavezovalni pravni posel, ki, dokler služnost ni vpisana v zemljiško knjigo, nima stvarnopravne zaščite, predstavlja pa pravni naslov za bivanje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 232,46 EUR v 15. dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka dalje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da se je toženka dolžna izseliti iz stanovanja v stanovanjski hiši na naslovu R. in ga izprazniti ter tožnici naložilo, da toženki povrne njene pravdne stroške v znesku 339,00 EUR.

Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov prvega odstavka 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi ali pa jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Sodišče, ki zaključuje, da toženka stanovanja ne uporablja brez pravnega naslova, ne obrazloži, kakšen pravni naslov ima toženka za uporabo stanovanja in s tem poseg v lastninsko pravico tožnice. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pravni naslov za bivanje v stanovanju ne more biti „Sporazum z dne 20. 1. 2006“, kot ugotavlja sodišče. Takšno naziranje je v nasprotju s spisno dokumentacijo. Iz odgovora na tožbo in zapisnika o glavni obravnavi z dne 26. 4. 2013 je namreč razvidno, da toženka zavzema stališče, da najemno razmerje obstaja, ni pa izkazala, da ima sklenjeno najemno pogodbo. Izpovedovala je o pripravljenosti skleniti najemno pogodbo, kar nedvomno pomeni, da se zaveda, da uporablja stanovanje brez pravnega naslova. Sodišče ni ugotovilo obstoja najemnega razmerja in bi zato moralo tožničinemu zahtevku ugoditi. V trenutku sklenitve sporazuma ni bila lastnica stanovanja in sicer ne zato, ker njena lastninska pravica ni bila vpisana v zemljiško knjigo, kot navaja sodišče, temveč zato, ker pogodba, na podlagi katere je tožnica kasneje pridobila lastninsko pravico, še ni bila sklenjena (podpisana je bila šele 22. 2. 2006). Do tega bistvenega dejstva se sodišče sploh ni opredelilo, kljub temu, da je tožnica opozarjala na ničnost spornega določila sporazuma. S tem, ko je sodišče odločitev oprlo na Sporazum, je zagrešilo bistveno kršitev postopka po 6. točki 339. člena ZPP. Sodišče je napačno povzelo dejansko stanje, saj iz določbe Prodajne pogodbe za stanovanje (priloga A2) izhaja, da je navedena zgolj brezplačna dosmrtna služnost v korist Z. Č. in ne v korist toženke. Toženka služnosti stanovanja ni pridobila, niti je ni poskušala pridobiti. Tudi če bi vzdržalo stališče sodišča, da je toženka na podlagi (ničnega določila) Sporazuma pridobila obligacijsko pravico napram tožnici, ni pridobila stvarne pravice. Do razpolagalnega pravnega posla med pravdnima strankama v prekluzivnem zastaralnem roku ni prišlo. V razmerju med pravdnima strankama gre dejansko za prekarij in je drugačno stališče sodbe zmotno. Sodišče si v navedbah prihaja samo s sabo v nasprotje. Enkrat trdi, da je za ustanovitev služnosti potreben razpolagalni pravni posel, ki ni bil izpolnjen, drugič pa navede, da se ne strinja s stališčem tožnice, da Sporazum ne ustanavlja služnosti stanovanja. Sodišče ne ugotovi, pa bi moralo, da tožnica na toženko ni prenesla nobene pravice. Spregleda navedbo tožnice, da užitka na nevpisanih nepremičninah ni mogoče ustanoviti, kar pomeni, da če užitek ni vpisan v zemljiški knjigi, osebna služnost na tej nepremičnini ni nastala.

