Jedro

Tožena stranka ni sama podpisala ponudbe za sklenitev zavarovalne pogodbe, je pa soglašala s sklenitvijo zavarovalne pogodbe in je bila stranka zavarovalne pogodbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (točkah I in III izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 8 dni plačati znesek v višini 1.652,81 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 1.12.2017 dalje in ji povrniti 129,66 EUR izvršilnih stroškov (točka I izreka). V delu, ko tožeča stranka zahteva povrnitev izvršilnih stroškov nad 129,66 EUR, je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo (točka II izreka). Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 8 dni od dneva prejema te sodbe povrniti 759,70 EUR nadaljnjih pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za plačilo (točka III izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka se je pritožila tožena stranka zaradi bistvene kršitve pravil pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek stroškovno zavrne, podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP1), saj je iz listin v sodnem spisu jasno razvidno, da tožeča stranka svojih navedb v prvi pripravljalni vlogi ni „popravila“, temveč jih je tekom postopka povsem spremenila. Do navedenega se naslovno sodišče tekom postopka sploh ni opredelilo, čeprav bi se moralo. Tožena stranka je tekom postopka trdila, da je po sklenitvi sporne zavarovalne pogodbe nastopala zgolj kot izpolnitveni pomočnik H. C. V dokaz svojih trditev je predlagala tudi izvedbo dokaza z zaslišanjem tožene stranke, ki bi navedeno dejstvo lahko potrdila. Zavrnitev tega dokaznega razloga predstavlja kršitev iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP. Enaka kršitev je podana tudi v zvezi z razlogovanjem sodišča o tem, kako naj bi H. C. zavarovalno pogodbo podpisala v svojem imenu in imenu tožene stranke. Iz podpisane zavarovalne pogodbe to ne izhaja. Pri njenem podpisu ni pripisano, da slednja pogodbo podpisuje tudi za toženo stranko, zavarovalni pogodbi niti ni predloženo nobeno pooblastilo tožene stranke. Plačilo premije in podpis blagajniških prejemkov prav tako ne dokazuje, da tožena stranka ni bila zgolj izpolnitveni pomočnik H. C. Enako velja za plačilo vinkulacije police, kot tudi za posredovanje prošnje za vinkulacijo. Tudi dopis tožene stranke tožeči stranki z dne 3.5.2016 ne spremeni dejstva, da je bila tožena stranka zgolj izpolnitveni pomočnik H. C. Tožena stranka bi tekom zaslišanja lahko to potrdila. Tožena stranka tekom postopka ni trdila, da naj ne bi imela pooblastila za urejanje posameznih zadev v sklopu sklenjene zavarovalne pogodbe. Tožena stranka je pooblastilo H. C. imela, saj sicer zadev pri tožeči stranki ne bi mogla urejati. Navedeno dejstvo pa ne dokazuje, da je bila tožena stranka sama stranka sporne zavarovalne pogodbe. Gre za kršitev pravil postopka po 15. točki 2. odst. 339. člena ZPP, saj navedena dejstva iz listin ne izhajajo. Tožeča stranka tekom postopka ni dokazala, da naj bi sporno zavarovalno pogodbo po pooblastilu tožene stranke podpisala H. C., saj takšnega pooblastila tožena stranka H. C. tudi nikoli ni dala. Kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki 2. odst. 339. člena ZPP je podana tudi zato, ker je sodišče zaključilo, da tožena stranka tekom postopka za svoje trditve o tem, da je bila izpolnitveni pomočnik H. C., ni predložila nobenega dokaza, saj je predlagala lastno zaslišanje. Ker je tožena stranka v celoti nasprotovala tožbenemu zahtevku tožeče stranke, je s tem nasprotovala tudi obrestnemu delu tožbenega zahtevka tožeče stranke. Nasprotna obrazložitev sodišča je protispisna.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Obligacijski zakonik (OZ2) v 925. členu določa, da je zavarovalna pogodba sklenjena, ko pogodbenika podpišeta zavarovalno polico ali potrdilo o kritju. Pisna ponudba zavarovalnici za sklenitev zavarovalne pogodbe veže ponudnika, če ni določil krajšega roka, osem dni od dneva, ko je prispela k zavarovalnici; če je potreben zdravniški pregled, pa trideset dni. Če zavarovalnica v tem roku ne odkloni ponudbe, ki se ne odmika od pogojev, po katerih sklepa predlagano zavarovanje, se šteje, da je ponudbo sprejela in da je pogodba sklenjena. V tem primeru se šteje pogodba za sklenjeno, ko je ponudba prispela k zavarovalnici.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri čemer ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 8., 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jih zatrjuje pritožba. V postopku v sporih majhne vrednosti sodbe ni mogoče izpodbijati iz razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (1. odstavek 458. člena ZPP). Pritožbeno sodišče zato ni presojalo pritožbenih navedb, ki izpodbijajo dejansko stanje, ugotovljeno s strani prvostopenjskega sodišča. 7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožena stranka sicer ni sama podpisala ponudbe za sklenitev zavarovalne pogodbe, je pa soglašala s sklenitvijo zavarovalne pogodbe in je bila stranka zavarovalne pogodbe. Ugotovilo je tudi, da je H. C. zavarovalno ponudbo podpisala v svojem imenu in imenu tožene stranke. Tak zaključek je naredilo na podlagi dejstva, da je premijo po polici št. 1,662.967 vplačala tožena stranka z gotovino, tožena stranka je vplačala tudi vinkulacijo za navedeno polico. Tožena stranka je na tožečo stranko dne 19.2.2013 naslovila prošnjo za vinkulacijo po polici št. 1,662.967 in istega dne podpisala izjavo (A20), iz katere izhaja, da zavarovalec potrjuje, da je zavarovalnemu zastopniku podal vse ustrezne informacije in da mu je zavarovalni zastopnik ob sklenitvi zavarovalne pogodbe vročil in ga seznanil z vsebino zavarovalne ponudbe in pogodbe in da so mu bili vročeni splošni pogoji. Tožena stranka je na tožečo stranko naslovila tudi dopis, ki ga je tožeča stranka prejela 3.5.2016 (A17), v katerem tožena stranka navaja, da odpoveduje že sklenjeno zavarovanje, ker je brez vsakršnih sredstev, da bi te zneske poravnala. Na podlagi navedenih dejstev je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, da je tožena stranka soglašala s sklenjenim zavarovanjem in bila tudi sama stranka zavarovalne pogodbe. Tožena stranka v postopku na prvi stopnji tudi ni prerekala trditev tožeče stranke, da je H. C. sporno zavarovalno pogodbo sklenila v svojem in v imenu tožene stranke niti ni navajala, da le-ta morebiti za sklenitev pogodbe ni imela pooblastila. Takšne navedbe šele v pritožbi so prepozne in s tem neupoštevne (1. odst. 337. člena ZPP). Tožena stranka je dokaz s svojim zaslišanjem izrecno predlagala le v zvezi z dejstvom, da sama ni podpisala ponudbe zavarovalnici. Kasneje pa je v vlogah le navajala, da predlaga kot doslej, kar pa ni ustrezno, saj mora stranka jasno navesti, katere dokaze predlaga in v zvezi s katerim dejstvom, čemur pa tožena stranka ni zadostila. Tudi sicer pa je takšen dokazni predlog neprimeren, saj tožena stranka v konkretnem primeru s svojim zaslišanjem ne more spremeniti vsebine listinskih dokazov, iz katerih jasno izhaja, da ni nastopala v vlogi izpolnitvenega pomočnika, kot je trdila. Iz izjave na prilogi A20 je razvidno, da je kot zavarovalca tožena stranka navedla samega sebe. Če bi nastopala le kot izpolnitveni pomočnik, bi navedla H. C. Tudi odpoved pogodbe je tožena stranka napisala tako, da iz njene vsebine izhaja, da sama nima denarnih sredstev, ne pa H. C. Dokaz z zaslišanjem tožene stranke tako ne bi mogel pripeljati do drugačne dokazne ocene in je zato neprimeren. Bistvena kršitev po 8. in 15. točki 2. odst. 339. člena ZPP tako ni podana.

