Jedro

Glede na to, da je stanovanje prešlo v premoženjsko sfero toženke na podlagi prodajne pogodbe in ne na podlagi simulirane pogodbe o dosmrtnem preživljanju, je odveč in pravno nepomembno razpravljanje o utemeljenosti zahtevka na razvezo pogodbe po tretjem odstavku 120. člena ob sklenitvi pogodbe veljavnega ZD. To pomeni, da iz navidezne pogodbe stranki nimata medsebojnih izpolnitvenih zahtevkov in posledično tudi ne zahtevka za razvezo pogodbe zaradi neizpolnjevanja obveznosti, saj slednje med njima sploh niso bile dogovorjene.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnik je s tožbo uveljavljal dva zahtevka: primarnega, s katerim je zahteval razdrtje pogodbe o dosmrtnem preživljanju, ki sta jo 10. 6. 1994 sklenili F. P. in toženka ter ugotovitev, da spada stanovanje, ki je bilo predmet pogodbe o dosmrtnem preživljanju, v zapuščino pokojne F. P., in podrednega, s katerim je zahteval povračilo stroškov, ki naj bi jih imel s preživljanjem pokojne F. P., s čimer naj bi izpolnil toženkino obveznost po pogodbi o dosmrtnem preživljanju.

2. Sodišče prve stopnje je oba zahtevka zavrnilo. Ugotovilo je, da je krivda za neizpolnjevanje obveznosti preživljanja na strani pokojne upravičenke F. P. in da je bila pogodba o dosmrtnem preživljanju le navidezna in je prikrivala prodajno pogodbo za stanovanje. Podredni zahtevek je sodišče zavrnilo, ker tožnik ni dokazal, da bi izpolnjeval toženkine obveznosti niti, da bi zatrjevane stroške plačal iz svojih sredstev, ne pa morda iz dohodkov pokojne F. P. 3. Pritožbeno sodišče je tožnikovo pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo. Zoper odločitev sodišča druge stopnje je tožnik vložil pravočasno revizijo, ki jo je treba glede na to, da je bila sodba sodišča prve stopnje izdana pred uveljavitvijo novele Zakona o pravdnem postopku ZPP-D (Ur. l. RS, št. 45/2008, v nadaljevanju ZPP), obravnavati po določbah zakona, kakršne so veljale pred 1. 10. 2008. 4. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Z revizijo tožnik izpodbija le odločitev o zavrnitvi primarnega tožbenega zahtevka. Uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker se sodbe ne da preizkusiti; ker je izrek sodbe nerazumljiv, nasprotuje samemu sebi in razlogom; ker sodba razlogov ne vsebuje oziroma so navedeni razlogi nejasni in v medsebojnem nasprotju ter v nasprotju z vsebino listin v spisu. Uveljavlja tudi zmotno uporabo materialnega prava. Predlaga tako spremembo izpodbijane sodbe, da se ugodi primarno postavljenemu tožbenemu zahtevku, podredno pa razveljavitev sodbe.

6. Revident navaja, da sta sodišči spregledali listino, ki jo je sestavila pokojnica in iz katere bi bil razviden njen odnos do toženke. Glede na naravo pogodbe o dosmrtnem preživljanju bi morali nižji sodišči drugače razporediti krivdo sopogodbenic za neizpolnjevanje preživljanja in dolžnost prilagajanja prevaliti na stran preživljalca - toženke. Trdi, da je pretežni čas od sklenitve pogodbe pa do smrti F. P. sam izpolnjeval toženkine pogodbene obveznosti, zato je po njegovi oceni nepomembno, kdo je stanovanje kupil in prav zato tudi v pritožbi ni izpodbijal ugotovitve, da je stanovanje kupila toženka.

7. Revizija ni utemeljena.

8. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo v delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so z revizijo uveljavljani, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

9. Odločitev revizijskega sodišča o neutemeljenosti revizije temelji na dejanski ugotovitvi sodišča prve stopnje, ki je prestala pritožbeni preizkus in je nanjo zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP revizijsko sodišče vezano, in sicer, da pokojna F. P. in toženka glede prenosa lastninske pravice na spornem stanovanju nista sklenili pogodbe o dosmrtnem preživljanju, pač pa je bila ta pogodba le navidezna in je (vsaj kar se tiče stanovanja, ki je predmet primarnega tožbenega zahtevka v tej pravdi) prikrivala prodajno pogodbo (z odlogom prenosa lastninske pravice do smrti prodajalke). Glede na tako dejansko ugotovitev, da je stanovanje prešlo v premoženjsko sfero toženke na podlagi prodajne pogodbe in ne na podlagi simulirane pogodbe o dosmrtnem preživljanju, je odveč in pravno nepomembno razpravljanje o utemeljenosti zahtevka na razvezo pogodbe po tretjem odstavku 120. člena ob sklenitvi pogodbe veljavnega Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD). Po določbi 66. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) navidezna pogodba nima učinka med pogodbenima strankama, saj je zanjo značilno zavestno razhajanje med resnično voljo in izjavo sopogodbenikov. To pomeni, da iz navidezne pogodbe stranki nimata medsebojnih izpolnitvenih zahtevkov in posledično tudi ne zahtevka za razvezo pogodbe zaradi neizpolnjevanja obveznosti, saj slednje med njima sploh niso bile dogovorjene. Prenos lastninske pravice na stanovanju je bil po pravi volji pogodbenic na toženko izveden z disimulirano, prikrito prodajno pogodbo, v veljavnost katere se revident ne spušča. S postavljenim zahtevkom pa tega razpolaganja pokojne F. P. in njegovih posledic ne more izničiti. Prikrita pogodba je bila med pogodbenicama realizirana, saj je kupnino za stanovanje priskrbela toženka oziroma njen mož, pokojna F. P. pa je tudi omogočila prenos lastninske pravice na toženko. Zaradi realizacije medsebojnih obveznosti torej ni ovir, da prikrita prodajna pogodba ne bi imela veljavnih pravnih učinkov.

10. Ker z revizijo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, prav tako pa je bilo pravilno uporabljeno materialno pravo, je Vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo po določbi 378. člena ZPP.

11. Ker z revizijo ni uspela, tožeča stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).