Jedro

Sodišče prve stopnje obtožnega predloga ni vročilo obsojenčevemu zagovorniku, ni ga vabilo na glavno obravnavo, ki jo je opravilo v obdolženčevi nenavzočnosti, in mu ni vročilo sodbe. Domneva, da se je odpovedal pravici do pritožbe, v tem primeru v razmerju do zagovornika ni mogla učinkovati. Prvostopenjska sodba je zato postala pravnomočna šele, ko je sodišče druge stopnje odločilo o njegovi pritožbi, ki jo je vložil, ko je izvedel za sodbo. Ker je bila zahteva za varstvo zakonitosti zoper sodbo sodišča prve stopnje vložena pred njeno pravnomočnostjo, je nedovoljena.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. I.P. za varstvo zakonitosti se zavrže kot nedovoljena.

Obrazložitev

S sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru z dne 5.7.1999 je bil obs. I.P. spoznan za krivega kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena KZ in mu je bila po določbah 50. člena istega zakonika izrečena pogojna obsodba, z njo pa določena kazen 1 mesec zapora ter preizkusna doba 1 leta. Obsojenčev zagovornik je zoper to sodbo vložil pritožbo, ki jo je Višje sodišče v Mariboru s sklepom z dne 25.1.2001 zavrglo kot nedovoljeno.

Zagovornik obt. I.P., odvetnik A.P. iz M., je dne 19.9.2000 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zoper navedeno pravnomočno sodbo zaradi bistvene kršitve kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču. Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zavrže zahtevo za varstvo zakonitosti, ker je vložena prepozno. Sodba je postala pravnomočna dne 5.7.1999, zahteva pa je bila vložena 19.9.2000, torej po preteku 3 mesečnega roka iz 421. člena ZKP.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni dovoljena.

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje potem, ko so bila zoper obs. I.P. opravljena posamezna preiskovalna dejanja zaradi kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena KZ, izvedlo kazenski postopek na podlagi obtožnega predloga Okrožnega državnega tožilstva v Mariboru z dne 14.4.1998. Drugopis obtožnega predloga z obvestilom je obsojenec prejel 18.11.1998, vabilo za glavno obravnavo za dne 26.5.1999 pa dne 23.4.1999. Ta glavna obravnava je bila preklicana in obsojencu vročeno vabilo za novo glavno obravnavo dne 5.7.1999. Vabilo je prejel dne 26.5.1999. Obsojenec se ni udeležil glavne obravnave dne 5.7.1999, ki jo je sodišče prve stopnje opravilo v njegovi nenavzočnosti in izreklo zgoraj navedeno sodbo. Obsojenec ni napovedal pritožbe zoper takšno sodbo, prav tako ne državno tožilstvo. Zato je sodišče prve stopnje v skladu z določbo 3. odstavka 348. člena ZKP izdelalo sodbo brez obrazložitve. Obsojenec jo je prejel dne 1.9.1999, pred tem pa je z dopisom z dne 9.7.1999, torej že po opravljeni glavni obravnavi, opravičil izostanek na njej, ki ga je utemeljil s spregledom datuma, navedenega v vabilu za glavno obravnavo. Sodišče prve stopnje je nato ugotovilo, da je sodba postala pravnomočna dne 5.7.1999. Iz navedenega poteka zadeve je razvidno, da sodišče prve stopnje obtožnega predloga ni vročilo obsojenčevemu zagovorniku (4. odstavek v zvezi z 2. odstavkom 120. člena ZKP), prav tako ga ni vabilo na glavno obravnavo (1. odstavek 439. člena ZKP) in mu tudi ni vročilo sodbe (3. odstavek 363. člena v zvezi s 429. členom ZKP). Po podatkih spisa je obsojenec za zagovarjanje v tej zadevi pooblastil zagovornika, odvetnika A.P. dne 20.3.1998. Zagovornik je bil navzoč pri zaslišanju obsojenca med opravo posameznih preiskovalnih dejanj. Med postopkom mu pooblastilo ni bilo preklicano.

Dne 18.9.2000 je obsojenčev zagovornik vložil pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje, dne 19.9.2000 pa še zahtevo za varstvo zakonitosti. Sodišče druge stopnje je s sklepom z dne 25.1.2001 zavrglo zagovornikovo pritožbo kot nedovoljeno. Štelo je, da je bila sodba sodišča prve stopnje pravnomočna dne 5.7.1999. Pri takšni odločitvi ni upoštevalo dejstva, da glede obsojenčevega zagovornika niso bile spoštovane navedene določbe ZKP. Na glavno obravnavo zagovornik ni bil vabljen in tako ni bil seznanjen z izrečeno sodbo in tudi ne s poukom o dolžnosti predhodne napovedi pritožbe. Zato v drugem odstavku 368. člena ZKP uzakonjena domneva, da se je odpovedal pritožbi, v razmerju do zagovornika ni mogla učinkovati. Glede na takšne pomanjkljivosti sodba sodišča prve stopnje ni bila pravnomočna vse do trenutka, ko je sodišče druge stopnje odločalo o zagovornikovi pritožbi, ki jo je vložil šele, ko je zanjo izvedel. To pa hkrati pomeni, da je zagovornik zahtevo za varstvo zakonitosti vložil pred pravnomočnostjo sodbe. Zoper sodbo, ki ni pravnomočna, pa ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti. V nastalem položaju bi zagovornik lahko izpodbijal z zahtevo za varstvo zakonitosti pravnomočni sklep, s katerim je sodišče zavrglo njegovo pritožbo kot nedovoljeno. Vložene zahteve, s katero zagovornik izrecno napada sodbo sodišča prve stopnje, ni mogoče obravnavati kot pravočasno vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti zoper navedeni pravnomočni sklep.

Po obrazloženem je Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo zagovornika obs. I.P. za varstvo zakonitosti zavrglo kot nedovoljeno (2. odstavek 423. člena ZKP).