8. Ko je tožeča stranka v vlogi z dne 8.10. 2018 navedla, da je H. C. v imenu in za račun sebe in tožene stranke podpisala zavarovalno ponudbo, je s tem odgovorila na ugovor tožene stranke, da ponudbe ni podpisala. Sodišče v zvezi s tem, ko je navedlo, da je tožeča stranka popravila svoje navedbe, ni storilo bistvene kršitve po 15. točki 2. odst. 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana takrat, ko sodišče napačno povzame vsebino listin, ne pa takrat, ko navede svoje zaključke na podlagi teh listin. Sodišče prve stopnje pa ni napačno povzelo vloge tožeče stranke. Prav tako sodišče prve stopnje ni storilo navedene kršitve s tem, ko je dokazno ocenilo posamezne listine, saj ni napačno povzelo njihove vsebine, temveč je na njihovi podlagi naredilo dokazne zaključke. Teh pa pritožba v sporu majhne vrednosti ne more izpodbijati iz razloga napačne ugotovitve dejanskega stanja.

9. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno navedlo, da tožena stranka obrestnemu delu zahtevka ni ugovarjala, saj je bil njen ugovor v tem delu le pavšalen in neobrazložen. S takšno obrazložitvijo sodišča je mišljeno, da ni navajala drugačne zapadlosti obveznosti tožene stranke, kot je to navajala tožeča stranka v vlogah. Kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki 2. odst. 339. člena ZPP ni podana.

10. Ker pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 154. člena in 1. odst. 165. člena ZPP), prav tako pa tožeča stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo, saj z njim ni bistveno prispevala k razjasnitvi zadeve (1. odst. 155. člena in 1. odst. 165. člena ZPP).

1 Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami 2 Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami