Jedro

„Fizična oseba, ki opravlja dejavnost v zvezi s trošarinskimi izdelki“ v smislu prvega odstavka 16. člena ZTro je vsaka oseba, ki pridobi trošarinske izdelke, ki niso namenjeni zgolj zadovoljevanju njenih osebnih potreb.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Revident sam trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 zavrnilo revidentovo tožbo zoper odločbo Carinskega urada Murska Sobota z dne 31. 5. 2007, ki je postala dokončna z odločbo Ministrstva za finance z dne 29. 9. 2008. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ solidarno zavezal družbo A., d. o. o., in revidenta za plačilo trošarinskega dolga in zamudnih obresti za tam navedeno plinsko olje v skupnem znesku 22.312,66 evrov.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe prvostopenjsko sodišče pritrjuje odločitvi in razlogom izpodbijane odločbe, tožbene ugovore pa zavrne kot neutemeljene. Meni, da je v tej zadevi trošarinska obveznost nastala zaradi nezakonitega vnosa blaga v Slovenijo, v takšnem primeru pa je solidarni zavezanec za plačilo trošarine tudi kupec blaga. Sklicuje se na določbe 16. in 17. člena Zakona o trošarinah – ZTro (Ur. l. RS, št. 2/2007-UPB3). Revidentovo sklicevanje na dobro vero zavrne, ker bi glede na trošarinske dokumente, ki so spremljali pošiljke, moral vedeti, da je blago pod režimom odloga plačila trošarine, glede na to, da je bil tretji kupec v prodajni verigi, ki se je odvila v enem dnevu, pa bi tudi lahko sklepal, da je takšno poslovanje lahko vprašljivo. Poleg tega se samostojni podjetnik, kakršen je revident, na dobro vero niti ne more sklicevati, saj ZTro sklicevanje na dobro vero omogoča le fizičnim osebam, ki ne opravljajo dejavnosti.

3. Zoper prvostopenjsko sodbo je revident vložil revizijo. V reviziji uvodoma navaja, da je sporna vrednost 22.321,86 evrov ter da jo vlaga zaradi „bistvenih kršitev določb pravdnega postopka“ in zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da je prvostopenjsko sodišče napačno uporabilo določbo prvega odstavka 16. člena ZTro, po kateri se lahko fizična oseba, ki ne opravlja dejavnosti v zvezi s trošarinskimi izdelki, razbremeni trošarinske obveznosti, če dokaže svojo dobrovernost. Je samostojni podjetnik, ki je registriran za opravljanje dejavnosti prevoza tovora, za kar seveda potrebuje gorivo, vendar to ne pomeni, da je njegova dejavnost, povezana s trošarinskimi izdelki. V nasprotnem primeru bi lahko vsako dejavnost, pri kateri se opravljajo tudi prevozi, lahko opredelili kot dejavnost, povezano s trošarinskimi izdelki. Meni tudi, da je izrek izpodbijane sodbe nerazumljiv in pomanjkljiv, ker iz njega ni razvidno, o čem je sodišče odločalo. Pomanjkljiva je tudi obrazložitev izpodbijane sodbe, ker se sodišče v večji meri sklicuje na izpodbijano odločbo. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni, tožbenemu zahtevku ugodi in toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka z zamudnimi obrestmi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo odločanje prvostopenjskemu sodišču. Priglaša stroške postopka.

4. V odgovoru na revizijo tožena stranka predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je dovoljena iz razloga po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000 evrov. Ker je v obravnavanem primeru revident zavezan plačati 20.725,25 evrov glavnice in to izpodbija v celoti, je ta pogoj izpolnjen.

7. V reviziji ostaja sporno, ali se revident lahko razbremeni plačila trošarine s sklicevanjem na svojo dobrovernost. Pri tem iz dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku, izhaja, da je plinsko olje v maju 2005 iz Avstrije v Slovenijo v režimu odloga plačila trošarine vnesla družba A., d. o. o., vendar carinskemu organu ni predložila trošarinskih dokumentov v potrditev niti ni obračunala in plačala trošarine za vneseno blago, zaradi česar je prvostopenjski organ štel, da je bilo blago nezakonito sproščeno v porabo. Kupec blaga je bil revident, ki je blago tudi sam prepeljal iz Avstrije do svojega skladišča – bencinskega servisa.

8. Pod katerimi pogoji je mogoče upoštevati dobrovernost pridobitelja trošarinskih izdelkov, določa prvi odstavek 16. člena ZTro. V njem je določeno, da obveznost za plačilo trošarine nastane tudi takrat, ko so trošarinski izdelki nezakonito sproščeni v porabo oziroma nezakonito vneseni v Slovenijo iz druge države članice Evropske unije – EU, razen v primeru, če fizična oseba, ki ne opravlja dejavnosti v zvezi s trošarinskimi izdelki, dokaže, da je trošarinske izdelke pridobila v dobri veri.

