Jedro

Pravna kontinuiteta med prejšnjo mestno občino ljubljansko in sedanjim mestom Ljubljana je bila pretrgana s sprejemom zakonodaje o upravno teritorialnih enotah oblasti v Sloveniji po drugi svetovni vojni, zato mesto Ljubljana ni denacionalizacijski upravičenec za premoženje mestne občine ljubljanske.

Premoženje občine kot pravne osebe javnega prava ni mogoče šteti med zasebno premoženje, kakršno je mišljeno v 8. členu ZDen.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka zavrgla zahtevo tožeče stranke za denacionalizacijo nepremičnin - kompleksa zgradb ..., s pripadajočim zemljiščem parc. št..., vse vpisane v vl. št..., k.o... Tožena stranka v izpodbijanem sklepu navaja, da so predmetne nepremičnine, ki so bile last nekdanje Mestne občine ljubljanske, prešle v splošno ljudsko premoženje na podlagi Uredbe o vknjižbi lastninske pravice na državnih nepremičninah (Uradni list FLRJ, št. 58/47), ki pa ni zajeta med predpisi iz 3. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Pravno nasledstvo sedanjega Mesta Ljubljane po nekdanji Mestni občini ljubljanski ni izkazano, ker med njima ne obstoja pravna kontinuiteta. Nekdanja Mestna občina ljubljanska je izgubila svoj pravni status in dejansko tudi pravno prenehala na osnovi Splošnega zakona o ureditvi občin in okrajev. Sedanje Mesto Ljubljana pa je popolnoma nov, novoustanovljen pravni subjekt. Ker ne obstoja pravno nasledstvo tudi ni podana aktivna legitimacija Mesta Ljubljana za uveljavljanje pravic iz naslova denacionalizacije. Iz istih razlogov je tožena stranka zavrgla tudi predlog za izdajo začasne odredbe.

Tožeča stranka s tožbo v upravnem sporu izpodbija sklep tožene stranke zaradi nepravilne uporabe materialnih predpisov in zaradi zmotno oziroma nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja. V tožbi trdi, da Mesto Ljubljana kot upravnoteritorialna enota ni nikoli prenehalo funkcionirati, delno se je spreminjal le njen teritorij in prebivalstvo ter zadeve, ki so sodile v pristojnost mesta oziroma njegovih organov in premoženje. Navedba tožene stranke, da je sedanje Mesto Ljubljana. popolnoma nov subjekt, pri čemer ne pojasni zakaj oziroma v čem gre za nov subjekt, niti kdaj naj bi ta nov subjekt nastal, je neutemeljena. Tudi iz ustave oziroma iz dejstva, da je Mesto Ljubljana vseskozi glavno mesto Slovenije izhaja, da ni moglo biti ukinjeno. Glavno mesto pa ne more obstojati zgolj kot abstraktni pojem brez vsebine oziroma statusa (območje, organi). Do prenehanja kontinuitete med glavnim mestom Ljubljana in Mestom Ljubljana bi prišlo le v primeru, če bi bili mestu z zakonom odvzeti elementi, značilni za obstoj upravnoteritorialne enote, to je predvsem teritorija in pristojnosti oziroma organov, ki izvršujejo zadeve skupnega pomena za to območje. Do tega v primeru Mesta Ljubljane pa nikoli ni prišlo. Predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo in zadevo vrne v ponovno odločanje.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa sodišču poslala upravne spise.

Tožba ni utemeljena.

Z odločbo z dne 4.3.1993 je Ustavno sodišče Republike Slovenije razveljavilo drugi odstavek 3. člena in drugi odstavek 13. člena ZDen ter besedo "fizična" v prvem odstavku 3. člena, v 4. in 5. členu in v drugem odstavku 10. člena ZDen. V navedeni odločbi navaja, da je citirane zakonske določbe razveljavilo, da bi na ta način izenačilo kot denacionalizacijske upravičence vse subjekte, tako fizične kot pravne osebe in k temu še pridaja, da mora pravna oseba v postopku denacionalizacije dokazati svojo pravno kontinuiteto.

