Jedro

Sodišče zaključuje, da je na podlagi vsega navedenega tožena stranka pravilno ugotovila, da je pri tožniku izkazana izrazita begosumnost. Na podlagi dosedanjega tožnikovega ravnanja, ob upoštevanju izjav, ki jih je podal na zaslišanju, pa sodišče dvomi v resničnost tožnikove izjave, da bo tokrat v Centru za tujce v Postojni počakal na odločitev o njegovi prošnji za mednarodno zaščito. Sodišče sledi zaključku tožene stranke v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, da bi tožnik v primeru, da mu toženka ne bi omejila gibanja, ponovno samovoljno in še pred zaključkom postopka zapustil tudi Slovenijo (tako kot Hrvaško in Madžarsko) in s tem toženki onemogočil predajo pristojni državi članici EU, kar pa po presoji sodišča ni v skladu z namenom ZMZ-1 (prvi odstavek 84. člena ZMZ-1). Pri tem sodišče zavrača tožnikovo sklicevanje, da naj bi bilo pridržanje „na zalogo“ nedopustno in da ni znano ali bo sploh prišlo do predaje tožnika. Po stališču tožnika bi se tožena stranka morala opredeliti do možnosti predaje tožnika drugi državi, česar pa ni storila. Po presoji sodišča navedeni tožnikovi ugovori niso utemeljeni. Ob izkazani tožnikovi begosumnosti tožena stranka ni bila dolžna ugotavljati ali bo prišlo do predaje tožnika državam, v katerih je zaprosil za azil. V obravnavani zadevi tožnik ni izkazal, da bi obstojali indici, ki bi kazali na obstoj ovir za tožnikovo predajo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom z dne 21. 2. 2018 na podlagi drugega in tretjega odstavka 28. člena Uredbe (EU) št. 604/2013 (v nadaljevanju Uredba Dublin III)1 v povezavi s 5. alinejo prvega odstavka 84. člena in v povezavi s četrtim odstavkom istega člena Zakona o mednarodni zaščiti (Uradni list RS št. 22/16, v nadaljevanju ZMZ-1), ter s 7. točko 2. člena ZMZ-1 v prvi točki izreka odločila, da se prosilca za mednarodno zaščito, ki trdi, da je A.A., roj. ... v kraju Chleff, državljana Alžirije, pridrži za namen predaje na prostore in območje Centra za tujce, Veliki otok 44 Z, 6230 Postojna, do predaje odgovorni državi članici po Uredbi Dublin III. V drugi točki izreka izpodbijanega sklepa je navedla, da se tožnika pridrži za namen predaje od ustne naznanitve dne 19. 2. 2018 od 10:30 ure do predaje odgovorni državi članici, ki mora biti opravljena najkasneje v šestih tednih od sprejema odgovornosti odgovorne države članice ali od trenutka, ko preneha veljati odložilni učinek tožbe zoper sklep, s katerim se določi odgovorna država članica.

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa tožena stranka navaja, da je tožnika obravnavala Policijska postaja Ilirska Bistrica. Iz uradnega zaznamka z dne 15. 2. 2018 izhaja, da je bil tožnik 14. 2. 2018 ob 20:10 uri na železniški postaji Mala Bukovica prijet s strani policistov PP Ilirska Bistrica. Pri sebi ni imel nobenega osebnega dokumenta. Na policijski postaji je povedal, da je prišel iz Republike Hrvaške in da je imel namen, da odide v Francijo, kjer ima brata. Tožnik je 19. 2. 2018 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Pri podaji prošnje je navedel, da ima v izvorni državi družinske težave. Tožnik je bil vprašan iz katerega vzroka je v postopku na policijski postaji Ilirska Bistrica navedel drugačne osebne podatke, kot pri prošnji za mednarodno zaščito. Povedal je, da je imel pri sebi izkaznico prosilca za mednarodno zaščito, ki mu je bila izdana v Republiki Hrvaški. Osebni podatki, ki so zabeleženi na izkaznici tožnika za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški, niso pravilni, saj je hrvaškim migracijskim organom podal lažne osebne podatke, vključno z državljanstvom. Hrvaškim migracijskim organom je navedel, da je B.B., roj. ..., državljan Maroka. Pri podaji prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji pa je navedel, da je A.A., roj. ..., državljan Alžirije.

3. Po preverjanju v bazi Eurodac je bilo ugotovljeno, da je tožnik pred prihodom v Republiko Slovenijo že zaprosil za mednarodno zaščito in sicer 28. 7. 2016 in 31. 8. 2016 na Madžarskem ter 6. 12. 2017 v Republiki Hrvaški. Po podani prošnji je bilo tožniku, ustno na zapisnik, omejeno gibanje na Center za tujce v Postojni in sicer zaradi izrazite begosumnosti in da se omogoči predajo pristojni državi članici EU. Tožniku je bilo omogočeno, da se pred izdajo sklepa o omejitvi gibanja izjasni o vseh dejstvih in okoliščinah glede omejitve gibanja. Tožnik je najprej vztrajal na izjavi, da ni zaprosil za mednarodno zaščito niti na Madžarskem niti v Republiki Hrvaški, čeprav je imel pri sebi izkaznico prosilca za mednarodno zaščito Republike Hrvaške. Imel je namen, da zaprosi za mednarodno zaščito v Franciji, kjer je njegov brat. 4. Tožena stranka se sklicuje na 3. člen Uredbe Dublin III, po kateri mora prošnjo za mednarodno zaščito obravnavati ena sama država članica EU in sicer tista, ki je za obravnavo odgovorna. Tožena stranka je pristojnim organom Republike Madžarske in Republike Hrvaške posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem prosilca ter zaprosila za nujen odgovor. Nato citira določbo drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III ter se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016, v kateri je Vrhovno sodišče RS sprejelo stališče, da je pristojni organ v postopku predaje po Uredbi Dublin III upravičen izreči tudi ukrep pridržanja, ki pomeni odvzem prostosti določene osebe in s tem poseg v njeno osebno svobodo. Po določbah Recepcijske direktive,2 ki se uporabljajo v postopkih po Uredbi Dublin III, se lahko pridržanje v določenih primerih izvaja tudi v zaporu. Vrhovno sodišče RS je navedlo tudi, da ustrezno uporabo Uredbe Dublin III glede opredelitve pojma „nevarnosti pobega“ omogoča določba 68. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2) in da najmanj 3., 4. in 5. alineja prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 ustrezajo objektivnim kriterijem za opredelitev pojma nevarnosti pobega. Tožena stranka je presojala ali je tožnik dejansko izrazito begosumen, zaradi česar bi mu bilo potrebno omejiti gibanje. Vse povedano potrjuje prepričanje tožne stranke, da bo tožnik, tako kot predhodne države, zapustil tudi Republiko Slovenijo in s tem onemogočil predajo pristojni državi članici EU. Okoliščine, v katerih je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito, njegove navedbe in dejanja kažejo na utemeljen sum, da bi tožnik, v primeru, da mu gibanje ne bi bilo omejeno, samovoljno zapustil azilni dom in ponovno prečkal meje ilegalno iz države v državo. Zato mu je potrebno omejiti gibanje. Tožena stranka ugotavlja, da bo s pridržanjem na prostore Centra za tujce mogoče zagotoviti, da bo tožnik ostal na območju Republike Slovenije, dokler ne bo opravljena njegova predaja državi, pristojni za reševanje njegove prošnje za mednarodno zaščito.

5. Tožena stranka citira drugi odstavek 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), po katerem se presoja, ali bo ukrep pridržanja na območje Centra za tujce omogočil izvedbo postopkov po Uredbi Dublin III. Najprej je preverjala, ali bi bil primeren milejši ukrep, to je pridržanje na območju azilnega doma. V zvezi s tem navaja, da v azilnem domu naloge varovanja, zaradi povečanega števila prosilcev za mednarodno zaščito, opravljata dva varnostnika in en receptor, pri čemer varnostnika, glede na določbe Zakona o zasebnem varovanju, ne moreta zadržati prosilca, ki se odloči zapustiti območje azilnega doma. Ob upoštevanju dolgoletnih izkušenj in statistike se je ukrep pridržanja na območje azilnega doma za begosumne prosilce izkazal za zelo neučinkovitega, saj je večina pridržanih oseb območje azilnega doma samovoljno zapustila. Pobegle osebe so samovoljno zapuščale območje azilnega doma preko kovinske ograje in izkoriščale odsotnost varnostnika, ko je bil ta na čisto drugem koncu območja azilnega doma, ali pa so azilni dom zapuščale celo preko glavnega vhoda. Tožena stranka se pri svoji odločitvi, da se za prosilca uporabi strožji ukrep pridržanja na Center za tujce, sklicuje tudi na sodbo Vrhovnega sodišča RS I Up 346/2014 z dne 5. 11. 2014, iz katere izhaja, da z uporabo milejšega ukrepa, kot je na primer pridržanje na območje azilnega doma, ne bi bilo mogoče doseči namena, saj bi prosilec, ker v azilnem domu ni ustreznih mehanizmov za preprečitev odhoda iz azilnega doma, lahko odšel v drugo državo. Glede na to, da je tožnik prehajal meje držav na nedovoljen način in ob upoštevanju, da je tožnik že zaprosil za mednarodno zaščito, na dokončanje postopka pa ni počakal, tožena stranka ugotavlja, da obstaja znatna nevarnost, da bo tožnik pobegnil in tako onemogočil izvedbo postopkov v zvezi s predajo v skladu z Uredbo Dublin III. Pridržanje za namen predaje bo trajalo od ustne naznanitve 19. 2. 2018 od 10.30 ure do predaje oziroma mora biti predaja v primerih pridržanja opravljena najkasneje v šestih tednih od sprejema odgovornosti ali od trenutka, ko preneha veljati odložilni učinek tožbe zoper sklep, s katerim se določi odgovorna država članica.

