Jedro

Glede na to, da je pri toženi stranki v času podaje odpovedi obstajala možnost zaposlitve tožnice pod spremenjenimi pogoji oz. na drugih delih (tožnici je bila ponujena možnost, da se pripravi na nova opravila), je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ker tožena stranka ni ponudila tožnici nove pogodbe o zaposlitvi, nezakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka z zamudno sodbo, ki ni pod pritožbo, ugotovilo obstoj terjatve tožnice do tožene stranke v višini 1.550,82 EUR iz naslova regresa za letni dopust za leti 2008 in 2009, v višini 89,09 EUR iz naslova izplačila neto zneska razlike v plači za september 2009 in v višini 3.671,74 EUR iz naslova neizplačanih prispevkov za socialno varnost. V točki II/1 izreka je ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je dne 11. 9. 2009 podala tožena stranka tožnici, nezakonita. V točki II/2 izreka je ugotovilo, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki 14. 10. 2009 ni prenehalo, ampak ji je trajalo do začetka stečajnega postopka, to je do 26. 1. 2010. V II/3 točki izreka je ugotovilo obstoj terjatve tožnice do tožene stranke v višini 3.498,67 EUR iz naslova nadomestila plače in kapitaliziranih zakonskih zamudnih obresti do dneva stečaja v znesku 173,08 EUR. V II/4 točki izreka, ki prav tako ni pod pritožbo, je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice za ugotovitev obstoja njene terjatve iz naslova odpravnine v višini 222,31 EUR. V II/5 točki izreka, ki tudi ni pod pritožbo, je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 1.209,50 EUR, v 8 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

Zoper točko II/1, 2, 3 se iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava pritožuje tožena stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi in ta del izpodbijane sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnice v tem delu zavrne. V pritožbi navaja, da je nesporno, da je tožnica opravljala delo administratorke pri toženi stranki. Tožena stranka je želela reorganizirati in okrepiti trženjsko oziroma prodajno funkcijo. To funkcijo je tožena stranka želela izločiti iz družbe in vezati trženje na uspeh prodaje, kar je jasno izpovedala priča I.D.. Z družbo, na katero je bila prenesena komerciala, so imeli sklenjeno pogodbo, ki je plačilo vezala na realizacijo. V tej družbi so bili zaposleni trije do štirje ljudje. Takšna organizacija komercialne funkcije jasno kaže, da le-te ne bi bilo mogoče opravljati znotraj družbe, saj je bila zunanja družba plačana glede na promet oziroma realizacijo (tožnica pa bi bila plačana po pogodbi o zaposlitvi, ki je ni mogoče vezati na realizacijo v takšni meri, kot zunanjo družbo; stroški zunanje družbe so bili fleksibilni stroški, stroški dela tožnice pa pretežno fiksni). Drugi razlog za to, da komercialne funkcije ne bi bilo mogoče opravljati znotraj tožene stranke pa je bil v tem, da so bili v zunanji družbi zaposleni trije do štirje ljudje, tožnica pa bi v komerciali delala sama, s tem pa željeni cilji intenzivnejšega trženja izdelkov ne bi bili doseženi. To pomeni, da pogoji za prezaposlitev tožnice na mesto komercialista v družbi niso bili podani. Tožena stranka je tožnici ponudila sodelovanje na področju trženja v skladu s konceptom prenosa trženja izven družbe, to je v obliki tožničinega s.p., vendar je tožnica to zavrnila. Zaposlitev tožnice na mestu komercialista ni bila v skladu z izvedenim konceptom prenosa trženja izven družbe in vezavo plačila glede na uspešnost. Prenos dejavnosti izven podjetja je legitimna poslovna odločitev delodajalca, v katero sodišče ne more posegati. Primernih del za tožnico glede na prenos komercialne funkcije izven podjetja ni bilo. Prav tako ni bilo možnosti zaposlitve tožnice pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, navedenih v citirani določbi ZPP, ni storilo in da je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilo uporabilo tudi materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku, v okviru katerega je izvedlo vse odločilne dokaze in ugotovilo vsa pravno relevantna dejstva, utemeljeno zaključilo, da je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožnici dne 11. 9. 2009, nezakonita. Posledično je ugodilo tožničinemu tožbenemu zahtevku, ki se je nanašal na priznanje delovnega razmerja za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do začetka stečajnega postopka nad toženo stranko, prav tako pa je ugotovilo obstoj terjatev, ki jih je tožnica uveljavljala proti toženi stranki iz naslova delovnega razmerja za obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga sicer podan utemeljen razlog (slabi poslovni rezultati tožene stranke v letu 2009, nelikvidnost tožene stranke v letu 2009, velike težave pri poslovanju, zmanjšanje prometa, nazadovanje finančnih rezultatov), zaradi česar je bilo potrebno racionalizirati poslovanje in zmanjšati stroške dela pri toženi stranki. Poleg tega je ugotovilo, da je bila sporna redna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana v 6 – mesečnem objektivnem roku, ki ga določa šesti odstavek 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.).

