Jedro

Predmet izpodbijanja so lahko tudi sicer običajne izpolnitve s prenosom sredstev na transakcijski račun, če ima tako poplačilo sicer resničnega in dospelega dolga za posledico oškodovanje drugih upnikov.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da nima pravnega učinka nasproti stečajni masi tožnika osem njegovih plačil na transakcijski račun tožene stranke v skupnem znesku 4.899,52 EUR ter odločilo, da mora tožena stranka v stečajno maso tožeče stranke ta znesek vrniti skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.11.2005 dalje do plačila. Toženi stranki je tudi naložilo v plačilo pravdne stroške tožeče stranke v znesku 152,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje.

Proti navedeni sodbi je tožena stranka vložila pritožbo po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po 1.odst. 338.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter predlagala njeno spremembo tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke pritožbeno sodišče zavrne, podrejeno pa njeno razveljavitev. V pritožbi navaja, da je bil institut izpodbijanja dejanj v Zakonu o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL) uveden z namenom preprečitvi goljufivega oškodovanja stečajne mase z neobičajnimi oblikami izpolnitev. V konkretnem primeru pa je med strankama potekal zgolj in samo gotovinski plačilni promet, ki ni neobičajen, kot tudi v vsakdanji poslovni praksi sploh ni neobičajno plačevanje z zamudo. V poslovnem odnosu med tožečo in toženo stranko je šlo za trajno pogodbeno razmerje. Sam način izpolnitve je bil med strankama dogovorjen že ob nastanku obveznosti, ob začetku trajnega pogodbenega razmerja. V primeru, ko se stranki vnaprej dogovorita, da bo dolžnik poravnal svojo obveznost na drugačen, konkretno določen način, ki pa je še vedno plačilo z nakazilom denarnega zneska s transakcijskega računa dolžnika na transakcijski račun upnika, to predstavlja povsem običajen način izpolnitve. Tožeča stranka tudi ni dokazala, da je postala insolventna ravno zaradi plačil toženi stranki. Tudi ugotovitve prvostopnega sodišča glede zamud pri plačilu računov, ki so v povprečju znašali 62 dni pritrjujejo trditvam tožene stranke, da je šlo za običajen način plačevanja. To pa tudi pomeni, da tožena stranka ni imela nobenega razloga za dodatna preverjanja finančno-ekonomskega stanja tožeče stranke. Način poslovanja, kateremu prvostopno sodišče v izpodbijani sodbi odreka običajnost, je pravzaprav dejansko povsem običajna poslovna praksa poslovanja večina podobnih pravnih subjektov na slovenskem tržišču. Pri izpolnitvah je tudi šlo za sočasne izpolnitve, saj gre za take izpolnitve, če sta obe ti dve dejanji sočasni ali če si neposredno sledita drug drugemu. Glede očitka, da bi morala tožena stranka preveriti javno dostopne računovodske izkaze tožeče stranke pa sodišče samo ugotavlja, da računovodski izkazi za leti 2002 in 2003 neposredno ne kažejo ekonomskega zdravja tožeče stranke v zadnjem letu pred stečajem. Sodišče prve stopnje se je oprlo tudi na izpoved priče Z.Š., za katero pa je samo ugotovilo, da je neverodostojna. Ker je bilo poslovanje med strankama povsem običajno, tožena stranka tudi ni mogla vedeti za slab finančni položaj tožeče stranke.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Po določilih 1.odst. 125.čl. Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL) je lahko predmet izpodbijanja vsako pravno dejanje stečajnega dolžnika, storjeno v zadnjem letu pred dnem začetka stečajnega postopka, če ima za posledico neenakomerno ali zmanjšano poplačilo stečajnih upnikov (oškodovanje upnikov) oziroma s katerim je prišel posamezni upnik v ugodnejši položaj (naklanjanje ugodnosti upnikom) ter če je druga stranka, v korist katere je bilo dejanje storjeno, vedela ali bi morala vedeti za dolžnikovo slabo ekonomsko – finančno stanje.

Kot pravno dejanje, katerega posledica je neenakomerno poplačilo upnikov pa se šteje vsako dejanje, ki posameznemu upniku omogoči, da prejme več, kot bi prejel v primeru poplačila v sorazmernem delu iz splošne stečajne mase. Prav izpodbojna pravna dejanja, katerih posledica je neenakomerno poplačilo upnikov pa so po svoji pravni naravi pravna dejanja izpolnitve obstoječe obveznosti. Kot taka pa so lahko predmet izpodbijanja tudi sicer običajne izpolnitve s prenosom sredstev na transakcijski račun, če ima tako poplačilo sicer resničnega in dospelega dolga za posledico oškodovanje drugih upnikov. In prav to izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje.