6. Tožnik zoper navedeni sklep vlaga tožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka ter nepopolne in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja. Eden izmed pogojev za pridržanje prosilca v skladu z 28. členom Uredbe Dublin III je omogočanje izvedbe postopkov za predajo v skladu z Uredbo Dublin III. V zvezi z navedbo tožene stranke glede predaje na Hrvaško ali Madžarsko tožnik navaja, da je pridržanje „na zalogo“ nedopustno, pri čemer se sklicuje na odločitvi Upravnega sodišča RS I U 801/2016 z dne 7. 6. 2016 in I U 835/2016 z dne 14. 6. 2016. Ker v predmetni zadevi tožena stranka še ni niti zaprosila drugo državo za sprejem prosilca, pridržanje ni zakonito, saj ni znano ali bo sploh prišlo do predaje. Tožena stranka mora preveriti verjetnost predaje in indice, ki kažejo na obstoj ovire predaji (točka 81 sodbe I U 1145/2015 Upravnega sodišča RS), sicer prav tako ni izpolnjen kriterij nujnosti predaje. Nižanje stopnje verjetnosti predaje zmanjša upravičenost pridržanja. Tožena stranka ob odločitvi o predaji tožnika Hrvaški ali Madžarski ni preverila ali se kakor koli opredelila do možnosti predaje v katerokoli izmed teh držav. Tožnik je toženi stranki pojasnil, da je na Hrvaškem prejel obvestilo o izgonu, zato je možnost o ponovnem sprejemu na Hrvaško majhna. Glede Madžarske pa je tožnik pojasnil, da tam človeka ne spoštujejo, da je videl agresijo na ljudeh, da je bil tam zelo dolgo časa zaprt v zelo slabih razmerah. Da je položaj prosilcev za azil na Madžarskem izredno slab je razvidno iz več poročil vladnih in nevladnih organizacijo. Zaradi navedenega je zakonita predaja malo verjetna, posledično pa je izpodbijani sklep nezakonit. Tožnik se sklicuje še na sodbo pritožbenega sodišča v Franciji, ki jo navaja.

7. Glede znatne nevarnosti pobega v povezavi z drugim odstavkom 28. člena Uredbe Dublin III tožnik navaja, da tožena stranka ni spoštovala odločbe Vrhovnega sodišča I Up 26/2016, v kateri je Vrhovno sodišče zavzelo stališče, da najmanj tretja, četrta in peta alineja prvega odstavka 68. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2) ustrezajo objektivnim kriterijem za opredelitev pojma „nevarnosti pobega“ določene osebe, skladno z zahtevami Uredbe Dublin III. Tožnik navaja okoliščine iz 68. člena ZTUJ-2 in navaja, da tožena stranka ni subsumirala dejanskega stanja pod enega izmed objektivnih kriterijev, kar je nezakonito in arbitrarno. Zaprtje tožnika v Center za tujce pomeni odvzem osebne svobode, to je poseg v osnovno človekovo pravico, zaradi česar je dolžnost tožene stranke, da natančno in v skladu z zakonom pojasni izpodbijani ukrep, česar pa ni storila. Tožnik je bil zaslišan pri izreku ukrepa pridržanja, vendar ni imel možnosti, da se izreče glede nujnosti in sorazmernosti ukrepa pridržanja. Iz zapisnika ni razvidno, na katera dejstva je tožena stranka oprla ugotovitev o izraziti begosumnosti. S tem je kršila pravico do hitre obveščenosti o razlogih za pridržanje iz četrtega odstavka 84. člena ZMZ-1 ter pravico iz člena 5 (2) EKČP do seznanitve z natančno in točno pravno podlago oz. razlogih za odvzem prostosti.

