Jedro

V primeru vrnitvenega zahtevka mora tožnik dokazati, da je lastnik in da je stvar v dejanski oblasti toženca.

Ob ugotovitvi prvega sodišča o tem, kdaj je tožnik zvedel za odvzem vozila in kdo mu ga je odvzel, je pravilna odločitev o tem, da je njegov denarni zahtevek zastaral, tako upoštevajoč zastaralni rok, ki velja pri odškodninskih terjatvah, kot tudi splošni zastaralni rok.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, na podlagi katerega bi bila tožena stranka dolžna tožniku izročiti v posest avtomobil Fiat Punto 1.2 SX letnik 2001 in mu plačati 12.144,00 EUR z obrestmi. Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek na plačilo zneska 7.719,91 EUR z obrestmi in zneska 12.144,00 EUR z obrestmi. Tožniku je še naložilo, da toženi stranki povrne njene pravdne stroške.

Proti sodbi se pritožuje tožnik, ki uveljavlja vse dovoljene pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi primarnemu tožbenemu zahtevku, podrejeno pa podrednemu tožbenemu zahtevku. Navaja, da tudi če bi se bilo mogoče strinjati z odločitvijo prvostopnega sodišča, da ni mogoče ugoditi stvarnopravnemu zahtevku za vrnitev vozila iz razloga, ker ga tožena stranka več nima, pa ni mogoče slediti sodišču v odločitvi o zavrnitvi podrejenega tožbenega zahtevka, torej plačila vrednosti vozila. Tožnik je bil namreč lastnik vozila, ki mu je bilo s strani tožene stranke neutemeljeno odvzeto. S tem se očitno strinja tudi sodišče prve stopnje. Posledično temu je tožnik upravičen podati zahtevek, da se mu stvar vrne. Če to ni mogoče, je upravičen do vrnitve denarne vrednosti vozila. V tem primeru gre torej za vrnitev stvari v višini vrednosti samega vozila, kar pomeni, da gre za obliko stvarnopravnega zahtevka. Ker je tudi podredni zahtevek stvarnopravni zahtevek, ni zastaral. Pritožba ni utemeljena.

Iz dejanskih ugotovitev prvega sodišča, ki jih v tem delu pritožba ne izpodbija, izhaja, da je postal tožnik lastnik spornega avtomobila, da mu ga je tožena stranka odvzela in kdaj, da ga je kasneje odtujila (pred vložitvijo tožbe) in ga torej nima več v posesti.

Ob takšnem stanju zadeve in takšnih dejanskih ugotovitvah je nedvomno pravilna materialnopravna odločitev prvega sodišča o zavrnitvi primarnega tožbenega zahtevka na vrnitev vozila. V skladu z 2. odstavkom 92. člena Stvarnopravnega zakonika mora v primeru vrnitvenega zahtevka namreč tožnik dokazati, da je lastnik in da je stvar v dejanski oblasti toženca. Tega pa tožnik ni dokazal, oziroma se je izkazalo ravno nasprotno.

Pritožbeno sodišče tudi ne sprejema stališča pritožbe, da je zahtevek za izplačilo vrednosti avtomobila (oziroma višine kupnine, ki jo je za avtomobil plačal tožnik) stvarnopravni zahtevek oziroma, da ima takšno naravo. Zahtevek za plačilo denarne vrednosti vozila ima lahko naravo odškodninskega zahtevka, če bi tožnik zatrjeval vse elemente odškodninske odgovornosti, sicer pa naravo zahtevka iz naslova neupravičene pridobitve iz 1. odstavka 190. člena OZ. Tožena stranka je brez pravne podlage tožniku odvzela njegovo stvar, s tem pridobila korist v višini vrednosti te stvari, v višini njene vrednosti pa je bil tožnik prikrajšan. Ob ugotovitvi prvega sodišča o tem, kdaj je tožnik zvedel za odvzem vozila in kdo mu ga je odvzel, je pravilna prvostopna odločitev o tem, da je njegov denarni zahtevek (tožba je bila vložena v letu 2007) zastaral, tako upoštevajoč zastaralni rok, ki velja pri odškodninskih terjatvah, kot tudi splošni zastaralni rok.

Prvostopno sodišče je zavrnilo tudi tisti del tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na plačilo zneska 12.144,00 EUR iz naslova neupravičene obogatitve. Tožnik izpodbija sodbo tudi v tem delu, vendar ne navaja nikakršnih razlogov, na katere bi bilo treba pritožbenemu sodišču odgovarjati. Zato se pritožbeno sodišče v tem delu sklicuje na pravilne prvostopne razloge.