Pritožbena trditev, da je v obravnavanem primeru med strankama šlo za trajno pogodbeno razmerje predstavlja pritožbeno novoto, ki je glede na določilo 1.odst.337.čl. ZPP ni mogoče upoštevati. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje pa je šlo pri pravdnih strankah za sklepanje vzajemnih pogodb. Glede na stališče sodne prakse, izraženo v pravnem mnenju Občne seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 16.12.1997 (glej Pravna mnenja št. II/97, stran 10) pa v primerih vzajemnih pogodb ne pride do zmanjšanja premoženja bodočega stečajnega dolžnika (katerega posledica je zmanjšano poplačilo upnikov) le v primeru, ko sta stranki pogodbenega razmerja svojo izpolnitev opravili sočasno. Kot takšno izpolnitev pa je mogoče šteti zgolj tisto, ki je opravljena v kratkem roku. V gospodarski praksi pa velja kot takojšnja izpolnitev le tista izpolnitev, ki je opravljena v osmih oziroma 15-ih dneh. Le pri sočasnih izpolnitvah namreč ne pride do zmanjšanja premoženja, ampak pride v takšnem primeru le do spremembe njegove pojavne oblike. Če pa pri sklenjeni prodajni pogodbi (kar je primer v obravnavani zadevi), stečajni dolžnik prejme od prodajalca (tožene stranke) blago, nato pa ga plača v daljšem roku od prejema oziroma tudi po zapadlosti računov v plačilo, kar velja tudi za obravnavani primer, je s takim plačilom prišlo do zmanjšanja njegovega premoženja oziroma bodoče stečajne mase in s tem do oškodovanja (bodočih) stečajnih upnikov. V takem primeru namreč le-ti lahko računajo na poplačilo le v manjšem deležu, medtem ko je bila tožena stranka z izpodbijanimi pravnimi dejanji poplačana v celotni višini svoje terjatve. Ker se vprašanje sočasnosti izpolnitev v tem smislu obravnava zgolj z vidika stečajne zakonodaje, ni mogoče upoštevati pritožbenih stališč, da je zamujanje pri plačevanju povsem normalen način poslovanja med gospodarskimi subjekti. V obravnavanem primeru je tožena stranka svojo obveznost iz dvostranske vzajemne pogodbe izpolnila, tožeči stranki je dostavila blago, ta pa je to blago, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje in česar tožena stranka v pritožbi niti ne prereka, plačala z zamudo, ki je v povprečju znašala 39 dni od zapadlosti in 62 dni od nastanka obveznosti. V takem primeru pa tudi po prepričanju pritožbenega sodišča o sočasnosti izpolnitev med pogodbenima strankama pač ni mogoče govoriti. Ker je pa je posledica takega ravnanja neenakomerno poplačilo drugih upnikov, ima tako ravnanje vse objektivne elemente izpodbojnosti. V tem kontekstu pa so tudi neupoštevne pritožnikove navedbe, da je bil med strankama opravljen popolnoma običajen način izpolnitve, to je nakazilo denarnega zneska s transakcijskega računa tožeče stranke na transakcijski račun tožene. Pravno nepomembno pa je tudi vprašanje ali je tožeča stranka postala insolventna prav zaradi teh nakazil toženi stranki. Bistveno je le to, da je bila zaradi teh nakazil tožena poplačana v celoti, medtem ko bodo preostali stečajni upniki deležni le sorazmernega poplačila.

Izpolnitev v obliki ali na način, ki ni običajen, se veže zgolj na domnevo obstoja subjektivnih predpostavk izpodbojnosti. Z ugotovitvijo, da izpolnitvi nista bili sočasni, pa dejansko sodišče ugotavlja, da je zaradi tega prišlo posledično do zmanjšanja dolžnikovega premoženja. Upnik (tožena stranka) pa je s takim poplačilom prejel poplačilo, ki ga priviligira v razmerju z drugimi upniki, ki do poplačila svojih terjatev niso prišli. Temeljni pomen instituta izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj služi zagotovitvi načela enakopravnega obravnavanja upnikov. To načelo stečajnega prava pa je kršeno vedno, ko se z določenim pravnim dejanjem posameznemu upniku omogoči, da prejme več, kot bi prejel v primeru poplačila v sorazmernem delu iz stečajne (razdelitvene) mase kot stečajni upnik.

Tudi dokazna ocena sodišča prve stopnje o obstoju subjektivnega elementa izpodbojnosti pri toženi stranki, je po mnenju pritožbenega sodišča logična in sprejemljiva, zaradi česar nasprotne pritožbene navedbe in nekorektno povzemanje obrazložitve sodbe njene utemeljenosti ne morejo omajati. Sodišče prve stopnje je v zvezi z računovodskimi izkazi za leto 2002 in 2003 dejansko povedalo, da iz njih sicer neposredno ni razviden ekonomski položaj tožeče stranke tik pred stečajem, vpogled vanje pa je izkazoval, da se je stanje tožeče stranke skozi čas le poslabševalo. Povedalo je, da je bila že v letu 2003 pri njej prisotna velika zadolženost in izguba, zaradi česar bi moralo biti toženi stranki jasno, da zamude s plačili niso posledica kratkoročne nelikvidnosti. S takimi argumenti pa se popolnoma strinja tudi pritožbeno sodišče. To pa seveda tudi pomeni, da ni prav nobenega nasprotja pri utemeljitvah izpodbijane sodbe. Pričevanje Z.Š. je sodišče prve stopnje dokazno ovrednotilo, se do njega opredelilo in argumentirano povedalo, zakaj meni, da njena trditev, da ni priviligirala nobenega upnika, ne drži. Nikjer pa ni sodišče navedlo, da je ta priča neverodostojna. Pritožba pa sploh ne pove, kako naj bi to pričanje vplivalo na (ne)pravilnost odločitve sodišča. Zato teh zgolj navrženih pritožbenih navedb pač ni mogoče upoštevati. Ključna ugotovitev sodišča prve stopnje je, da bi tožena stranka morala vedeti, ko so bila obravnavana dejanja storjena, za dolžnikovo slabo ekonomsko-finančno stanje. Razloge za tako sklepanje pa je sodišče prve stopnje argumentirano pojasnilo. Zato je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.