8. Tožnik se v nadaljevanju opredeljuje do okoliščin, za katere meni, da mu jih tožena stranka očita. Prva taka okoliščina je želja tožnika, da bi se pridružil bratu v Franciji. Glede prvotnega tožnikovega namena, da bi za azil zaprosil v Franciji, kjer je že njegov mladoletni brat, navaja, da se te okoliščine ne da subsumirati pod noben kriterij iz 68. člena ZTuj-2. Tožnik navaja, da je pri podaji prošnje povedal, da si želi združitve s svojim bratom preko azilnega postopka, če je to možno. Se pa zaveda, da ne more kar tako v Francijo, zato je povedal, da bo poskušal priskrbeti uradni dokument, ki potrjuje njuno sorodstvo. Glede druge okoliščine, to je navajanja lažnih podatkov slovenski policiji in hrvaškim organom, pa tožnik navaja, da ga tožena stranka sploh ni vprašala, zakaj so na Hrvaškem zabeležili drugačne podatke, zaradi česar je navedba, da je tožnik navajal lažne podatke povsem neutemeljena. Tožnik je pri podaji prošnje povedal, da je slovenski policiji povedal točne podatke in da so podatki iz hrvaških dokumentov napačni, vendar tega niso upoštevali. Tretja okoliščina, ki se očita tožniku je, da je za azil zaprosil že na Madžarskem in Hrvaškem. Tožnik navaja, da v drugih državah ni zaprosil za azil. Na Madžarskem so z njim grdo ravnali, zato je to državo povsem utemeljeno zapustil. Na Hrvaškem je prejel odločitev o izgonu, zato je zapustil tudi Hrvaško. Dejstvo, da je imel tožnik izkaznico prosilca za azil na Hrvaškem, ne pomeni, da ni bil obveščen o izgonu in roku za zapustitev te države. Vendar se tožena stranka ni ukvarjala z razlogi za zapustitev teh dveh držav. Tožnikove izjave, da ni zaprosil za azil, v bazah pa je razvidno, da je zaprosil, se tožniku ne smejo šteti v škodo. Ni nujno, da je tožnik vedel kakšen pravni status ima. Vprašanje je, kaj so mu tuji državni organi povedali in kako je tožnik to razumel. Ker je obe državi povsem utemeljeno zapustil, mu ni mogoče očitati izpolnitev objektivnih razlogov za ugotovitev begosumnosti iz 68. člena ZTuj-2. Četrtega objektivnega kriterija, na katerega se sklicuje tožena stranka, to je nedovoljen način prehajanja mej, pa ni mogoče subsumirati pod noben kriterij za utemeljitev znatne nevarnosti pobega prosilca. Tožnik je potoval nezakonito, saj je bila to zanj edina možnost in ni imel druge izbire, pri čemer se sklicuje tudi na sodbo Upravnega sodišča RS I U 1289/2014 z dne 19. 8. 2014. 9. Tožnik navaja, da v predmetni zadevi ni podan noben kriterij iz prvega odstavka 68. člena ZTuj-2. Zato meni, da sodišče prve stopnje (pravilno tožena stranka, opomba sodišča) 28. člena Uredbe Dublin III ni uporabila pravilno, saj znatne nevarnosti pobega ni ugotavljala po objektivnih, z zakonom določenih kriterijev v skladu z določbo (n) 2. člena Uredbe Dublin III in tudi ne z uporabo kriterijev iz 68. člena ZTuj-2. Tožnik tudi meni, da dejanske okoliščine ne izpolnjujejo objektivnih kriterijev iz 68. člena ZTuj-2 ter tudi ne dajejo podlage za utemeljeno sklepanje o znatni nevarnosti pobega tožnika. Tožnik se sklicuje, da je Vrhovno sodišče odločilo, da ne morejo biti vsi kriteriji, ki so našteti v 68. členu ZTuj-2 uporabljeni kot kriteriji za ugotavljanje nevarnosti pobega, temveč se lahko uporabijo le tisti kriteriji, ki so skladni s posebnimi značilnostmi in cilji Uredbe Dublin III. Tako ostaja nejasno kateri vse so tisti kriteriji iz 68. člena ZTuj-2, ki se še lahko uporabijo za oceno nevarnosti pobega, to pa postavlja pod vprašaj zakonitost vseh pridržanj po Uredbi Dublin III.

10. Tožnik opozarja tudi na prepozno vročitev pisnega odpravka izpodbijanega sklepa. V skladu s četrtim odstavkom 84. člena ZMZ-1 mora tožena stranka pisni odpravek vročiti v roku treh delovnih dni. Pisni odpravek sklepa pa je bil tožniku vročen 27. 2. 2018, namesto najkasneje 22. 2. 2018. Tudi iz navedenega razloga je izrečeni ukrep nezakonit, ravnanje tožene stranke pa pomeni zlorabo. Tožnik se sklicuje, da gre v konkretnem primeru za odvzem prostosti in s tem poseg v pravico do osebne svobode iz 19. člena Ustave RS ter da je o tem presodilo tudi Ustavno sodišče RS v sodbi Up-1116/09. Skladno s prvim odstavkom 28. člena Uredbe Dublin III države članice ne smejo pridržati osebe zgolj zato, ker v zvezi z njo poteka postopek, določen v tej uredbi. Ukrep pridržanja je dopusten zgolj, če so izpolnjeni dodatni pogoji, ki jih določata drugi in tretji odstavek 28. člena Uredbe Dublin III. Ti pa, kot že pojasnjeno, niso podani. Tožena stranka se pri utemeljitvi sorazmernosti sklicuje zgolj na razmere v azilnem domu. Za razmere v azilnem domu ni odgovoren tožnik, gre za pomanjkljivosti na strani države. Tožnik poudarja, da v izpodbijanem sklepu sploh ni spoštovano splošno ustavno načelo sorazmernosti, ki po opravljenem testu legitimnosti zahteva tudi test sorazmernosti s preizkusom, ki ga navaja. Sklicuje se na takojšnjo izpustitev, saj meni, da niso podani zakonski pogoji za izrečeni ukrep pridržanja. Zato predlaga, da sodišče razsodi tako, da izpodbijani sklep odpravi, tožena stranka pa je dolžna tožnika nemudoma izpustiti iz prostorov Centra za tujce v Postojni.

11. Tožena stranka je sodišču predložila upravne spise, odgovora na tožbo pa ni posredovala.

12. Tožba ni utemeljena.

13. Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Sodišče se strinja z razlogi, ki jih je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navedla toženka, ter navedene razloge še dopolnjuje in se opredeljuje do tožbenih ugovorov:

14. V obravnavani zadevi je med strankama sporno, ali je toženka na podlagi drugega odstavka 84. člena ZMZ-1 pravilno in zakonito tožniku izrekla ukrep omejitve gibanja na prostore Centra za tujce Postojna. Drugi odstavek 84. člena ZMZ-1 določa, da če pristojni organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka (izvedba postopkov po Uredbi Dublin III) ali prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja, se lahko prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce.