9. Po presoji revizijskega sodišča je treba pri razlagi izjeme iz prvega odstavka 16. člena ZTro izhajati iz delitve trošarinskih izdelkov na tiste, ki so namenjeni za opravljanje gospodarske dejavnosti, in tiste, ki so namenjeni za zadovoljevanje osebnih potreb fizičnih oseb. V skladu z ZTro (ki sledi ureditvi Direktive Sveta 92/12/EGS z dne 25. 2. 1992 o splošnem režimu za trošarinske proizvode in o skladiščenju, gibanju in nadzoru takih proizvodov s kasnejšimi spremembami) namreč trošarinska obveznosti v Sloveniji načeloma nastane za vse trošarinske izdelke, ki so vneseni z ozemlja drugih držav članic EU v Slovenijo, razen če trošarinske izdelke v Slovenijo vnese fizična oseba za svoje osebne potrebe, kot izhaja iz petega odstavka 13. a člena ZTro. V šestem odstavku 13. a člena ZTro je določeno, da se šteje, da so trošarinski izdelki namenjeni za opravljanje dejavnosti, če je prejemnik teh izdelkov v Sloveniji pravna ali fizična oseba, ki opravlja samostojno (neodvisno) dejavnost ali kdo drug za račun ene od njiju, ter da pri presoji, ali so izdelki, ki se vnašajo v Slovenijo, namenjeni za opravljanje dejavnosti, carinski organ upošteva predvsem: status osebe, ki razpolaga s trošarinskimi izdelki, namembni kraj pošiljke in, če je glede na okoliščine primera to primerno, obliko prevoza, dokumente, ki se nanašajo na pošiljko, naravo in količino izdelkov.

10. Po presoji revizijskega sodišča je treba prvi odstavek 16. člena ZTro in v tem odstavku določeno izjemo, na katero se sklicuje revident, razumeti v smislu omenjenega različnega zakonskega režima za trošarinske izdelke, ki so namenjeni za opravljanje gospodarske dejavnosti, in trošarinske izdelke, ki so namenjeni zadovoljevanju osebnih potreb fizičnih oseb. Iz takšnega razlikovanja po presoji revizijskega sodišča med drugim izhaja, da je treba vse trošarinske izdelke, ki niso namenjeni zadovoljevanju osebnih potreb, nujno obravnavati kot trošarinske izdelke, ki so namenjeni za opravljanje gospodarske dejavnosti. To stališče je tudi v skladu s stališčem Sodišča Evropske unije v sodbi C-5/05 Joustra (29. odstavek), kjer se je ukvarjalo z razlago določb Direktive Sveta 92/12/EGS z dne 25. 2. 1992 o splošnem režimu za trošarinske proizvode in o skladiščenju, gibanju in nadzoru takih proizvodov, ki je veljala v času odločanja v obravnavanem primeru. Navedeno posledično pomeni, da je „fizična oseba, ki opravlja dejavnost v zvezi s trošarinskimi izdelki“ v smislu prvega odstavka 16. člena ZTro, vsaka oseba, ki pridobi trošarinske izdelke, ki niso namenjeni zgolj zadovoljevanju njenih osebnih potreb, oziroma da se samo fizična oseba, ki je pridobila trošarinske izdelke za zadovoljevanje osebnih potreb, lahko sklicuje na svojo dobrovernost v skladu s prvim odstavkom 16. člena ZTro.

11. Ker v obravnavanem primeru revident niti ne zanika, da je trošarinske izdelke pridobil za opravljanje svoje dejavnosti, je, upoštevaje zgornjo razlago, oseba, ki opravlja dejavnost v zvezi s trošarinskimi izdelki v smislu prvega odstavka 16. člena ZTro, kar posledično pomeni, da se na svojo dobrovernost ne more sklicevati. Glede na navedeno prvostopenjsko sodišče materialnega prava ni kršilo.

12. Revizijski ugovori v zvezi z bistvenimi kršitvami določb postopka niso utemeljeni. V zvezi z revidentovo dobrovernostjo se je prvostopenjsko sodišče jasno in določno opredelilo in pojasnilo, zakaj meni, da revident dobrovernosti ne more dokazovati, ob tem pa je pojasnilo tudi razloge, zaradi katerih meni, da dobrovernosti revident niti ne izkazuje. Izrek izpodbijane sodbe, ki določa, da se tožba zavrne, ni niti nerazumljiv niti nepopoln, saj v upravnem sporu zaradi nezakonitosti upravnega akta sodišče odloči o utemeljenosti tožbe in ne o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Sklicevanje prvostopenjskega sodišča na razloge iz izpodbijanega akta pa je možnost, ki jo sodišču daje drugi odstavek 71. člena ZUS-1, zato očitek neobrazloženosti izpodbijane sodbe ni utemeljen.

13. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 92. člena ZUS-1. 14. Odločitev o stroških temelji na 165. in 154. členu Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.