Jedro

Kadar predkupni upravičenec uveljavlja predkupno pravico s tožbenim zahtevkom na razveljavitev pogodbe in sklenitev pogodbe z njim, mu ni treba hkrati plačati kupnine ali je položiti pri sodišču.

Izrek

1. Revizija pooblaščenca drugotožene stranke se zavrne.

Drugotožena stranka mora povrniti tožeči stranki stroške odgovora na to revizijo v znesku 252.650,00 SIT v 8 dneh.

2. Revizija drugotožene stranke se zavrže. Tožeča stranka nosi sama svoje stroške odgovora na to revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je prvotožena stranka prekršila pogodbeno predkupno pravico tožeče stranke na določenih poslovnih prostorih in zemljiščih. Zato je ugodilo tožbenemu zahtevku na razveljavitev prodajne pogodbe, s katero je prvotožena stranka drugotoženi prodala te nepremičnine in na sklenitev prodajne pogodbe med tožečo in prvotoženo stranko.

Pritožbeno sodišče je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Sodbo sodišča druge stopnje izpodbijata drugotožena stranka in njen pooblaščenec vsak s svojo revizijo. Pooblaščenec je navedel, da uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP v postopku pred sodiščem druge stopnje (2. točka 1. odstavka 370. člena ZPP) in zmotne uporabe materialnega prava (3. točka 1. odstavka 370. člena ZPP). Iz obrazložitve revizije pa izhaja, da uveljavlja tudi bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po 11. in 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, storjeni v postopku na prvi in drugi stopnji, kar pa je revizijski razlog po 1. točki 1. odstavka 370. člena ZPP.

Revizijskemu sodišču predlaga, naj tožbo zoper prvotoženo stranko zavrže, oziroma sodbo druge stopnje spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek, ali pa razveljavi obe sodbi in vrne zadevo prvostopnemu sodišču v ponovno sojenje. Tudi drugotožena stranka sama je navedla, da vlaga revizijo iz revizijskih razlogov po 2. in 3. točki 1. odstavka 370. člena ZPP in predlagala enake odločitve kot njen pooblaščenec, le obrazložila jo je drugače. Reviziji sta bili vročeni tožeči stranki, ki je odgovorila, da nista utemeljeni in predlagala njuno zavrnitev, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njima ni izjavilo.

Revizija pooblaščenca drugotožene stranke ni utemeljena.

Po določbi 1. odstavka 27. člena Zakona o finančnem poslovanju podjetij (ZFPPod) gospodarska družba preneha z izbrisom iz sodnega registra. Do izbrisa iz sodnega registra pride na podlagi pravnomočnega sklepa o izbrisu, izdanega po določbi 1. odstavka 32. člena ZFPPod. Sklep o izbrisu torej še nima učinka prenehanja gospodarske družbe. Ta učinek nastopi šele z izbrisom. Drugotožena stranka ima sicer prav, da je postal sklep o izbrisu prvotožene stranke iz sodnega registra pravnomočen dne 31.1.2000. Vendar pa je po podatkih sodnega registra do izbrisa prišlo šele 22.5.2001, torej po izdaji obeh izpodbijanih sodb in po vložitvi revizije in odgovorov nanjo. Zato revizijski predlog, da je treba tožbo zoper prvotoženo stranko zavreči, ker je prenehala že pred izdajo prvostopne odločbe (kar naj bi predstavljalo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 11. točki 2. odstavka 339. člena ZPP), ni utemeljen. Ker pa so bila do izbrisa drugotožene stranke iz sodnega registra opravljena vsa revizijska procesna dejanja, je tudi revizijsko sodišče kljub prekinitvi postopka (iz razloga po 3. točki 1. odstavka 205. člena ZPP) ob smiselni uporabi določbe 2. odstavka 207. člena ZPP še lahko izdalo odločbo o reviziji.

