Jedro

Napačen pravni pouk stranki ne more biti v škodo.

Zaradi nastale pandemije je prišlo do tako izrednih okoliščin ter množičnih odpovedi oziroma nemožnosti izvedbe paketnih turističnih potovanj, da je bila potrebna dodatna regulacija za omilitev nastalih posledic in zaščito tako potrošnikov, kot tudi turističnih ponudnikov oziroma gospodarstva.

Namesto povračila vplačanega denarja za potovanje se lahko potrošniku izda dobropis oziroma vrednotnica.

Izrek

Pritožba se zavrne in se odločba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo zavrnilo predlog tožnikov za prekinitev postopka. Postopek glede zneska 2.866,56 EUR je ustavilo. Tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni vsakemu od tožnikov plačati 16,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. oziroma 23. 2. 2021 dalje do plačila, je zavrnilo in tožnikom naložilo v plačilo 597,31 EUR pravdnih stroškov.

2. Zoper I., III. in IV. točko izreka odločbe se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožujejo tožniki in predlagajo, da pritožbeno sodišče izpodbijano odločbo spremeni tako, da njihovemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navajajo, da je sodišče prve stopnje podalo napačen pravni pouk, ko je odreklo pritožbo zoper I. točko izreka in se pri tem sklicevalo na 447. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Zoper posebne sklepe je vedno dovoljena pritožba skupaj z glavno stvarjo, kar v tem postopku tudi uveljavljajo. V pravnem pouku je nadalje navedeno, da je dovoljena pritožba le zoper II. točko, medtem ko je sodišče prve stopnje III. in IV. točko izreka spregledalo. Za pritožbo zoper slednji točki izreka imajo pravni interes in pravico pritožiti se. Menijo, da je določba 101.a člena Zakona o interventnih ukrepih za zajezitev epidemije COVID-19 in omilitev njenih posledic za državljane in gospodarstvo (ZIUZEOP-A), na katero se je oprlo sodišče prve stopnje, v nasprotju s pravnim redom EU, direktivami EU št. 93/13 in št. 2015/2302 ter z Ustavo RS. Sodišče prve stopnje je bilo dolžno opraviti tehtanje sorazmernosti. Neutemeljeno je zavrnilo primerjavo s sodbo ESČP v zadevi 7151/75 in 7158/75 Sporrong in Lönnroth v. Švedska, s katero so bili postavljeni standardi posega v zasebno lastnino. Izpostavljeni so bili tveganju, saj niso dobili nobenih garancij, da jim bo vplačani denar resnično vrnjen. Poleg tega je njihovo lastnino daljše časovno obdobje uporabljal nekdo drug za potrebe večanja in pridobivanja dohodka in dobička, brez njihove volje in ne da bi jim bilo za to ponujeno in dano kakšno nadomestilo. Nesprejemljivo je sodišče prve stopnje fleksibilno tolmačilo določbe Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot). V zvezi s tem je neustrezno tolmačilo direktivo EU 2015/2302 in razvrednotilo njen namen in posebej njeno določbo 12. člena. Sodišče prve stopnje neustrezno tolmači tudi Smernice Evropske komisije z dne 19. 3. 2020, saj v njih ni navedeno, da države članice svojo pravno ureditev glede potrošnikov manj strogo obravnavajo ter da lahko posežejo v potrošnikove pridobljene pravice. Komisija EU je izdala priporočila 2020/648, ki sicer niso zakonske norme, vendar imajo vseeno določeno težo v razumevanju pravnih ureditev in obravnavanju posledic pandemije COVID-19. Točke 8., 9., 10., 13. in 16. teh priporočil potrjujejo njihove navedbe, da se z neustavnim zakonom rešujejo gospodarske družbe na račun potrošnikov, ki so v vseh pogledih šibkejše stranke. Sodišče prve stopnje kljub temu ni prepoznalo neustavnosti 101.a člena ZIUZEOP-A in ni začelo ustavne presoje njegove skladnosti z Ustavo RS zato predlagajo, da to stori Višje sodišče v Ljubljani, ali da zaprosi Sodišče EU za pojasnila glede skladnosti navedenega zakona s pravnim redom EU.

3. Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožniki so se s toženo stranko dogovorili, da jim organizira paketno potovanje v Španijo v terminu od 21. 3. do 28. 3. 2020 ter s tem namenom vplačali po 500 EUR akontacije vsak. Potovanje ni bilo izvedeno zaradi razglašene epidemije COVID-19. Tožena stranka je 10. 4. 2020 vsakemu od tožnikov vrnila 261,12 EUR denarja od letalskih vozovnic, za preostali denar pa jim je na podlagi 101.a člena ZIUZEOP-A izdala vrednotnice. Tožniki se z vrednotnicami niso strinjali in so zahtevali vračilo preostalega denarja skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kar je tudi predmet obravnavane zadeve. Tekom postopka je tožena stranka vsakemu od tožnikom vrnila še preostalih 238,88 EUR. Sodišče prve stopnje je presodilo, da tožena stranka z vračilom denarja ni bila v zamudi in se pri tem oprlo na 101.a člen ZIUZEOP-A1, čemur pa tožniki nasprotujejo, saj menijo, da je navedena določba v nasprotju s pravom EU in protiustavna.

6. V zvezi s pravnim poukom, ki ga je v odločbi podalo sodišče prve stopnje, tožniki pravilno opozarjajo, da je pritožba zoper I. točko izreka dopustna skupaj z glavno stvarjo, torej v pritožbi zoper končno odločbo (tretji odstavek 363. člena ZPP in drugi odstavek 447. člena ZPP). Kljub napačnemu pravnemu pouku so se tožniki pravočasno pritožili, tudi sicer pa napačen pravni pouk stranki ne more biti v škodo. V preostalem delu je pravni pouk pravilen in ne držijo pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje III. in IV. točko izreka spregledalo. Iz pravnega pouka namreč izhaja, da je zoper sodbo (to sta III. in IV. točka izreka) in II. točko izreka (gre za sklep o ustavitvi postopka) dovoljena pritožba.

7. Tožniki sodišču prve stopnje očitajo, da svoje odločitve ne bi smelo opreti na 101.a člen ZIUZEOP-A, ker je ta v neskladju z Ustavo RS in evropskim pravom. Sodišče prve stopnje je v 19. točki obrazložitve izpodbijane odločbe argumentirano pojasnilo, zakaj ocenjuje, da sporna določba ni neustavna in tudi ne v nasprotju s pravom EU, zaradi česar ni sledilo predlogu tožnikov za prekinitev postopka. S podanimi razlogi se strinja tudi pritožbeno sodišče. Direktivi EU št. 93/13 in 2015/2302, ki sta bili v slovenski pravni red preneseni z ZVPot urejata pravice potrošnikov v zvezi s turističnimi paketnimi potovanji. 12. člen Direktive EU št. 2015/2302 in enako šesti odstavek 57.f člena ter 57.g člen ZVPot določajo pravico potrošnika in organizatorja potovanja do odstopa od pogodbe, če se v kraju potovanja ali v neposredni bližini pojavijo neizogibne okoliščine, ki bistveno vplivajo na izvedbo turističnega paketa ali na prevoz potrošnika v kraj potovanja (potrošnik), oziroma da zaradi neizogibnih in izrednih okoliščin ne more izpolniti pogodbe o paketnem potovanju (organizator). V obeh primerih je potrošnik upravičen do povrnitve vseh vplačil. Evropska in slovenska zakonodaja tako urejata situacijo, ko v določenem kraju pride do neizogibnih okoliščin ali posameznih izrednih razmer, ki terjajo odpoved paketnega potovanja, ne predvidevata pa tako izredne situacije kot je pandemija COVID-19. Zaradi nastale pandemije, ki je zavzela cel svet, je prišlo do tako izrednih okoliščin ter množičnih odpovedi oziroma nemožnosti izvedbe paketnih turističnih potovanj, da je bila potrebna dodatna regulacija za omilitev nastalih posledic in zaščito tako potrošnikov, kot tudi turističnih ponudnikov oziroma gospodarstva. Slednje izhaja tudi iz Smernic Evropske komisije z dne 19. 3. 2020 ter njenih priporočil z dne 14. 5. 2020, ki kot dodatno možnost namesto povračila vplačanega denarja potrošniku predvidevajo izdajo dobropisov oziroma vrednotnic. Priporočila vsebujejo tudi priporočljive značilnosti dobropisov, kot npr. vsaj 12-mesečno veljavnost dobropisa, pravico potnika, da vseeno zahteva povračilo v denarju, uporabljivost dobropisa za katerokoli paketno potovanje organizatorja, določeno zavarovanje pred insolventnostjo organizatorja potovanja, ki prispeva k večji privlačnosti dobropisov, idr. Določba 101.a člena ZIUZEOP-A tem priporočilom sledi. Vrednotnice so unovčljive v 24 mesecih od izdaje, potrošnik ima še vedno pravico, da od organizatorja potovanja zahteva vračilo vseh vplačil v denarju (to mora biti opravljeno v 12 mesecih po razglasitvi prenehanja epidemije), predvideno pa je tudi dodatno jamstvo za potrošnike v primeru, če bi organizator potovanj kljub izdanim vrednotnicam zašel v likvidnostne težave, in sicer organizator potovanja za izdano vrednotnico jamči z vsem svojim premoženjem.

8. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da določba 101.a člena ZIUZEOP-A predstavlja začasni ukrep zaradi omilitve posledic epidemije COVID-19, ki ni pretirano posegel v pravice tožnikov. Ob tem ne gre spregledati dejstva, da so tožniki že prejeli denarno povračilo vseh svojih vplačil. Neutemeljeno je sklicevanje tožnikov na sodbo ESČP v zadevi Sporrong in Lönnroth v. Švedska, saj ne gre za primerljivi situaciji. ESČP se je v navedeni zadevi ukvarjalo z vprašanjem posega v zasebno lastnino tožnikov v povezavi z razlastitvijo v javnem interesu. Tožnika s svojimi nepremičninami nista mogla prosto razpolagati, ker je imela država na njih razlastitveno dovoljenje, ki je bilo v veljavi kar 23 let. Tožnika sta bila ves ta čas v negotovosti, ali bosta razlaščena. V obravnavanem primeru pa gre za vprašanje povračila (manjšega) zneska denarja, pri čemer je to odloženo le za krajše obdobje in z namenom omilitve izjemnih in izrednih posledic, ki so nastale zaradi pandemije.

9. Glede na navedeno pritožbeni očitki niso utemeljeni. Določba 101.a člena ZIUZEOP-A po presoji pritožbenega sodišča ni v neskladju s pravom EU ali Ustavo RS, zato ni potrebe po prekinitvi postopka in pričetkom postopka predhodnega vprašanja pred Sodiščem EU oziroma postopkom za oceno ustavnosti pred Ustavnim sodiščem RS. Pritožbeno sodišče pri tem pripominja, da nacionalno pravo ni predmet interpretacije Sodišča EU, razen kadar se neposredno sklicuje na pravo EU oziroma kadar dobesedno reproducira njegovo vsebino. Predmet referenčnega vprašanja ne more biti nacionalna, temveč evropska zakonodaja, zato je zavzemanje tožnikov, da se Sodišče EU zaprosi za pojasnila glede skladnosti 101. a člena ZIUZEOP-A s pravnim redom EU, neutemeljeno. Predlogu tožnikov za prekinitev postopka in vložitev zahteve za oceno ustavnosti pa sodišče ni dolžno slediti, če meni, da je zakon ustavno skladen.

10. Ker pritožba ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere po drugem odstavku 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijano odločbo potrdilo (353. člen ZPP).

11. Ker tožniki s pritožbo niso uspeli, niso upravičeni do povračila pritožbenih stroškov (prvi odstavek 154. člena ZPP). Odločitev o tem je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

1 Ta določa: (1) Če pogodba o paketnem potovanju zaradi neizogibnih in izrednih okoliščin, ki jih povzroča epidemija, ni izpolnjena, se šteje, da organizator potovanja izpolni svojo obveznost glede vračila vseh plačil iz šestega in osmega odstavka 57.f člena ter 1. točke 57.g člena Zakona o varstvu potrošnikov (Uradni list RS, št. 98/04 – uradno prečiščeno besedilo, 114/06 – ZUE, 126/07, 86/09, 78/11, 38/14, 19/15, 55/17 – ZKolT in 31/18), če potrošniku izda vrednotnico v višini vseh plačil potrošnika. (2) Vrednotnica se glasi na prinosnika in omogoča unovčljivost v 24 mesecih od izdaje. Če potrošnik izdane vrednotnice ne unovči v 24 mesecih od izdaje, lahko v 14 dneh po preteku tega obdobja od organizatorja potovanja zahteva, da mu v 14 dneh od prejema zahtevka vrne znesek, na katerega se glasi vrednotnica. (3) Izdana vrednotnica je predmet jamstva za povračilo vseh plačil, ki so bila izvedena s strani potrošnika ali v njegovem imenu, če posamezne potovalne storitve niso izvedene zaradi likvidnostnih težav organizatorja potovanja. (4) Za izdano vrednotnico jamči organizator potovanja z vsem svojim premoženjem. (5) Ta določba ne posega v pravico potrošnika, da navkljub ponudbi vrednotnice od organizatorja potovanja zahteva vračilo vseh plačil, če se potrošnik s ponujeno vrednotnico ne strinja. Organizator potovanja potrošniku vrne vsa plačila v 12 mesecih po razglasitvi prenehanja epidemije.(6) Ukrep iz tega člena se uporablja tudi za vračilo plačil potrošnika, ki so bila izvedena pred uveljavitvijo tega zakona, če pogodba o paketnem potovanju ni bila izpolnjena zaradi neizogibnih in izrednih okoliščin iz prvega odstavka tega člena.