Jedro

Sklep o določitvi pooblaščene revizijske družbe nima pravne narave akta, izdanega v upravni stvari v smislu določbe 2. člena Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP in tudi ne drugega akta, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. Ugotovitve, ki bodo sledile na podlagi izdanega sklepa, namreč lahko vplivajo le na pogodbeno razmerje med tožečo stranko in toženo stranko, saj bo na podlagi teh ugotovitev tožena stranka lahko odločala o ukrepih zoper tožečo stranko, pri čemer pa ne gre za oblastveno odločanje nosilca javnih pooblastil, temveč za uveljavljanje pogodbenih pravic in obveznosti na podlagi sklenjene pogodbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 4. točke prvega odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 (Ur. l. RS, št. 105/2006) zavrglo tožbo tožeče stranke.

2. Tožeča stranka je v tožbi zahtevala: odpravo sklepa v. d. direktorja Filmskega sklada – javnega sklada Ljubljana, sklepa predsednika nadzornega sveta Filmskega sklada z dne 1. 12. 2006, odločbe Ministrstva za kulturo z dne 8. 5. 2007; ugotovitev, da je bila z navedenimi akti poseženo v ustavne pravice tožeče stranke (enakost pred zakonom in druge); naložitev Filmskemu skladu, da celovečerni film „Z“ uvrsti v svoj program kot redni projekt; povrnitev stroškov postopka.

3. S prvim sklepom, izdanim na podlagi 53. člena Splošnih pogojev poslovanja, je v. d. direktor Filmskega sklada določil, da pooblaščena revizijska družba X., d. o. o. opravi revizijski pregled celovečernega filma „Z“ producenta Y., d. o. o. z namenom pregleda pravilnosti izvajanja določil Pogodbe št. 8-2/04 o sofinanciranju filma s strani Filmskega sklada do dne 30. 10. 2006; pregled obsega pregleda celotne strukture stroškov celotnega projekta, porabe sredstev, pravilnosti izvajanja pogodbe, pregled že izdelanih materialov filma, izdelana poročila; za revizijski pregled se pooblasti AA. in BB.; revidirana oseba je dolžna na zahtevo Filmskega sklada dati na razpolago vso zahtevano dokumentacijo.

4. Z drugim sklepom (dopisom) je predsednik nadzornega sveta zavrnil ugovor tožeče stranke zoper sklep o določitvi revizije.

5. Z odločbo tožene stranke z dne 8. 5. 2002 je tožena stranka pritožbo tožeče stranke zoper sklepa (navedena v točki 3. in 4. te obrazložitve) zavrglo kot neutemeljeno.

6. Po presoji sodišča prve stopnje izpodbijani akti niso akti, ki bi jih bilo mogoče izpodbijati v upravnem sporu. Vsi se nanašajo na obligacijska pravna razmerja in sklenjene pogodbe.

7. V pritožbi tožeča stranka uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 75. člena ZUS-1. Sklicuje se na določbo 22. člena Zakona o javnih skladih. Ministrstvo za kulturo RS pritožbe ni zavrglo, ker sklep ni upravni akt, temveč zato, ker zoper takšen sklep ni dovoljena posebna pritožba. Če je stališče sodišča prve stopnje pravilno, so vsi akti nični. Tožeča stranka je zahtevala tudi odločitev glede posega v temeljne pravice in svoboščine. Odločitev sodišča prve stopnje o tem delu zahtevka nima razlogov in se ne da preizkusiti. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Zaznamuje stroške pritožbenega postopka.

8. V odgovoru na pritožbo tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrže kot nedovoljeno, podrejeno pa, da jo zavrne kot neutemeljeno. Navaja, da glede na določbe ZUS-1 niso podani pogoji za dovoljenost pritožbe. Sicer pa gre za spor v zvezi z izvrševanjem pogodbenih obveznosti, domnevno sporni sklep uprave Filmskega sklada, ki je bil izdan skladno s pogodbo in predpisi, je služil le kot natančnejša opredelitev za izvrševanje pogodbenih pravic in obveznosti. Ne temelji na Zakonu o javnih skladih. Projekt „Z“ je predmet civilne pravde (VII Pg 135/02).

K I. točki izreka:

9. Pritožba ni utemeljena.

10. Ugovor tožene stranke, da pritožba ni dovoljena, ni utemeljen. Drugi odstavek 82. člena ZUS-1 namreč izrecno določa, da je zoper sklep sodišča prve stopnje, s katerim se onemogoči nadaljnji postopek, dovoljena posebna pritožba, če ta zakon ne določa drugače. In prav takšen je obravnavani primer.

11. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da v obravnavanem primeru z izpodbijanim sklepom o reviziji – porabi javnih sredstev – ni bilo odločeno o kakšni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožeče stranke. Sklep o določitvi pooblaščene revizijske družbe nima pravne narave akta, izdanega v upravni stvari v smislu določbe 2. člena Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP in tudi ne drugega akta, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. Ugotovitve, ki bodo sledile na podlagi izdanega sklepa, namreč lahko vplivajo le na pogodbeno razmerje med tožečo stranko in toženo stranko, saj bo na podlagi teh ugotovitev – kot to pravilno navaja že sodišče prve stopnje – tožena stranka lahko odločala o ukrepih zoper tožečo stranko, pri čemer pa ne gre za oblastveno odločanje nosilca javnih pooblastil, temveč za uveljavljanje pogodbenih pravic in obveznosti na podlagi sklenjene pogodbe. Tudi določbe Zakona o javnih skladih (Ur. l. RS, št. 22/2000) oziroma določbe Splošnih pogojev poslovanja Filmskega sklada, ki se uporabljajo v obravnavanem primeru za opravljanje nadzora nad izvajanjem pogodb, ne določajo vodenja upravnega postopka niti izdajanja upravnih odločb. Kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, gre za pravice in obveznosti, ki izhajajo iz sklenjene pogodbe med Filmskim skladom in tožečo stranko, zato gre za vprašanje obligacijsko pravnih razmerij. Zato tudi vsi nadaljnji akti, ki jih tožeča stranka izpodbija s tožbo, nimajo narave akta, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.

12. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da tudi ni pogojev za vsebinsko presojo tožbenega zahtevka, temelječega na prvem odstavku 4. člena ZUS-1. Navedena določba določa, da v upravnem sporu odloča sodišče tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Takšno varstvo je torej subsidiarno. Procesne predpostavke zanj so izpolnjene le v primeru, če tožeča stranka nima zagotovljenega drugega sodnega varstva. Tudi po presoji pritožbenega sodišča v tem primeru ne gre za upravni spor po navedeni določbi, saj ima tožnik zagotovljeno drugo sodno varstvo pred sodiščem splošne pristojnosti.

13. Pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. V zadevi ne gre za odločanje po Zakonu o javnih skladih. Ničnost spornih aktov mora tožeča stranka najprej uveljavljati pri zakonitem zastopniku tožene stranke (pristojno ministrstvo). Samo dejstvo, da je tudi zakoniti zastopnik tožene stranke (posredno) štel, da gre za upravno stvar, še ne pomeni, da je sodišče v upravnem sporu vezano na takšno opredelitev. Sodišče prve stopnje je navedlo razloge, zakaj ni dopusten niti upravni spor, zaradi varstva ustavnih pravic. Ti razlogi so pravilni. Ugovor o neobrazložitvi zato nima podlage. Zato je Vrhovno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena v zvezi z 82. členom ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep.

K II. točki izreka:

14. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. in prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).