15. Sodišče je na podlagi 70. člena in 71. člena ZMZ-1 izvedlo glavno obravnavo 7. 3. 2018 in na njej vpogledalo v upravni spis toženke in v tožbo ter v skladu s šestim odstavkom 84. člena ZMZ-1 zaslišalo tožnika. Tožnik je na zaslišanju izpovedal, da je svojo izvorno državo Alžirijo zapustil konec leta 2015, v Slovenijo pa prišel pred približno 17 dnevi. Navedel je, da je bila njegova ciljna država Slovenija, ker ima brata, ki je v Sloveniji. Zato je v Sloveniji zaprosil za mednarodno zaščito. Ni pa zaprosil za mednarodno zaščito na Madžarskem in na Hrvaškem. Po presoji sodišča tožnikovo pričanje iz razlogov, ki so pojasnjeni v nadaljevanju, ne izkazuje njegove verodostojnosti.

16. V postopku je bilo ugotovljeno, da se je tožnik pred hrvaškimi organi izdajal z lažnimi osebnimi podatki. Izdajal se je za osebo: B.B., državljan Maroka, rojen ... To izhaja iz v upravnih spisih priložene izkaznice prosilca za mednarodno zaščito z datumom izdaje 30. 10. 2017 in datumom veljavnosti 30. 10. 2018. Navedena izkaznica je po presoji sodišča dokaz, da je bil tožnik, ki se je izdajal za drugo osebo - državljana Maroka, obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito na Hrvaškem. Da je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito na Hrvaškem, je v postopku ugotovila tožena stranka, saj to izhaja tudi iz podatkov iz baze Eurodac, ki so priloženi v upravnih spisih. Zato sodišče ni moglo slediti izjavi tožnika, dani na glavni obravnavi, da je na Hrvaškem dobil obvestilo o izgonu, da mora zapustiti Hrvaško v roku 10 dni, saj naj bi bil sicer vrnjen nazaj v Srbijo. Iz že omenjene izkaznice namreč izhaja, da je bil tožnik obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito. Zato sodišče ni moglo slediti tožniku, ki je na glavni obravnavi navajal, da kljub navedeni izkaznici na Hrvaškem ni bil obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito in da sploh ni vstopil v njihov center za tujce - kamp za prosilce za azil. Navedena tožnikova izjava je tudi v nasprotju z izjavo, dani na Policijski postaji Ilirska Bistrica (zapisnik z dne 15. 2. 2018), iz katere izhaja, da je bil tožnik na Hrvaškem registriran in nastanjen v centru Porin v Zagrebu. Tako tožnikova izjava na glavni obravnavi, da je bil tožnik na Hrvaškem prepuščen sam sebi, po povedanem po presoji sodišča ni resnična. Da je vprašljiva verodostojnost tožnikovega pričanja izhaja tudi iz tožnikove izjave na glavni obravnavi, ko je najprej izjavil, da je poleg izkaznice za prosilca za mednarodno zaščito na Hrvaškem dobil tudi dovolilnico, nato pa na izrecno vprašanje sodnice, zakaj je dobil dovolilnico (če ni bil nastanjen v njihovem centru za tujce) izjavil, da dovolilnice ni dobil. Vse navedeno tudi po presoji sodišča izkazuje, da je bil tožnik na Hrvaškem obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito.

17. Tožnik je bil na glavni obravnavi vprašan, zakaj je na policijski upravi v Sloveniji dal lažne osebne podatke (se izdajal za državljana Maroka). Izjavil je, da je te podatke prepisal tolmač iz hrvaških dokumentov in ga opozoril, da mora na zaslišanju pri policiji dati prave podatke. Sodišče ugotavlja, da je tožnik „prave podatke“ dal šele v prošnji za mednarodno zaščito. V upravnih spisih se nahaja listina, ki jo je tožniku na glavni obravnavi predočila sodnica (listina št. 5). Na njej je po presoji sodišča lastnoročni zapis tožnika z njegovim podpisom, spodaj pa naslednji prevod: „Podpisani B.B. iz Maroka in Maroški državljan prosim za mednarodno zaščito v Sloveniji. Doma nisem mogel ostati. Zagrozili so mi …....“. Tožnik je bil na glavni obravnavi izrecno vprašan, ali je to njegova izjava. Izjavil je, da to ni njegova izjava. Vendar sodišče ugotavlja, da je pod navedeno izjavo podpis, ki je enak podpisu tožnika, s katero je podpisal pooblastilo pooblaščenki za zastopanje v navedenem sodnem postopku. Zato po presoji sodišča tožnikova izjava, da omenjena izjava ni njegova, ni resnična. Dvom v verodostojnost tožnikovih izjav kaže tudi izjava tožnika na glavni obravnavi, ko je na izrecno vprašanje, ali ni v postopku izjavil, da je njegova ciljna država Francija, izjavil, da zanika, da bi v postopku to izjavil. Iz prošnje za mednarodno zaščito namreč izhaja, da je tožnik navedel, da je njegov brat C.C. v Franciji (Strasbourg) kot prosilec za azil in da bi se tožnik rad združil s svojim bratom. Na vprašanje kdaj naj bi tožnik zvedel, da je omenjeni brat v Sloveniji in ne v Franciji, pa je tožnik najprej izjavil, da pred dvema mesecema, ko ga je brat poklical in mu poslal celo kopijo osebne izkaznice prosilca za azil v Sloveniji. Na koncu glavne obravnave pa je tožnik izjavil, da je dobil informacije, da je njegov brat v Centru za mladoletnike v Sloveniji in da so mu to povedali tisti, ki so ga zasliševali v Centru za tujce.