V veljavi pa je še naprej ostala odločba 8. člena ZDen, ki v drugem odstavku določa, da je z izrazom podržavljeno premoženje mišljeno zasebno premoženje (premične in nepremične stvari in podjetja oziroma kapitalski deleži osebnih ali kapitalskih družb), ne glede na to, ali je z aktom o podržavljenju prešlo v splošno ljudsko premoženje, državno, družbeno ali zadružno lastnino. Iz navedenega torej logično sledi, da je predmet denacionalizacije lahko samo podržavljeno zasebno premoženje.

Občina je po pravni teoriji pravna oseba javnega prava. Za navedene pravne osebe je značilno, da se ustanovijo z zakonom ali upravnim aktom. Občina se ustanovi z zakonom, kar velja tudi za Mesto Ljubljana oziroma sedanjo Mestno občino Ljubljana. Kot pravilno navaja že tožena stranka v izpodbijani odločbi je nekdanja Mestna občina ljubljanska izgubila svoj pravni status in tudi pravno prenehala na osnovi po drugi svetovni vojni sprejete zakonodaje o upravno teritorialnih enotah oblasti v Sloveniji (Zakon o upravni razdelitvi LRS - Uradni list LRS, št. 26/46, Splošni zakon o ljudskih odborih - Uradni list FLRJ, št. 43/46, Splošni zakon o ureditvi občin in okrajev, Uradni list FLRJ, št. 26/55). To pomeni, da je bila s tem pretrgana pravna kontinuiteta med prejšnjo Mestno občino ljubljansko in tožnikom Mestom Ljubljana. Zato je pravilno stališče tožene stranke, da Mesto Ljubljana ne izpolnjuje pogojev denacionalizacijskega upravičenca po ZDen, zato tudi nima aktivne legitimacije v tem denacionalizacijskem upravnem postopku. Odločitev tožene stranke, ki je zahtevo za denacionalizacijo zavrgla, je po mnenju sodišča pravilna in v skladu tako z materialnim (ZDen) kot tudi procesnim zakonom (ZUP). Sodišče k temu samo še dodaja, da tudi glede na prej omenjeno določbo 8. člena ZDen, premoženja občine kot pravne osebe javnega prava ni mogoče šteti med zasebno premoženje, kakršno je mišljeno v prej navedeni določbi ZDen in kar je tudi zakonski predpogoj, da se po tem zakonu sploh lahko šteje premoženje za podržavljeno.

Uredba o vknjižbi lastninske pravice na državnih nepremičninah (Uradni list FLRJ, št. 58/47), na katero se v tožbi sklicuje tožnik, ni spreminjala pravne narave premoženja, temveč je le določala način vknjižbe oziroma kot je že pravilno ugotovila tožena stranka, da so se po določbah te uredbe opravljale vknjižbe na splošno ljudsko premoženje na tistih nepremičninah, ki so se že itak po drugih predpisih štele za državne nepremičnine.

Glede na navedeno so neutemeljeni tožbeni očitki, da tožena stranka ni pojasnila, zakaj naj bi bilo sedanje Mesto Ljubljana popolnoma nov subjekt, kot tudi tožbena razlogovanja, da Mesto Ljubljana, kot upravnoteritorialna enota, ni nikoli prenehalo funkcionirati. V tem kontekstu je pravno nepomembna tudi trditev, da je Mesto Ljubljana vseskozi glavno mesto Slovenije, ki ne more obstajati zgolj kot abstraktni pojem. V pojasnilo tožniku pa sodišče še navaja, da za pravno kontinuiteto pravne osebe po ZDen ni pomemben njen dejanski, ampak le pravni obstoj. Ta pa je prejšnji Mestni občini ljubljanski prenehal na podlagi že prej omenjenih predpisov.

V skladu z navedenim je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi drugega odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih, ki ga je smiselno uporabilo kot republiški predpis, skladno s prvim odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) ter prvim odstavkom 94. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97).