Jedro

Pritožbeno sodišče je ponovno pretehtalo okoliščine primera in prišlo do zaključkov, ki terjajo (bolj) restriktiven pristop pri presoji pogojev za prekinitev postopka: ker glede pravnega vprašanja, ki ga je očitno štelo za pravno pomembnega, sodišče prve stopnje VSRS ni predlagalo izdaje svetovalnega mnenja, prekinitev postopka na podlagi četrtega odstavka 206. člena ZPP ni utemeljena.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožnik od toženk zahteva plačilo odškodnine v zvezi z izbrisom podrejenih obveznic X. Sodišče prve stopnje je v postopku sprejelo več procesnih odločitev: s sklepom z dne 19. 12. 2019 je odločilo, da se postopek zoper prvo toženko (Banko Slovenije, v nadaljevanju: BS) nadaljuje in da naslovno sodišče ni pristojno za odločanje; zoper drugo točko tega sklepa se je pritožil tožnik, pritožba še ni bila preizkušena in predložena pritožbenemu sodišču v reševanje. S sklepom z dne 2. 6. 2020 je ugotovilo, da je stopek zoper BS prekinjen na podlagi sklepa Ustavnega sodišča RS (v nadaljevanju: USRS) št. U-I-4/20-19 z dnem 5. 3. 2020; s sklepom z dne 22. 6. 2021 je nadaljevalo postopek zoper drugo toženko (zoper ta dva sklepa ni bilo vložene pritožbe).

2. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje prekinilo postopek zoper drugo toženo stranko.

3. Zoper sklep se pritožuje druga toženka in med drugim navaja, da sodišče ni navedlo, kateri razlog za prekinitev iz 206. člena Zakona o pravdnem postopku1 je podan. Iz konteksta je razvidno, da naj bi šlo za razlog iz prvega odstavka 206. člena ZPP (reševanje predhodnega vprašanja), vendar dopustitev revizije v podobni zadevi ne predstavlja nobenega od razlogov za prekinitev postopka po ZPP. Tožba je bila vložena decembra 2016, sodišče pa še ni izvedlo prvega naroka. Predhodno vprašanje mora izhajati iz konkretnega postopka, zadeva VSRS II DoR 520/2021 pa predhodnega vprašanja ne rešuje. Sodišče mora soditi in o zahtevku odločati (prepoved _non liquet_), ne pa čakati na usmeritve in navodila nadrejenih sodišč. Takšno nerazumno dolgo obravnavanje izniči pomen, ki ga ima institut zastaranja. Kršena je toženkina pravica do sojenja v razumnem roku, s potekom časa se slabšajo toženkine možnosti za obrambo, pri čemer so tožbene navedbe nesklepčne in sploh ni jasno, kaj tožnik drugi toženki očita.

4. Tožnik in prva toženka na pritožbo nista odgovorila.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Tožnik od dveh toženk terja odškodnino zaradi domnevno protipravnega izbrisa podrejenih obveznic druge toženke X. Te obveznice so bile izbrisane (in s tem izničena tožnikova investicija vanje) z izrednim ukrepom BS z dne 17. 12. 2013. Podlaga za izredni ukrep je bil 350.a člen tedaj veljavnega Zakona o bančništvu.2 USRS je z odločbo U-I-295/13 z dne 19. 10. 2016 ugotovilo neustavnost navedenega člena. Neustavnost je v tem, da je obstajala protiustavna pravna praznina zaradi odsotnosti posebnih procesnih pravil za odškodninske spore imetnikov izbrisanih ali konvertiranih kvalificiranih pravic proti Banki Slovenije (primerjaj 123. do 125. in 130. točko obrazložitve odločbe U-I-295/13 z dne 19. 10. 2016).

7. Z namenom reševanja neustavnega položaja je Državni zbor RS (v nadaljevanju: DZ) sprejel Zakon o postopku sodnega in izvensodnega varstva nekdanjih imetnikov kvalificiranih obveznosti bank,3 katerega izvajanje pa je USRS v celoti zadržalo z odločbo U-I-4/20 z dne 5. 3. 2020. USRS je z odločbo U-I-4/20-66 z dne 16. 2. 2023 ZPSVIKOB v celoti razveljavilo. Trenutno stanje je torej tako, da protiustavnost, katere odpravo je naložilo USRS z odločbo z dne 19. 10. 2016, še vedno ni odpravljena.

8. Predmet ustavnosodne presoje v zadevi U-I-295/13 je bilo vprašanje učinkovitega pravnega varstva zaradi posledic izrednih ukrepov za zagotovitev stabilnosti finančnega sistema (prenehanje ali konverzija kvalificiranih obveznosti banke), ne pa tudi uporaba ukrepov v konkretnem življenjskem primeru (60. in 61. točka obrazložitve odločbe U-I-295/13 z dne 19. 10. 2016). Predmet ustavnosodne presoje v zadevi U-I-4/20 je bilo vprašanje (ne)odgovornosti BS. V nobeni od citiranih zadev se ni presojala odgovornost poslovnih bank, te nista urejala niti 350.a člen ZBan-1 niti ZPSVIKOB.

