Jedro

Sklep o ureditvi meje mora biti tak, da predstavlja podlago za izvedbo geodetskega organa v zemljiškem katastru.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep r a z v e l j a v i ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje uredilo mejo med zemljiščem s parcelno št. 141/2 in 141/3 last predlagateljev J.M. in V.H. ter zemljiščem s parcelno št. 141/4, vse k.o. P., last udeležencev O.R. in N.R. tako, da ta poteka od mejnika do točke D, nato se nadaljuje po robu zidu do točke F, ki predstavlja rob zidu ter se od te točke nadaljuje v točki C1, ki jo predstavlja vkopan mejnik. Tako določena meja je razvidna iz skice sodnega izvedenca mag. I.S. ter je sestavni del sklepa. Vrednost spornega mejnega prostora znaša 150.000,00 SIT, po pravnomočnosti sklepa pa se bo z njim določena meja izvedla v zemljiškem katastru. Glede skupnih stroškov je odločilo, da ti znašajo 150.192,00 SIT in sta nasprotna udeleženca dolžna povrniti predlagateljema 45.096,00 SIT, v 15 dneh.

Proti takemu sklepu se pritožujeta nasprotna udeleženca in uvodoma navajata, da vlagata pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Sodišču prve stopnje očitata, da je z izpodbijanim sklepom uredilo mejo tudi z zemljišči, ki so v lasti O.P. in verjetno tudi države, ne O.P., niti Republika Slovenija pa nista udeleženca predmetnega postopka. Poleg tega predlog za ureditev meje ni vseboval tega dela meje. Nadalje grajata postopanje sodišča prve stopnje, da tekom postopka ni vabilo nasprotnega udeleženca B.C. na vse naroke in ga niti ni štelo vseskozi kot udeleženca, naroki pa so bili opravljeni, na takšne pomanjkljivosti so bili izjavljeni ugovori, ki so zabeleženi v zapisnikih in v vlogah. Po trditvah pritožnikov je bistveno v zadevi, da so se v času, ko je zadevo vodila sodnica M., udeleženci pisno na zapisnik dogovorili, da se meja uredi po izmerah iz leta 1962 in je to jasno zapisano v zapisnikih. Po mnenju pritožnikov je pomembno za odločanje tudi okoliščina, da predlagatelja ni sta plačala stroškov izvedenca geodeta in je bilo torej šteti, da je predlog umaknil. Te stroške sta nato plačala nasprotna udeleženca in sta tako avtomatično postala predlagatelja. Vse vloge predlagatelja J.M. po tem, ko je izgubil status predlagatelja so po oceni pritožnikov nedopustne in sodišče sploh ni imelo podlage za odločanje po predlogu oziroma spremembah tega predloga, če bi pa že odločalo, bi moralo odločati glede na dogovor o meji iz leta 1962. Pritožba je utemeljena.

Ob preizkusu izpodbijanega sklepa v mejah pritožbenih razlogov in tistih na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), katere se v tem postopku smiselno uporabljajo glede na določbo 37. člena Zakona o nepravdnem postopku (ZNP). Izrek izpodbijanega sklepa ima namreč tako pomanjkljivost, da je nerazumljiv in onemogoča preizkus izpodbijanega sklepa. Odločitev sodišča prve stopnje v točki II izreka izpodbijanega sklepa, da je meja, ki je določena v točki I tega sklepa, razvidna iz skice sodnega izvedenca mag. I.S. ter je sestavni del sklepa, je nejasna in nedoločna ter neizvršljiva. Kaj mora vsebovati sklep o ureditvi meje določa 138. člen ZNP in mora biti tak, da predstavlja podlago za izvedbo geodetskega organa v zemljiškem katastru (3. odstavek 138. člena ZNP). Čeprav je sodišče v točki II izreka izpodbijanega sklepa navedlo, da je določena meja razvidna iz skice sodnega izvedenca, ki je sestavni del sklepa, iz česar bi se dalo sklepati, da je mogoče mejo, kot je opisana v točki I izpodbijanega sklepa, identificirati, temu ni tako. V spisu se namreč nahajata dve skici terenske meritve sodnega izvedenca mag. I.S. (list. št. 64 in list. št. 138), poleg tega sodišče meje ni določilo na kraju samem kot to zahteva 135. člen ZNP, ko bi jo moralo tudi označiti s trajnimi mejnimi znamenji, o tem bi se morala napraviti skica z izmeritvenimi podatki, kar vse bi moralo biti sestavni del sklepa o ureditvi meje. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje tako ni postopalo, meje ni določilo na kraju samem, s strani sodišča določena meja tudi ni označena v skici, saj ta, kot izhaja iz spisovnih podatkov, niti ni bila izdelana. Očitno je, da se je sodišče prve stopnje ravnalo po nasvetu sodnega izvedenca, kot ga je ta podal na naroku na kraju samem dne 20.4.2004, ko je predlagal, da sodišče odloči po podatkih, ki so v spisu, ker "nima smisla, da se izdela posebna skica, ki bo itak izdelana" (list. št. 184). Izvedenec je očitno imel v mislih skico sodno določene meje, vendar ta ni bila nikoli izdelana, glede na to, da sodišče meje ni določilo na kraju samem in jo je določilo šele z izpodbijanim sklepom.

Zaradi navedene bistvene postopkovne kršitve, je moralo pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljaviti v celoti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (3. točka 365. člena ZPP, v zvezi s 1. odstavkom 354. člena ter 366. člena ZPP in 37. člena ZNP). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje opraviti narok na kraju samem (134. in 135. člen ZNP) in na njem tudi določiti mejo. S pomočjo izvedenca geodetske stroke bo moralo opraviti potrebne izmere in napraviti skico, iz katere bo razviden tako sporni prostor kot tudi meja, ki jo je sodišče določilo. Tako določena meja bo torej morala biti natančno opisana v sklepu ter označena v skici, ki bo sestavni del sklepa. Pri tem pritožbeno sodišče opozarja na 138. člena ZNP, ki določa, da sodišče, ko uredi mejo, jo tudi označi s trajnimi mejnimi znamenji, pri čemer je skica zamejničenja z izmeritvenimi podatki sestavni del sklepa (1. in 2. odstavek 138. člena ZNP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (166. člen ZPP, v zvezi s 3. odstavkom 165. člena ZPP in 37. členom ZNP).