18. Vse navedene ugotovitve dajejo po presoji sodišča podlago za zaključek, da je tožnik v postopku, tako na Hrvaškem, kjer je bil obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito, kot tudi v Sloveniji, kjer je bil prav tako obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito, dajal lažne podatke. Ob ugotovitvi, da je tožnik že zaprosil za mednarodno zaščito na Hrvaškem in da je očitno za mednarodno zaščito zaprosil tudi na Madžarskem (podatki iz baze EURODAC), pri čemer pa na odločitev ni počakal, tožnikovi navedbi, da je za mednarodno zaščito zaprosil le v Sloveniji, ni mogoče slediti. Da se je tožnik na Hrvaškem izdajal z lažnimi osebnimi podatki, prav tako ni sporno. Prav tako je ugotovljeno, da se je tudi v Sloveniji najprej izdajal z lažnimi osebnimi podatki. Dvom v verodostojnost tožnikovih navedb je po presoji sodišča podan tudi pri navajanju ciljne države, saj tožnikove navedbe niso konsistentne. Tožnik je najprej navedel kot ciljno državo Francijo in nato Slovenijo, pri čemer je na glavni obravnavi zanikal, da bi kot ciljno državo navedel Francijo. Vse navedene ugotovljene okoliščine, ki na podlagi opravljene glavne obravnave tudi po presoji sodišča obstojajo (tožnik ni počakal na odločitev po vloženih prošnjah za mednarodno zaščito, v postopkih pa je dajal lažne podatke), dajejo podlago za zaključek, da je v obravnavani zadevi izpolnjena okoliščina iz 5. alineje prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 (navajanje lažnih podatkov oziroma nesodelovanje v postopku), ki kaže na tožnikovo begosumnost. 19. Sodišče zavrača tožnikove ugovore, da tožena stranka v obravnavani zadevi ni spoštovala sodbe Vrhovnega sodišča I Up 26/2016, v katerem je sodišče zavzelo stališče, da je mogoče ugotoviti, da najmanj 3., 4. in 5. alineja prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 ustrezajo kriterijem za opredelitev pojma „nevarnosti pobega“ določene osebe skladno z zahtevami Uredbe Dublin III. Iz prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 izhaja, da so okoliščine, ki kažejo na nevarnost pobega tujca, kateremu je bila izdana odločba o vrnitvi, zlasti: - tujčevo predhodno nezakonito prebivanje v Republiki Sloveniji (1. alineja); - vstop tujca v državo kljub prepovedi vstopa (2. alineja); - tujčeva pravnomočna obsodba za kazniva dejanja (3. alineja); posedovanje tuje, ponarejene ali drugače spremenjene potne in druge listine (4. alineja); - navajanje lažnih podatkov oziroma nesodelovanje v postopku (5. alineja); - tujčevo ravnaje, ki kaže na to, da Republike Slovenije v roku za prostovoljno vrnitev, ne bo zapustil (6. alineja). Tožnik toženi stranki očita, da ni subsumirala dejanskega stanja pod enega izmed objektivnih kriterijev, kar meni, da je nezakonito in arbitrarno.

20. Sodišče ugotavlja, da se tožena stranka v izpodbijanem sklepu sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 26/2016, v kateri je Vrhovno sodišče ugotovilo, da je opredelitev nevarnosti pobega izrecno vsebovana v 68. členu ZTuj-2 in presodilo, da tudi uporaba navedene določbe omogoča uporabo Uredbe Dublin III glede ugotavljanja dejstva nevarnosti pobega v povezavi z osebo, ki je v postopku po tej uredbi. Glede na navedeno je tožena stranka presojala ali je tožnik dejansko izrazito begosumen, zaradi česar bi mu bilo treba omejiti gibanje. Vse ugotovitve v postopku pa po prepričanju tožene stranke potrjujejo, da bi tožnik, tako kot vse predhodne države, zapustil tudi Republiko Slovenijo in s tem onemogočil predajo pristojni državi članici EU. Tudi po presoji sodišča ugotovitve v postopku potrjujejo navedeni zaključek, pri čemer omenjene ugotovitve, potrjene tudi po opravljeni glavni obravnavi, izkazujejo, da pri tožniku obstoja nevarnost pobega na podlagi 5. alineje prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 (navajanje lažnih podatkov oziroma nesodelovanje v postopku), torej okoliščine, ki ustrezajo objektivnim kriterijem za opredelitev pojma „nevarnosti pobega“.