Kljub zgornjim ugotovitvam pa je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice, ki se je nanašal na ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (posledično pa tudi ugotovitvenemu delu tožbenega zahtevka za obstoj tožničinih terjatev do tožene stranke iz naslova nadomestila plače in zakonskih zamudnih obresti), zato ker je ugotovilo, da tožena stranka ni spoštovala svoje obveznosti, ki ji jo v zvezi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nalaga tretji odstavek 88. člena ZDR. Ta določa, da mora delodajalec tudi v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga preveriti, ali je delavca mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja, oziroma prekvalificirati za drugo delo. Če ta možnost obstaja, mora delodajalec delavcu ponuditi sklenitev nove pogodbe. Če delavec ne sprejme ponudbe delodajalca za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delo in za nedoločen čas ter mu preneha delovno razmerje, nima pravice do odpravnine po 109. členu ZDR.

Na podlagi ocene izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je pri toženi stranki v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnice obstajala možnost zaposlitve tožnice pod spremenjenimi pogoji oziroma na drugih delih. Do takšnega zaključka je sodišče prve stopnje prišlo na podlagi izpovedbe tožnice ter listin, ki jih je tožnica vložila v spis. Iz listine z oznako „predlog za možno novo zaposlitev“ (A6) z dne 15. 9. 2009 izhaja, da je bila s strani tožene stranke tožnici ponujena možnost, da se pripravi za nova opravila – trženje izdelkov tožene stranke. V zvezi s tem je sicer tožena stranka zatrjevala, da naj bi bila ta listina namenjena ponudbi tožnice, da naj bi tožnica s toženo stranko poslovno sodelovala kot samostojni podjetnik, vendar pa tega iz same vsebine listine ni mogoče zaključiti. Zaslišana priča I.D. je sicer zatrdil prav to, vendar pa je po drugi strani tožnica izpovedala, da so ji ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi ponudili delo tržnika, ker je zelo komunikativna in pozna mnogo ljudi. Pojasnila je tudi, da je bilo mišljeno, da bo še naprej v delovnem razmerju pri toženi stranki. Tožnica je v spis vložila tudi del dokumenta tožene stranke, v katerem je podan kratek povzetek potrebnih aktivnosti pri toženi stranki v letu 2009 (A7), iz katerega pa ne izhaja, da naj bi tožena stranka nameravala izvesti določeno reorganizacijo oziroma del svojih dejavnosti prenesti na drug pravni subjekt. Razen tega je tožnica vložila v spis tudi razpis za prosto delovno mesto vodja komerciale (A8), ki je bilo sicer razpisano za določen čas šestih mesecev, poleg tega pa tudi podatke o prostih delovnih mestih, objavljene v „D.“ z dne 3. 11. 2009 (A21). Iz te objave izhaja, da je tožena stranka v dnevnem časopisu D. objavila tudi prosto delovno mesto vodja računovodstva. V zvezi s tem je tožnica izpovedala, da se je prijavila na obe razpisani delovni mesti (torej na delovno mesto „vodja komerciale“ in na delovno mesto „vodja računovodstva“), vendar pa odgovora s strani tožene stranke glede navedenega ni prejela. Ob upoštevanju tega in z ozirom na dejstvo, da niti zakonita zastopnica tožene stranke niti priča I.D., ki je dejansko vodil posle pri toženi stranki, o teh razpisih prostih delovnih mest nista vedela ničesar in ker tožena stranka drugih dokazov, na podlagi katerih bi bilo mogoče zaključiti, da razpisano prosto delovno mesto vodja računovodstva za tožnico ne bi bilo ustrezno, ni predložila, kot tudi, da je tožena stranka potrebovala tržnike za področje prodaje, je sodišče prve stopnje (tudi ob upoštevanju člena 82/1 ZDR, ki določa, da je v primeru, če redno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi delodajalec, dokazno breme na njegovi strani) utemeljeno zaključilo, da tožena stranka ni uspela dokazati, da so bili za zakonitost izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi podani vsi zakonsko določeni pogoji. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da bi morala tožena stranka ob redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ponuditi tožnici novo pogodbo o zaposlitvi (člen 90 ZDR, člen 88/3 ZDR) za ustrezno delovno mesto, s katerim je razpolagala. Glede na to je ravnalo pravilno, ko je ugodilo tožničinemu tožbenemu zahtevku za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, posledično pa tudi preostalemu delu njenega tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na ugotovitev obstoja delovnega razmerja od nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja pa do začetka stečajnega postopka nad toženo stranko in na ugotovitev obstoja njene terjatve do tožene stranke iz naslova nadomestila plače in zakonskih zamudnih obresti za to obdobje (kar sicer tožena stranka v pritožbi niti ne izpodbija).

