Jedro

Trditveno breme o nastanku težko popravljive škode je na tožeči stranki, kar pomeni, da se je sodišče pri odločanju dolžno opredeliti le do tistih odločilnih dejstev, s katerimi stranka izrecno utemeljuje potrebo po izdaji začasne odredbe ne pa utemeljenosti tožbe. Pri tem je tudi pomembno, da je začasna odredba pravno sredstvo s povsem drugačno vsebino (ta izhaja iz zahtev 32. člena ZUS-1) in ciljem (gre za nujni ukrep, potreben zaradi zagotavljanja učinkovitosti sodnega varstva), kot ju ima tožba v upravnem sporu (sodni nadzor nad zakonitostjo delovanja uprave).

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Tožnica je vložila tožbo zoper odločbo Inšpektorata mestne uprave Mestne občine Ljubljana, št. 06101-67/2024-17 z dne 3. 7. 2025, s katero ji je navedeni organ odredil, da na lastne stroške odstrani nelegalne enostavne objekte za obveščanje in oglaševanje z ID številkami 11682, 11683, 11684, 11685, 11686, 11687 in 11688, ki so pričvrščeni na kovinske stebre (kandelabre) in postavljeni na parceli številka 498/20 k. o. ... v zasebni lasti; navedeni enostavni objekti so sestavljeni iz kovinske konstrukcije, pričvrščene na kovinske drogove (kandelabre), in vstavljenih svetlobnih prikazovalnikov - predvajalnikov (LCD displejev), namenjenih trženju oglasov kot lastnemu oglaševanju, vsakega v velikosti 2 x 2,5 metra (1. točka izreka). Prav tako je navedeni organ določil rok za izvršitev odrejenega ukrepa (2. točka izreka) in odločil, da bo v primeru neizpolnitve odrejene obveznosti uveden postopek izvršbe nedenarne obveznosti, ki bo opravljen po drugih osebah ali s prisilitvijo (3. točka izreka), poleg tega pa še, da mora tožnica o odpravljenih nepravilnostih takoj obvestiti inšpektorja (4. točka izreka), da bo o morebitnih stroških izdan poseben sklep (5. točka izreka) in da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe (6. točka izreka). Tožnica je skupaj s tožbo vložila tudi predlog za izdajo začasne odredbe in sodišču predlagala, naj odloži izvršitev izpodbijane odločbe do izdaje pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu.

2.Sodišče prve stopnje zaradi neizpolnjevanja pogoja težko popravljive škode iz drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) predlogu ni ugodilo. Najprej je zavrnilo tožničine navedbe, da ji zaradi nasprotja med izrekom in obrazložitvijo izpodbijane odločbe grozi škoda z odstranitvijo kovinskih stebrov (kandelabrov). Izrek res vsebuje ID številke, ki označujejo kovinske drogove, vendar je treba upoštevati celotno 1. točko izreka, ki v nadaljevanju sporne objekte tudi vsebinsko opredeljuje. Tako je razvidno, da so sporni objekti sestavljeni iz kovinske konstrukcije, ki je pričvrščena na kovinske drogove (kandelabre), in iz vstavljenih svetlobnih prikazovalnikov (LCD displejev). Izrek torej razlikuje med kovinskimi drogovi, ki nastopajo zgolj kot nosilci, in LCD prikazovalniki s kovinsko konstrukcijo. Le za slednje pa je z izrekom naložena odstranitev. Nadalje tožnica ni zadostila trditvenemu in dokaznemu bremenu v zvezi z zatrjevano veliko premoženjsko škodo, ki bi ji nastala z odstranitvijo LCD zaslonov (edina premoženjska škoda, ki jo je konkretizirala, so stroški fizične odstranitve LCD zaslonov in izpad možnosti lastnega oglaševanja na zaslonskih prikazovalnikih pred njeno poslovalnico). Sodišče je presodilo, da so ti stroški po svoji naravi v celoti nadomestljivi z denarnim nadomestilom, do katerega bo tožnica upravičena v primeru uspeha v sporu. Kar zadeva izpad lastnega oglaševanja, pa tožnica ni zatrjevala niti dokazala, da bi odsotnost tega oglaševalskega kanala tako bistveno posegla v njeno dejavnost, da ne bi mogla uresničiti svojih poslovnih načrtov ali izpolniti že prevzetih pogodbenih obveznosti.

3.Tožnica (v nadaljevanju pritožnica) je zoper navedeni sklep vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

4.Toženka je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev in zahtevala povračilo stroškov.

5.Pritožba ni utemeljena.