21. Ne glede na to, da tožena stranka v izpodbijanem sklepu v postopku ugotovljenih dejanskih okoliščin (navajanje lažnih podatkov, tožnik je za mednarodno zaščito zaprosil že v dveh državah in ni počakal na odločitev) ni subsimirala pod relevantno pravno podlago (5. alinejo prvega odstavka 68. člena ZTuj-2), pa navedena pomanjkljivost, ki jo je odpravilo sodišče, po presoji sodišča ni vplivala na zakonitost izpodbijanega sklepa. Zato ob vseh ugotovljenih dejanskih okoliščinah v postopku, ki kažejo na nevarnost tožnikovega pobega, sodišče zavrača tožnikov ugovor, da izpodbijani sklep ni zakonit zgolj iz razloga, ker tožena stranka ni izrecno navedla, da gre na podlagi ugotovljenih okoliščinah za okoliščino iz 5. alineje prvega odstavka 68. člena ZTuj-2. Da gre za navedeno okoliščino izhaja iz te sodbe. Sodišče je namreč v okviru zakonskih pooblastil samo opravilo subsumpcijo ugotovljenega dejanskega stanja pod omenjene norme Uredbe Dublin III, ZMZ-1 in 68. člena ZTuj-2. Ugotovilo je namreč, da je tožena stranka navedla dejstva oziroma okoliščine, ki utemeljujejo nevarnost tožnikovega pobega v skladu z normami že navedenih predpisov. Sodišče je tako zgolj navedlo pravilno pravno podlago za izdajo izpodbijanega sklepa, saj je dolžno paziti na pravilno uporabo materialnega prava. Zato sodišče tožnikove ugovore, ki se sklicuje na omenjeno pomanjkljivost, zavrača. Pri tem sodišče zavrača tudi tožnikovo sklicevanje na sodbo Upravnega sodišča RS I U 445/2018 z dne 2. 3. 2018 kot nerelevantno, saj v navedeni zadevi sodišče tožbi ni ugodilo iz razloga omenjene pomanjkljivosti, pač pa ob presoji ugotovljenih dejanskih okoliščin, glede katerih je presodilo, da ne omogočajo subsumpcije pod že omenjene norme Uredbe Dublin III, ZMZ-1 in 68. člena ZTuj-2. V obravnavi zadevi pa po presoji sodišča ugotovljene dejanske okoliščine omogočajo subsumpcijo pod že citirane pravne norme.

22. Po presoji sodišča tako v obravnavni zadevi obstoja okoliščina iz 5. alineje prvega odstavka 68. člena ZTuj-2, ki se nanaša na navajanje lažnih podatkov oziroma nesodelovanje v postopku. Navedena okoliščina je izkazana na podlagi ugotovitev v postopku, ki izhajajo iz upravnih spisov in jo po presoji sodišča potrjujejo tudi tožnikove izjave, ki jih je podal na glavni obravnavi. Tožnik je nezakonito prehajal meje različnih držav, bil obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito na Madžarskem in na Hrvaškem, vendar ni počakal na konec postopkov ter se je izkazoval z lažnimi osebnimi podatki. Vzrokov, zaradi katerih se je tožnik izkazoval z lažnimi osebnimi podatki, ni pojasnil s tehtnimi razlogi. Tožnik se sicer sklicuje, da je bil iz Hrvaške izgnan, vendar pa je ta navedba v nasprotju s tem, da je imel tožnik izkaznico prosilca za azil na Hrvaškem (navedena izkaznica je priložena v upravnih spisih). Tožnik drugih listin o zatrjevanem izgonu na Hrvaškem ni predložil, celotno tožnikovo pričanje pa se po presoji sodišča ni izkazalo za tako, da bi mu bilo mogoče pokloniti verodostojnost. Na zaslišanju na glavni obravnavi je tožnik na vprašanje, ali bo v Sloveniji počakal do konca postopka, odgovoril pritrdilno, vendar pa sodišče, glede na vse pojasnjeno, njegovi izjavi ni moglo pokloniti vere v tem smislu, da bi štelo, da pri tožniku ni izkazana izrazita begosumnost. 23. Glede na navedeno tožnikovi ugovori in opredeljevanje do okoliščin, za katere meni, da mu jih očita tožena stranka, ne vplivajo na drugačno odločitev v zadevi. Pri tem se npr. tožnik v tožbi sklicuje na svoj prvotni namen, da bi za azil zaprosil v Franciji in meni, da to ne more biti okoliščina, ki bi se subsimirala pod katerega od kriterijev iz 68. člena ZTuj-2. V zvezi s tem sodišče ponovno izpostavlja, da je tožnik tak namen (da bi prošnjo za azil vložil v Franciji) na glavni obravnavi na sodišču izrecno zanikal. Ponovno se tako po presoji sodišča tožnikove navedbe izkažejo za nekonsistentne. Sodišče zavrača tudi tožnikove navedbe, da ga tožena stranka ni vprašala, zakaj so na Hrvaškem o tožniku zabeležili drugačne osebne podatke, zaradi česar meni, da naj bi bila navedba, da je tožnik navajal lažne podatke, povsem neutemeljena. Tožnik je bil na glavni obravnavi na sodišču vprašan, zakaj je dal na Hrvaškem lažne osebne podatke in je povedal, da mu je to svetoval prevajalec na Hrvaškem. Po presoji sodišča je tako ugotovitev, da je tožnik navajal lažne osebne podatke, povsem pravilna, tožnikovi ugovori, ki temu ugovarja, pa neutemeljeni. O tožnikovih ugovorih, ki se nanašajo na okoliščino, da je tožnik že zaprosil za azil na Madžarskem in na Hrvaškem, se je sodišče že opredelilo. Glede nedovoljenega prehajanja mej, kar naj bi bil prav tako objektivni kriterij, na katerega se sklicuje tožena stranka, pa sodišče ugotavlja, da je to zgolj dodatna ugotovljena okoliščina, na kateri pa ne temelji izpodbijani sklep.