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so pritožbene navedbe tožene stranke, ki se nanašajo na to, da je tožena stranka želela izločiti funkcijo trženja oziroma prodajno funkcijo, da bi bila zunanja družba za toženo stranko cenejša, kot pa če bi tožena stranka tožnico zaposlila na drugem delovnem mestu, da so bili v zunanji družbi zaposleni trije oziroma štirje ljudje, tožnica pa bi delala v komerciali sama in da so tožnici ponudili tudi izobraževanje, pritožbene novote, ki jih sodišče prve stopnje z ozirom na določbo 337/1 člena ZPP ni upoštevalo. Z ozirom na to, da je tožena stranka objavila med drugim tudi prosto delovno mesto vodja računovodstva, so nebistvene pritožbene navedbe tožene stranke, da sicer tožena stranka na razpisanih prostih delovnih mestih ni zaposlila nikogar. Dejstvo namreč je, da so bila prosta delovna mesta objavljena 3. novembra 2009, to je le mesec in pol po tem, ko je tožena stranka tožnici podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in pol meseca po izteku odpovednega roka (kar pomeni, da je tožena stranka v tem obdobju potrebovala delavca na razpisanih prostih delovnih mestih), s tem da tožena stranka ni niti zatrjevala, da ti delovni mesti za tožnico ne bi bili ustrezni. Tožena stranka pa glede na kratko časovno obdobje med podano redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi in objavo prostih delovnih mest ni dokazala, da delavcev na razpisanih prostih delovnih mestih (A21) ni potrebovala že v času izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ob tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tudi to trditev (da na razpisanih prostih delovnih mestih ni zaposlila nikogar) tožena stranka prvič postavila šele v pritožbi, zaradi česar je tudi sicer neupoštevna (člen 337/1 ZPP).

Pravilna je sicer pritožbena navedba tožene stranke, da je prenos določene dejavnosti na drugega izvajalca oziroma reorganizacija v pristojnosti delodajalca, vendar pa to na samo ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita zato, ker je tožena stranka v času redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici imela na razpolago ustrezno prosto delovno mesto zanjo, nima nikakršnega vpliva. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek tožene stranke, da bi sodišče prve stopnje moralo slediti izpovedbi priče I.D.. Sodišče prve stopnje je izpovedbo navedene priče dokazno ocenilo tako, kot je dokazno ocenilo izpovedbo tožnice oziroma zakonite zastopnice ter predloženo listinsko dokumentacijo in na podlagi tako izvedenih dokazov (ter ob upoštevanju dokaznega bremena – člen 82/1 ZDR) zaključilo, da je bila izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker tožena stranka ni spoštovala določbe člena 88/3 ZDR.

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških tožene stranke ni odločalo, ker jih ta ni priglasila.