Jedro

Ker je obsojenec z dvema izvršitvenima dejanjema (uporaba sile zoper oškodovanca zaradi protipravne prilastitve oškodovančevih premičnin in odvzem le-teh; pretepanje oškodovanca) uresničil dvoje prepovedanih posledic (protipravna prilastitev tujega premičnega premoženja; povzročitev za življenje oškodovanca nevarne telesne poškodbe, zaradi katere je oškodovanec umrl), gre pri njegovem ravnanju za realni stek dveh kaznivih dejanj - ropa in posebno hude telesne poškodbe. Pri tem pravno ni pomembno, v kakšnem časovnem razmaku sta bili kaznivi dejanji storjeni.

Izrek

Zahteva obsojenega R.K. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenec se oprosti plačila stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravim sredstvom.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo je bil R.K. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja ropa po 3. odstavku v zvezi z 1. odstavkom 213. člena KZ v sostorilstvu (25. člen KZ) z G.S. in storitve kaznivega dejanja posebno hude telesne poškodbe po 2. odstavku v zvezi z 1. odstavkom 135. člena KZ. Po predhodni določitvi kazni za posamezna kazniva dejanja mu je bila izrečena enotna kazen devet let zapora.

Zoper to pravnomočno sodbo je obsojenec dne 18.5.1999 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Kot uvodoma navaja, jo vlaga iz vseh razlogov po 420. členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Zahteva nima predloga o odločitvi Vrhovnega sodišča. V zahtevi napovedana dopolnitev zahteve ni bila vložena.

Vrhovna državna tožilka K.U.-K. v odgovoru, podanem po 2. odstavku 423. člena ZKP, predlaga zavrnitev zahteve. Po njenem mnenju vložnik izpodbija ugotovljeno dejansko stanje in primernost kazenske sankcije, iz teh razlogov pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti. Meni tudi, da uveljavljana kršitev kazenskega zakona v zvezi s pravno opredelitvijo kaznivega dejanja ni podana.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Obsojenec meni, da obstojijo pomisleki in dejstva, ki kažejo na to, da obstaja vsaj resen dvom, da bi bil storil kaznivo dejanje posebno hude telesne poškodbe. Ta dvom pa je po njegovem mnenju tako velik, da bi ga moralo sodišče za to kaznivo dejanje oprostiti.

Z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo je bilo ugotovljeno, da je oškodovanemu R.V. usodne poškodbe, opisane v I.- A/3. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje, povzročil obsojenec z ravnanjem, ki je prav tako opisano v tej točki. Obsojenec ne izhaja iz tako pravnomočno ugotovljenega dejanskega stanja, ampak iz lastne dokazne ocene, po kateri obstoji dvom, ali je oškodovanca usodno poškodoval prav on. Sodišče pa bi, po obsojenčevem mnenju, moralo zaradi tega dvoma ob uporabi iz domneve nedolžnosti (3. člen ZKP) izhajajočega instituta "in dubio pro reo" (v dvomu v prid obdolženca) glede kaznivega dejanja posebno hude telesne poškodbe izreči oprostilno sodbo. S temi navedbami obsojenec glede kaznivega dejanja posebno hude telesne poškodbe uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja (373. člen ZKP), zaradi česar zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP). Zato zahteva v tem delu ni mogla uspeti.

Obsojenec zatrjuje, da so razlogi sodbe v določenih delih sami s seboj v nasprotju (11. točka 1. odstavka 371. člena ZKP), vendar zatrjevanih nasprotij ne obrazloži, oziroma ne konkretizira. Ob pregledu predmetne kazenske zadeve Vrhovno sodišče ni moglo samo ugotavljati, ali bi kateri razlogi o odločilnih dejstvih v izpodbijanih sodbah lahko bili s seboj v nasprotju.

Obsojenec navaja, da se postavljajo pravna vprašanja glede instituta steka kaznivih dejanj ropa in posebno hude telesne poškodbe. Katera so ta pravna vprašanja, obsojenec ne pojasni.

Na opisani način zatrjevana kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP ni podana. Ker je obsojenec z dvema izvršitvenima dejanjema (uporaba sile zoper oškodovanca zaradi protipravne prilastitve oškodovančevih premičnin in odvzem le-teh; pretepanje oškodovanca) uresničil dvoje prepovedanih posledic (protipravna prilastitev tujega premičnega premoženja; povzročitev za življenje oškodovanca nevarne telesne poškodbe, zaradi katere je oškodovanec umrl), gre, kot pravilno zaključujeta in obrazlagata že sodišči nižjih stopenj, pri ravnanju obsojenca za realni stek dveh kaznivih dejanj (ropa in posebno hude telesne poškodbe po 2. v zvezi s 1. odstavkom 135. člena KZ). Pri tem pravno ni pomembno, v kakšnem časovnem razmaku sta bili kaznivi dejanji storjeni.

Obsojenec navaja, da sta obe sodišči pri izrekanju kazni privilegirali sostorilca pri kaznivemu dejanju ropa S., ki je bil predkaznovan. Prvostopno sodišče sicer navaja, da je bilo pri obsojencu več olajševalnih okoliščin kot pri S., vendar se je potrudilo, da jih je nevtraliziralo z večjimi obteževalnimi okoliščinami, ki so po presoji obsojenca neutemeljene.

S temi navedbami obsojenec izpodbija pravnomočno sodbo zaradi odločbe o kazni. Pri tem ne zatrjuje, da bi sodišče z odločbo o kazni prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu in s tem kršilo kazenski zakon (5. točka 372. člena ZKP), ampak izpodbija primernost kazni, ki je bila obsojencu izrečena v zakonsko predpisanih mejah (1. odstavek 374. člena ZKP). Ker zaradi tega razloga zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti, obsojenčeva zahteva tudi v tem delu ni mogla uspeti.

Uveljavljane kršitve niso podane oziroma niso zakonski razlog za vloženo izredno pravno sredstvo, zato je Vrhovno sodišče obsojenčevo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Ob upoštevanju premoženjskih razmer obsojenca, ki jih je ugotovilo že sodišče prve stopnje, in dejstva, da obsojenec prestaja daljšo zaporno kazen, ga je Vrhovno sodišče oprostilo plačila stroškov (povprečnine), ki so nastali v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom (98.a člen v zvezi z 4. odstavkom 95. člena ZKP).