Revizija nima prav, da sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o višini kupnine, ki jo mora plačati za kupljene nepremičnine tožeča stranka prvotoženi in ki je potrditvi revizije za 100.000,00 DEM nižja od kupnine v izpodbijani pogodbi. Sodba o tej okoliščini ima razloge (v 2. odstavku na zadnji strani). Ni tudi res, da niti sodba druge stopnje o tem nima razlogov. Povsem utemeljeno je namreč pritožbeno sodišče ocenilo, da so bile konkretne navedbe o višini kupnine v pritožbi podane prvič, ne da bi tožena stranka izkazala za verjetno, da jih ni mogla dati že v postopku do konca glavne obravnave. Zato je pravilno ugotovilo, da po določbi 1. odstavka 337. člena ZPP teh navedb ni mogoče upoštevati. Zato pa tudi o nedoločenem ugovoru "po višini" ni bilo potrebno predlagano zaslišanje P. K. kot stranke in tako izostanek razlogov o tem, zakaj o višini kupnine ni bil zaslišan, ne pomeni pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih. Tako je revizijsko sodišče ugotovilo, da tudi zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ni bila storjena.

Po mnenju revizije naj bi sodišči prve in druge stopnje zmotno uporabili materialno pravo, ker nista uporabili določbe 2. odstavka 528. člena ZOR. Tam je predpisano, da mora predkupni upravičenec, ki po prejemu obvestila prodajalca izjavi, da on kupuje stvar, ki jo je prodajalec nameraval prodati tretjemu, hkrati z izjavo plačati kupnino ali pa jo položiti pri sodišču. Vendar pa to velja samo v primeru, ko gre za pravilen postopek prodaje z upoštevanjem predkupne pravice po 1. in 2. odstavku 528. člena ZOR. V obravnavanem primeru pa gre za uveljavljanje predkupne pravice v primeru, ko prodajalec stvari ni upošteval predkupne pravice, torej za uveljavljanje predkupne pravice po določbi 1. odstavka 532. člena ZOR. V takem primeru pa določb 528. člena ZOR o plačilu kupnine oziroma njenem pologu pri sodišču ni treba uporabiti (tako tudi pravno mnenje, sprejeto na občni seji Vrhovnega sodišča RS dne 18. in 19.6.1992, Poročilo VSS 1/92, stran 19). Materialno pravo v izpodbijanih sodbah torej ni bilo zmotno uporabljeno.

V ostalem (da je napačen zaključek, da je bila realizirana kreditna pogodba kot del najemne pogodba, ki je podlaga predkupni pravici, in da je sodišče zanemarilo dejstvo, da je tožeča stranka določen čas zasedala poslovne prostore, zato dolguje prvotoženi stranki najemnino) revizija napada dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje, kar po določbi 3. odstavka 370. člena ZPP ni dovoljeno.

Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da revizija pooblaščencev drugotožene stranke ni utemeljena, zato jo je na podlagi določbe 378. člena ZPP zavrnilo.

Revizija drugotožene stranke same je prepozna.

Po določbi 1. odstavka 367. člena ZPP je revizijo mogoče vložiti v tridesetih dneh od vročitve prepisa sodbe druge stopnje stranki.

Pooblaščencu tožene stranke je bila sodba pritožbenega sodišča vročena dne 22.8.2000 (vročilnica na red. št. 32). S tem je bila sodba po določbi 1. odstavka 137. člena ZPP vročena tudi toženi stranki. Njena revizija, vložena dne 4.12.2000, je tako očitno prepozna. Zato jo je revizijsko sodišče na podlagi določbe 377. člena ZPP zavrglo.

Drugotožena stranka z revizijo ni uspela. Zato je revizijsko sodišče skladno z določbo 1. odstavka 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP odločilo, da mora tožeči stranki povrniti stroške za odgovor na revizijo pooblaščenca drugotožene stranke. Ti obsegajo nagrado pooblaščenki tožeče stranke za sestavo odgovora 1.500 točk po 90,00 SIT (3. točka Tarifne številke 16 Odvetniške tarife) s pripadajočim 19% davkom na dodano vrednost in sodno takso za odgovor 92.000,00 SIT, kar je 1% vrednosti spornega predmeta (2. in 5. odstavek Tarifne številke 1 Taksne tarife). Ne gre pa tožeči stranki povrnitev stroškov za odgovor na revizijo, ki jo je vložila sama drugotožena stranka. Odgovor na očitno prepozno revizijo namreč za pravdo ni bil potreben (1. odstavek 155. člena ZPP).