9. Pravdni postopek se prekine po samem zakonu (205. člen ZPP) ali po odredbi sodišča (206. člen ZPP) neodvisno od volje in vednosti strank, če nastopijo ali se pojavijo zakonsko predvideni razlogi. Pritožba ima prav, da v izpodbijanem sklepu sploh ni naveden zakonski razlog prekinitve (sklep le pavšalno navaja 206. člen ZPP, ki pa ureja veliko različnih položajev), vendar je iz obrazložitve razvidno, da je sodišče prve stopnje prekinilo postopek iz razloga po 1. točki prvega odstavka 206. člena ZPP (če sodišče sklene, da ne bo samo reševalo predhodnega vprašanja).

10. Izpodbijani sklep se sklicuje na dejstvo, da je bila v podobni zadevi (sklep VSRS II DoR 520/2021 z dne 9. 2. 2022) dopuščena revizija glede pravnega vprašanja, ali je presoja zakonitosti in ustavnosti odločbe BS o izrednih ukrepih predhodno vprašanje pri odločanju o odškodninski odgovornosti poslovne banke. Sodišče prve stopnje poudarja tudi pomen pravne varnosti, ki terja, da se naj vprašanja odgovornosti v zvezi s podrejenimi obveznicami rešujejo enotno.

11. Pritožbeno sodišče je o vprašanju, ali revizija, vložena v podobni zadevi kot je obravnavana, utemeljuje prekinitev postopka, že večkrat odločalo, in to prav v postopkih uveljavljanja odškodnine zaradi izbrisa podrejenih obveznic bank. Naklonjenost široki razlagi 206. člena ZPP je izražena npr. v zadevah VSL II Cp 1040/2022, II Cp 1804/2022 in II Cp 1816/2022, v katerih je pritožbeno sodišče potrdilo odločitve o prekinitvi postopka do odločitve Vrhovnega sodišča o reviziji. Nasprotno stališče je bilo zavzeto v zadevi VSL II Cp 750/2022. 12. Vendar je pritožbeno sodišče ponovno pretehtalo okoliščine primera in prišlo do zaključkov, ki terjajo (bolj) restriktiven pristop pri presoji pogojev za prekinitev postopka: ker glede pravnega vprašanja, ki ga je očitno štelo za pravno pomembnega, sodišče prve stopnje VSRS ni predlagalo izdaje svetovalnega mnenja, prekinitev postopka na podlagi 4. odstavka 206. člena ZPP ni utemeljena. S takšnim stališčem torej pritožbeno sodišče odstopa od novejše sodne prakse, naklonjene prekinitvi postopka zoper poslovno banko do odločitve VSRS o izpostavljenem revizijskem vprašanju.

13. Nobenega dvoma ni, da so vprašanja v zvezi s podrejenimi obveznicami zapletena in pomembna ter je zato v javnem interesu, da se ne le rešujejo, ampak da se rešijo čim bolj enotno. To zahteva nenazadnje ustavno načelo pravne varnosti, ki narekuje, da se enaki pravni položaji obravnavajo enako. Vendar pa je pritožbeno sodišče ob ponovnem tehtanju okoliščin ugotovilo, da je v zadevah, v katerih je pritrdilo odločitvi o prekinitvi postopka in ustreznosti široke razlage 4. odstavka 206. člena ZPP, dalo premajhno težo interesu tožene stranke do sojenja v razumnem roku.

14. Dejstvo je, da v zvezi z učinki spornega izrednega ukrepa prenehanja kvalificiranih obveznosti banke tožnik vse od vložitve tožbe (december 2016) in tudi trenutno zoper BS nima na voljo učinkovitega, ustavno skladnega sodnega varstva. 350.a člen ZBan-1 je neskladen z Ustavo (odločba U-I-295/13 z dne 19. 10. 2016), prav tako je v celoti razveljavljen ZPSVIKOB (odločba U-I-4/20 z dne 16. 2. 2023). Postopki zoper BS so bili na podlagi odločbe USRS z dne 19. 10. 2016 in nato na podlagi odločbe z dne 5. 3. 2020 prekinjeni. Novi zakon, ki bo urejal odškodninsko varstvo zaradi učinkov odločbe BS, še ni sprejet, zato je negotovo, kakšna bo bodoča ureditev povračila škode oškodovancem. Pritožbeno sodišče je zato pri tokratnem tehtanju procesnih položajev oziroma interesov (interesa pravne varnosti na eni strani in interesa sojenja v razumnem roku na drugi strani) upoštevalo, da je po razveljavitvi ZPSVIKOB sodno varstvo zoper BS (ponovno) časovno odmaknjeno v nepredvidljivo (in relativno daljno) prihodnost. USRS je v odločbi U-I-4/20-66 z dne 16. 2. 2023 ugotovilo (98. točka obrazložitve), da protiustavno stanje traja že nesprejemljivo dolgo in da je bila država zaradi neodzivnosti v zvezi z varstvom nekdanjih imetnikov kvalificiranih obveznosti že obsojena pred Evropskim sodiščem za človekove pravice (sodba ESČP v zadevi _Pintar in drugi proti Sloveniji_ z dne 14. 9. 2021).

15. Časovno odmaknjeno je tudi odločanje Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 41/2022 (zadeva je bila Vrhovnemu sodišču predložena 13. 6. 2022), prav tako je negotovo, ali bo Vrhovno sodišče sploh odločalo o obeh dopuščenih revizijskih vprašanjih. Če bi presodilo, da banka ni izpolnila svoje pojasnilne dolžnosti, bi potreba po odgovoru na prvo revizijsko vprašanje odpadla. Pa tudi (morebitni) odgovor na prvo dopuščeno revizijsko vprašanje (ali je določeno vprašanje predhodno vprašanje ali ne) še ne bo v ničemer pomembno približal vsebinske rešitve zadeve: če bo odgovor pritrdilen, bo moralo sodišče prve stopnje presoditi, ali bo to predhodno vprašanje reševalo samo ali ne, pri čemer bo moralo zopet tehtati kolidirajoči pravici do pravne varnosti in do sojenja v razumnem roku.

16. Kot je že bilo poudarjeno, je vprašanje (ne)zakonitosti odločbe BS oziroma presoja utemeljenosti razlogov za prenehanje kvalificiranih obveznosti banke brez dvoma zahtevno strokovno vprašanje, ki bi z vidika pravne varnosti terjalo enoten (enak) odgovor v vseh postopkih, v katerih nekdanji imetniki podrejenih obveznic uveljavljajo sodno varstvo zaradi izbrisa podrejenih obveznic. Vendar tožnik na drugo toženko ne naslavlja zgolj očitkov, povezanih z vprašanjem (ne)zakonitosti odločbe o izrednih ukrepih, temveč tudi druge, s tem vprašanjem vsebinsko nepovezane očitke. Poleg očitka, da druga toženka (poslovna banka) ni vložila tožbe zoper sporno odločbo BS, tožnik navaja tudi (11. stran tožbe), da naj bi ga druga toženka zavedla pri nakupu obveznic glede možnosti izgube naložbe. Pritožba nenazadnje utemeljeno opozarja, da tožba na številnih mestih govori o »toženi stranki« v ednini, čeprav je bila tožba vložena zoper dva različna subjekta, tako da niti ni jasno, kateri očitki se sploh nanašajo na prvo in kateri na drugo toženko, zato slednja niti ne ve, pred kakšnimi očitki se mora braniti. V zvezi z vsem tem druga toženka utemeljeno opozarja, da ji bo v primeru nadaljnje prekinitve postopka (še bolj) oteženo dokazovanje dejstev, povezanih z izpolnitvijo pojasnilne dolžnosti (tožba, vložena leta 2016, se nanaša na javno ponudbo za vpis obveznic X iz leta 2010).

17. Pritožbeno sodišče izpostavlja tudi vsebino predloga novega zakona o postopku sodnega varstva nekdanjih imetnikov kvalificiranih obveznosti bank (EVA 2023-1611-0036),4 ki predvideva, da bo nekdanji imetnik upravičen do odškodnine, če mu je zaradi učinka izrednega ukrepa nastala škoda v višini, ki je višja od škode, ki bi mu nastala, če izredni ukrep ne bi bil izrečen (4. člen), in da bo plačnik odškodnin po tem zakonu Republika Slovenija (43. člen). V predlogu novega zakona (enako kot prej v ZPSVIKOB) je poudarjena ločenost (samostojnost) zahtevkov, ki jih imajo upniki kvalificiranih obveznosti do BS in do poslovne banke: izključena je uporaba zakona za tožbeni zahtevek, s katerim nekdanji imetnik uveljavlja kršitev pojasnilne dolžnosti poslovne banke (1. in 3. odstavek 3. člena); v primeru pravnomočno ugotovljene ničnosti pogodbe o prodaji finančnih instrumentov je izključeno odškodninsko varstvo zoper BS (4. odstavek 3. člena). Glede na 4. odstavek 3. člena predloga novega zakona bo (bi) torej odločitev o tožbi nekdanjih imetnikov kvalificiranih obveznosti zoper poslovno banko imela v razmerju do postopka zoper BS značaj predhodnega vprašanja in ne obratno.

18. Vse navedeno je terjalo zaključek o utemeljenosti pritožbe ter razveljavitev izpodbijanega sklepa (3. točka 365. člena ZPP).

19. Ker je pravica do povračila stroškov postopka odvisna od odločitve o glavni stvari, se odločitev o stroških pritožbenega postopka pridrži za končno odločbo (163. in 165. člen ZPP).

1 Uradni list RS, št. 73/2007 – UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP. 2 Uradni list RS, št. 99/2010 – uradno prečiščeno besedilo in nadaljnji, v nadaljevanju ZBan-1. 3 Uradni list RS, št. 72/2019, v nadaljevanju ZPSVIKOB. 4 < https://www.iusinfo.si/Priloge/PRIPMIN/PRIPM101E2023M1611M00360.pdf >