Toženka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Opredelila se je do očitkov tožnice glede odločilnih dejstev. Navedla je razloge, ki govore v prid pravilnosti odločitve sodbe, da predstavlja pravno podlago za uporabo stanovanja III. točka Sporazuma z dne 20. 1. 2006. V dokaz, da najemno razmerje dejansko obstoji, je predložila listino, ki datira po izdaji sodbe sodišča prve stopnje (ni je mogla predložiti v postopku pred sodiščem prve stopnje). Gre za pismo tožnice z dne 5. 9. 2013, s katerim le-ta toženko poziva, da v bodoče mesečno plačuje višji znesek neprofitne najemnine.

Tožnica je s tožbo, vloženo 31. 3. 2011, zahtevala, da toženka izprazni njeno stanovanje, ker ga zaseda brez pravnega naslova (toženka ni imela sklenjene najemne pogodbe niti s pravnim prednikom tožnice, to je Mestno občino Ljubljana, niti s tožnico).

Toženka se je tožbenemu zahtevku upirala s trditvijo, da ima za uporabo stanovanja veljaven pravni naslov, in sicer Sporazum v zadevi odkupa stanovanja s kabinetom v Ljubljani, R. z dne 20. 1. 2006 (v nadaljevanju: Sporazum), s katerim je bilo dogovorjeno (III. točka Sporazuma), da tožnica pridobi dosmrtno služnost pravice stanovanja. Navajala je, da v skladu z dogovorom tožnici tudi ves čas plačuje dogovorjeno najemnino in tekoče stroške rabe stanovanja, tožnica pa ji je status najemnice tudi priznavala.

Sodba zavzame stališče, da toženka v stanovanju ni nezakonito (brez pravnega naslova). Pravni naslov za bivanje obstaja in sicer je to Sporazum, na podlagi katerega je tožnica pridobila (osebno) dosmrtno služnost stanovanja. Toženka, čeprav nima sklenjene najemne pogodbe s tožnico (obstoj najemne pogodbe ni edina pravna podlaga za uporabo stanovanja) stanovanja ne uporablja nezakonito. Med strankama pa tudi ne gre za prekaristično razmerje, saj se je tožnica s Sporazumom zavezala, da bo toženka lahko bivala v stanovanju dosmrtno in ji hkrati plačevala tekoče stroške in neprofitno najemnino.