6.Vrhovno sodišče kot neutemeljene zavrača pritožbene očitke, ki se nanašajo na zmotno ugotovitev dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava v zvezi z neobstojem (konkretne in resnične) nevarnosti, da bi zaradi nejasnega izreka oziroma zatrjevanega nasprotja med izrekom in obrazložitvijo izpodbijane odločbe lahko bili prisilno odstranjeni celotni objekti (kovinski stebri skupaj z oglasnimi zasloni) in ne le oglasni elementi na kovinskih drogovih. Pritožnica namreč v pritožbi ne navaja nobenih argumentov, zakaj je to stališče v izpodbijanem sklepu napačno.

7.Vrhovno sodišče sicer pritrjuje pritožnici, da je 1. točka izreka izpodbijane odločbe na način, kot je zapisana, jezikovno slaba in nenatančna, vendar ima sodišče prve stopnje prav, da jo je treba brati v celoti. Iz te celote pa je razvidno, kar navaja tudi prvostopenjsko sodišče v 12. točki izpodbijanega sklepa, da so kovinski drogovi le nosilci spornih objektov za oglaševanje in da se odreja samo odstranitev LCD prikazovalnikov. Pritožnica se očitno s tem ne strinja, za kar pa ne navede nobenih konkretnih razlogov. Zato zgolj z nadaljnjim vztrajanjem pri izpostavljanju le dela izreka izpodbijane odločbe, v katerem se navajajo ID številke kovinskih drogov (ki ležijo na njenem zemljišču in služijo še za osvetlitev parkirišča v njeni lasti, poleg tega pa so nosilci javne razsvetljave za bližnje javne površine), niti v pritožbenem postopku ne more prepričati, da so predmet odstranitve tudi navedeni kovinski stebri z razsvetljavo. Posledično ne more izpodbiti stališča sodišča prve stopnje, da zatrjevana škoda zaradi odstranitve kovinskih drogov ni povezana z izvršitvijo izpodbijane odločbe in da zato z njo ni mogoče utemeljiti predlagane začasne odredbe. Tako je za odločitev nebistveno v pritožbi ponovljeno izpostavljanje nastanka velike finančne škode, ki naj bi nastala z odstranitvijo sedmih drogov z javno razsvetljavo in LED zasloni ter njihovo ponovno postavitvijo, kar vse tudi sicer ne preseže gole trditve o nastanku take škode.

8.Po navedenem je sodišče v izpodbijanem sklepu pravilno presojalo le zatrjevano premoženjsko škodo, ki bi nastala pritožnici v povezavi z naloženo odstranitvijo LCD predvajalnikov, in njenim vplivom na učinkovitost sproženega upravnega spora, pri čemer se je oprlo na sodno prakso Vrhovnega sodišča. Tej presoji in stališču, kaj za gospodarsko družbo šteje kot upoštevna težko popravljiva škoda (15. in 16. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa), pritožnica ne oporeka.

9.Pritožba uveljavlja še bistveno kršitev določb postopka iz tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 v zvezi s 14. točko drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ker v sklepu ni razlogov o stališču, da oglasna tabla ne predstavlja samostojnega objekta v smislu 25. točke prvega odstavka 3. člena Gradbenega zakona (GZ-1), temveč je objekt kovinski drog s pričvrščeno oglasno tablo. Očitek je neutemeljen že zato, ker gre za navedbo v okviru vložene tožbe, kar izpostavlja tudi sama pritožnica, sodišče pa v upravnih sporih po 2. členu ZUS-1 (kot je obravnavani) ne izdaja začasnih odredb in ne išče razlogov zanje po uradni dolžnosti. V skladu z ustaljeno sodno prakso je trditveno breme o nastanku težko popravljive škode na tožeči stranki, kar pomeni, da se je sodišče pri odločanju dolžno opredeliti le do tistih odločilnih dejstev, s katerimi stranka izrecno utemeljuje potrebo po izdaji začasne odredbe ne pa utemeljenosti tožbe. Pri tem je tudi pomembno, da je začasna odredba pravno sredstvo s povsem drugačno vsebino (ta izhaja iz zahtev 32. člena ZUS-1) in ciljem (gre za nujni ukrep, potreben zaradi zagotavljanja učinkovitosti sodnega varstva), kot ju ima tožba v upravnem sporu (sodni nadzor nad zakonitostjo delovanja uprave). Celo če bi pritožnica take konkretne navedbe podala v predlogu za začasno odredbo, pa navedena okoliščina, upoštevaje razloge tega sklepa, ni bila bistvena za odločitev o predlaganem zadržanju odločitve inšpekcijske odločbe.

10.Glede na navedeno in ker niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo (76. člena ZUS-1 v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1).

11.Ker postopek v upravnem sporu še ni končan, je odločitev o stroških v skladu s šestim odstavkom 163. člena ZPP in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 pridržana do končne odločitve v upravnem sporu.