Jedro

Toženi stranki v postopku nista dokazali, da sta tožniku ves dolg iz naslova plač poravnali. Zato je tožnikov tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sta toženi stranki dolžni tožeči stranki nerazdelno plačati 9.400,00 EUR neto skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1. 8. 2007 dalje do plačila in na ta znesek obračunati in plačati pripadajoče davke in prispevke, vse v roku 8 dni (točka I izreka). Zavrnilo je zahtevek, da sta toženi stranki dolžni nerazdelno plačati znesek 4.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 4. 2007 dalje (točka II izreka). Toženima strankama je naložilo, da sta dolžni tožeči stranki nerazdelno povrniti stroške postopka v višini 809,72 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka III izreka).

Zoper točki I in III se pravočasno z laično pritožbo pritožujeta toženi stranki iz pritožbenih razlogov nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Navajata, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo zahteve tožnikov (pravilno: tožencev), da se narok za glavno obravnavo preloži zaradi težke bolezni njunega pooblaščenca, zato jima ni bila dana možnost za pripravo na obravnavo in nadomestitev pooblaščenca. Sodišče prve stopnje ni preučilo pogodbe o zaposlitvi, ker ni pravilno ugotovilo namena listine „dinamika plačila dolgov“, ki jo je štelo za priznanje dolga iz naslova plače. Ta listina je le informativni zapis, saj je ves morebitni dolg do tožnika prevzela druga tožena stranka. Obe toženi stranki sta tožniku ves dolg iz naslova plač poravnali, saj je prva tožena stranka obveznosti za čas, ko je bil tožnik pri njej v delovnem razmerju, izpolnila z avansom 10.000,00 EUR, ki ga je tožnik prejel ob podpisu pogodbe o zaposlitvi, priložene listine pa dokazujejo, da je tudi druga tožena stranka svoje obveznosti iz tega naslova poravnala. Glede na navedeno dejanski dolg izhaja iz naslova nagrad, ki jih obe tožnikovi pogodbi o zaposlitvi predvidevata v 5. členu. Ker je prva tožena stranka v sezoni 2005/2006 dosegla 2. mesto v A. tekmovanju in 1. mesto v tekmovanju B., pripada tožniku iz tega naslova nagrada v višini 4.500,00 EUR in ker je druga tožena stranka v sezoni 2006/2007 dosegla 1. mesto v C., po 5. členu pogodbe o zaposlitvi pripada tožniku nagrada v višini 3.600,00 EUR, razlika do 9.400,00 EUR pa je obljubljeni znesek tožniku s strani druge tožene stranke. Vendar se nagrade trenerju lahko izplačajo le, če to omogoča finančno stanje. Obe toženi stranki sta bili v tem obdobju plačilno nesposobni, zato je listino „dinamika plačila dolgov“ mogoče upoštevati le v primeru, če se finančno stanje kluba popravi. Tožnikovo tožbo je tako mogoče šteti le za manipulacijo, saj je želel dolg pripisati naslovu neizplačanih plač, za kar pa ni predložil drugega dokaza kot to listino. Listina „D. do E.E.“ ni uradni dokument, ampak listina, prirejena v korist tožnika, zato je sodišče ne bi smelo upoštevati. Glede na navedeno pritožbenemu sodišču predlagata, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v točkah I in III razveljavi ter tožbeni zahtevek v tem delu zavrne. Zaradi plačilne nesposobnosti klubov prosita za oprostitev plačila sodne takse.

Tožeča stranka je podala odgovor na pritožbo in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in toženima strankama naloži nerazdelno v plačilo nadaljnje stroške. Sodišču, ki ni preložilo naroka za glavno obravnavo zaradi odsotnosti pooblaščenca toženih strank, ni mogoče očitati nezakonitega postopanja, saj bi ta razlog lahko opravičeval vrnitev v prejšnje stanje. Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na to, da listina “dinamika vračila dolga“ predstavlja zgolj informativni zapis, saj je bila kot potrditev obveznosti izročena tožniku, kar sta stranki potrdili na zaslišanju. Avansno izplačilo 10.000,00 EUR sodi v obdobje pred sklenitvijo delovnega razmerja in na potrditev dolga z dne 8. 2. 2007 ne more vplivati, kaže pa na poenostavljeno finančno poslovanje toženih strank. Novota so pritožbene navedbe o nagradah, kar je nedopustno. Tožnik uveljavlja le plačilo za svoje delo in izpolnitev dogovorjenih obveznosti. Tožnik je potrdil, da je prejel 4.000,00 EUR in tega toženi stranki v postopku nista niti dokazovali. Tožniku je nerazumljiv očitek prirejenosti listine, saj sta jo sestavili toženi stranki. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene od absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in da je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev ustrezno obrazložilo, zato se pritožbeno sodišče strinja z razlogi sodbe in jih ne ponavlja, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pa v skladu s 1. odstavkom 360. člena ZPP dodaja: Najprej pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje toženima strankama s tem, ko ni preklicalo naroka za glavno obravnavo dne 4. 7. 2013, ni odvzelo možnosti za pripravo in nadomestitve pooblaščenca, in s tem ni kršilo načela kontradiktornosti, kot to zatrjuje pritožba. Iz spisa namreč izhaja, da je sodišče prve stopnje razpisani narok za glavno obravnavo za dne 13. 5. 2013 ob 12.30 uri, po dne 8. 5. 2013 prejetem obvestilu o nenadni hudi bolezni in hospitalizaciji pooblaščenca toženih strank isti dan preklicalo in preložilo na 4. 7. 2013. Tako sta imeli toženi stranki na razpolago dovolj časa za pripravo na narok za glavno obravnavo in tudi za to, da bi si lahko poiskali drugega pooblaščenca.

Sodišče prve stopnje se je do listine „Dinamika vračila dolga“ z dne 8. 2. 2007 (A3) obširno opredelilo v točkah 7 in 8 obrazložitve sodbe in jo pravilno štelo kot enostransko izjavo volje toženih strank, ki sta po sestanku vodstva obeh klubov in upravnih odborov obeh klubov potrdili višino dolga in plan vračila dolga tožniku, zato te listine ni mogoče šteti kot informativni zapis, kar navaja pritožba. Prav tako toženi stranki v postopku nista dokazali, da sta tožniku ves dolg iz naslova plač poravnali. Toženi stranki pa šele v pritožbi zatrjujeta, da tožnik pravzaprav vtožuje nagrade po 5. členu pogodbe o zaposlitvi. Ker je to pritožbena novota, je pritožbeno sodišče skladno s 337. členom ZPP ni upoštevalo.

Iz navedenega izhaja, da so pritožbene navedbe v celoti neutemeljene, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (1. odstavek 351. člena ZPP v zvezi s 353. členom ZPP).

Odločitev o stroških postopka temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP. Toženi stranki stroškov pritožbe nista priglasili, navedbe tožeče stranke v odgovoru na pritožbo pa k odločitvi niso bistveno pripomogle, zato tožeča stranka sama skladno s 155. členom ZPP krije svoje pritožbene stroške.