Sodba ima jasne in prepričljive razloge o odločilnih dejstvih, ki niso sami s sabo v nasprotju. Ni podana uveljavljana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je po pritožničini trditvi v tem, da sodba ne obrazloži, kakšen pravni naslov ima toženka za uporabo stanovanja in s tem za poseg v lastninsko pravico tožnice. V nadaljevanju pritožbe tožnica sama navaja, da sodišče kot pravni naslov šteje Sporazum, s čimer pa se ne strinja. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da si sodba prihaja sama s sabo v nasprotje(1). Pritožnica očitno spregleda, da sodba (pred tem) zapiše, da je bil zavezovalni pravni posel veljavno sklenjen s podpisom Sporazuma, drugi del (razpolagalni pravni posel) pa ni bil izveden (prvi odstavek 5. strani obrazložitve (2)). V nadaljevanju obrazložitve pa sodba še pojasni, da služnostna pravica stanovanja, dokler ni vpisana v zemljiško knjigo, nima stvarnopravne zaščite, ostaja pa njeno pravno varstvo v sferi obligacijskega prava, kar pa ni odločujočega pomena v predmetni zadevi. Tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo pritožnica utemeljuje s trditvijo: „da je naziranje sodišča (pravni naslov za bivanje obstaja in sicer je to Sporazum z dne 20. 1. 2006) v nasprotju s pisno dokumentacijo(3), ni podana. Z očitano protispisnostjo tožnica v bistvenem nasprotuje pravnemu stališču sodbe (da obstoj najemne pogodbe ni edina pravna podlaga za uporabo stanovanja). Tožnica ne trdi, da obstaja nasprotje o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin zapisnikov o izvedbi dokazov, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Utemeljitev bistvene kršitve določb postopka po 6. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je po pritožničini trditvi v tem, da je sodišče svojo odločitev oprlo na Sporazum, pa je nerazumljiva. Za bistveno kršitev določb postopka po 6. točki drugega odstavka 339. člena ZPP gre, če sodišče v nasprotju z določbami zakona opre svojo odločbo na nedovoljena razpolaganja strank (tretji odstavek 3. člena ZPP). V 3. členu pa ZPP ureja prosto razpolaganje strank z zahtevki (stranke se lahko odpovejo svojemu zahtevku, pripoznajo nasprotnikov zahtevek in se poravnajo) in določa, kdaj sodišče takega razpolaganja strank ne prizna(4). Za tak primer v predmetni zadevi ne gre. Neupoštevanje ničnosti (trditev, da je sporno določilo sporazuma nično, na ničnost pa mora sodišče paziti po uradni dolžnosti), pa je lahko kvečjemu pritožbeni razlog nepravilne uporabe materialnega prava, ne pa bistvena kršitev določb postopka. Sodba upošteva, da tožnica v trenutku podpisa Sporazuma še ni bila lastnica spornega stanovanja, pri čemer ni pomembno, zakaj ni bila lastnica (pritožbena trditev, da je zatrjevala, da ni bila lastnica zato, ker je šele kasneje sklenila pogodbo, s katero je pridobila lastninsko pravico in ne zato, ker njena lastninska pravica ne bi bila vpisana v zemljiško knjigo) in se je tudi opredelilo, zakaj to ni pomembno (drugi odstavek na 4. strani obrazložitve sodbe). Sodba kot odločilno upošteva, da je tožnica Sporazum podpisala in je šele na njegovi podlagi pridobila pravico do (kasnejšega) odkupa stanovanja, pri čemer pa se je hkrati zavezala, da pogodbenik Z. Č. in kasneje toženka pridobita dosmrtno služnost pravice stanovanja. Pomanjkanje razpolagalne sposobnosti pa ni ovira za sklenitev zavezovalnega pravnega posla.

Pritožbeno sodišče soglaša z zavzetim stališčem sodbe, da obstoj najemne pogodbe ni edina pravna podlaga za uporabo stanovanja(5). Odveč je zato pritožbeno razlogovanje, da najemno razmerje ne obstaja, zato ker ni bila sklenjena najemna pogodba. Pravilnost odločitve je zato odvisna od vprašanja, ali obstaja pravni naslov za bivanje tožnice v stanovanju in sicer dosmrtna služnost stanovanja, pridobljena na podlagi Sporazuma, čemur tožnica v pritožbi nasprotuje.

Odločilne ugotovitve sodbe so: - da je tožnica lastnica trisobnega stanovanja s kabinetom v stanovanjski hiši na naslovu R., ki ga je pridobila na podlagi prodajne pogodbe z dne 22. 2. 2006, sklenjene z Mestno občino Ljubljana (v nadaljevanju MOL); - da stanovanje (še) ni vpisano v zemljiško knjigo (zemljiškoknjižno je last MOL); - da je s Sporazumom 20. 1. 2006, ki sta ga sklenila tožnica in njen (sedaj pokojni) oče Z. Č. toženka pridobila pravico do dosmrtne služnosti stanovanja, na katerem je imel imetništvo stanovanjske pravice Z. Č.; - da je bila s Sporazumom (II., III. točka) dogovorjena brezplačna služnost v korist Z. Č. in (po smrti Z. Č.) dosmrtna služnost stanovanja v korist toženke, s tem da plačuje tekoče stroške in neprofitno najemnino; - da je tožnica Sporazum podpisala; - da je na podlagi podpisanega Sporazuma tožnica pridobila pravico do odkupa stanovanja, ki jo je (kasneje) izkoristila; - da je po smrti Z. Č. v stanovanju ostala toženka, plačevala tekoče stroške in neprofitno najemnino; - da je toženka želela s tožnico skleniti najemno pogodbo, vendar slednja tega ni želela; - da dogovorjena dosmrtna služnost pravice stanovanja toženke v zemljiško knjigo ni bila knjižena.

Ugotovljeno odločilna dejstva potrjujejo materialnopravno pravilno opredelitev sodbe, da je bila s Sporazumom ustanovljena služnostna pravica stanovanja v korist toženke. Sklenjen je bil zavezovalni pravni posel, ki, dokler služnost ni vpisana v zemljiško knjigo, nima stvarnopravne zaščite, predstavlja pa pravni naslov za bivanje. Na trditve, ki jih tožnik ponavlja v pritožbi (da se stvarne pravice na nepremičninah pridobijo s trenutkom začetka učinkovanja vpisa v zemljiško knjigo; da je bilo med strankama sklenjeno prekaristično razmerje) je izčrpno, jasno, pravilno in prepričljivo odgovorilo že sodišče prve stopnje, zato ne terjajo (ponovnega) odgovora. Ob dejstvu, da se dogovorjena služnost očitno izvršuje (toženka stanovanje uporablja od smrti Z. Č. dalje, zanj plačuje stroške in tožnici neprofitno najemnino; po, v odgovoru na pritožbo priloženem dokazu, pa je tožnica plačilo neprofitne najemnine terjala še po zaključku obravnave), ne vzdrži pritožbena teza, da toženka stanovanje uporablja nezakonito. Materialnopravno pravilna je zato odločitev, da niso izpolnjeni pogoji 111. člena SZ-1. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ni procesnih in materialnih kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato do povrnitve pritožbenih stroškov ni upravičena (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Toženka, ki se je v odgovoru na pritožbo opredelila do bistvenih očitkov pritožbe, je upravičena do povrnitve priglašenih stroškov za odgovor na pritožbo. Pritožbeno sodišče je njene stroške odmerilo v skladu z veljavnim Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT) in ji priznalo pritožbene stroške v višini 232,46 EUR (nagrada za postopek s pritožbo po tarifni številki 3210 ZOdvT v znesku 168,00 EUR, materialni stroški po tarifni številki 6002 ZOdvT 20,00 EUR in 22 % DDV), ki jih je naložilo v plačilo tožnici.

Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti od dolgovanih stroškov temelji na 378. členu OZ, glede začetka teka zamudnih obresti pa na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča 13. 12. 2006. - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - (1) „Enkrat trdi, da je za ustanovitev služnosti potreben razpolagalni pravni posel, ki pa ni bil izpolnjen (kar je pravilno), drugič pa navede, da se ne strinja s stališčem tožeče stranke, da sporazum ne ustanavlja služnosti stanovanja“.

(2) SPZ za nastanek služnosti stanovanja predvideva sklenitev pisnega pravnega posla, t.j. zavezovalnega pravnega posla, ki ga je tožeča stranka veljavno sklenila s pokojnim Č. in vpis služnosti v zemljiško knjigo, t.j. razpolagalni pravni posel. Prvi del ustanovitve služnosti je bil izpolnjen s podpisom Sporazuma, drugi del pa ni bil izveden“.

(3) „Iz odgovora na tožbo in zapisnika o opravljeni glavni obravnavi 26. 4. 2013 je namreč razvidno, da je stališče tožene stranke, da najemno razmerje obstaja, kar je pa tožeča stranka izrecno prerekala. Tožena stranka ni izkazala, da ima sklenjeno najemno pogodbo, torej, da med pravdnima strankama obstaja najemno razmerje. Če torej tudi sodišče ni ugotovilo obstoja najemnega razmerja, bi moralo zahtevku tožeče stranke ugoditi.“

(4) Po določbi tretjega odstavka 3. člena ZPP sodišče ne prizna razpolaganja strank, (1) ki nasprotuje prisilnim predpisom in (2) ki nasprotuje moralnim pravilom.

(5) Primerjaj sodbo in sklep VS RS II Ips 399/2003 z dne 23. 9. 2004.