24. Tožnik se sklicuje tudi na prepozno vročitev pisnega odpravka izpodbijanega sklepa, saj bi ga tožena stranka morala tožniku v skladu z četrtim odstavkom 84. člena ZMZ-1 vročiti v roku treh dni. Po presoji sodišča pa izpodbijani sklep zgolj iz razloga, ker ni bil tožniku vročen v predpisanem zakonskem roku (četrti odstavek 84. člena ZMZ-1), še ni nezakonit. 25. Neutemeljeni so prav tako tožnikovi ugovori glede nesorazmernosti ukrepa. Načelo sorazmernosti je vsebovano tudi v členu 28 Uredbe, vendar je po presoji sodišča navedeno oceno glede na dejanske okoliščine primera tožena stranka pravilno opravila s tem, ko je ocenila, da z milejšim ukrepom (npr. izvrševanjem ukrepa v azilnem domu) cilj Uredbe Dublin III, ki je v zagotovitvi izvedbe postopka za predajo v skladu s to uredbo, ne bo dosežen in da je zato treba izreči ukrep pridržanja, ki se izvrši v Centru za tujce Postojna. Razloge za svojo odločitev je tožena stranka ustrezno obrazložila. V zvezi s tožnikovim ugovorom, da izpodbijani sklep posega v pravico do osebne svobode pa sodišče pojasnjuje, da je tožena stranka upravičena izreči (tudi) ukrep pridržanja, ki pomeni odvzem prostosti določene osebe in s tem poseg v njeno osebno svobodo. Tožnik je bi v postopku z navedenim ukrepom pridržanja tudi seznanjen (zapisnik z dne 19. 2. 2018). Pravna podlaga za izrek omejitve gibanja pa je, glede na že pojasnjeno, podana v 68. členu ZTuj-2. Da slednji predstavlja v Sloveniji pravno podlago za izrek omejitve gibanja v določenih primerih, pa izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 26/2016. 26. Sklepno sodišče zaključuje, da je na podlagi vsega navedenega tožena stranka pravilno ugotovila, da je pri tožniku izkazana izrazita begosumnost. Na podlagi dosedanjega tožnikovega ravnanja, ob upoštevanju izjav, ki jih je podal na zaslišanju, pa sodišče dvomi v resničnost tožnikove izjave, da bo tokrat v Centru za tujce v Postojni počakal na odločitev o njegovi prošnji za mednarodno zaščito. Sodišče sledi zaključku tožene stranke v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, da bi tožnik v primeru, da mu toženka ne bi omejila gibanja, ponovno samovoljno in še pred zaključkom postopka zapustil tudi Slovenijo (tako kot Hrvaško in Madžarsko) in s tem toženki onemogočil predajo pristojni državi članici EU, kar pa po presoji sodišča ni v skladu z namenom ZMZ-1 (prvi odstavek 84. člena ZMZ-1). Pri tem sodišče zavrača tožnikovo sklicevanje, da naj bi bilo pridržanje „na zalogo“ nedopustno in da ni znano ali bo sploh prišlo do predaje tožnika. Po stališču tožnika bi se tožena stranka morala opredeliti do možnosti predaje tožnika drugi državi, česar pa ni storila. Po presoji sodišča navedeni tožnikovi ugovori niso utemeljeni. Ob izkazani tožnikovi begosumnosti tožena stranka ni bila dolžna ugotavljati ali bo prišlo do predaje tožnika državam, v katerih je zaprosil za azil. Pri tem sodišče zavrača tožnikovo sklicevanje na sodbe Upravnega sodišča RS, ki jih navaja, saj v navedenih zadevah ne gre za enako dejansko stanje kot v obravnavani zadevi. V obravnavani zadevi namreč tožnik ni izkazal, da bi obstojali indici, ki bi kazali na obstoj ovir za tožnikovo predajo. Na drugačno odločitev v navedeni zadevi tudi ne more vplivati tožnikovo sklicevanje na odločitev francoskega pritožbenega sodišča, saj gre za odločitev ene od držav članic EU, ki je v skladu z njihovim nacionalnim pravom.

27. Po povedanem je po sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

1 Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva. 2 Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev).