Jedro

Skladno s prvim odstavkom 63. člena ZPIZ-2 je invalidnost podana v primeru, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene v skladu s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. Kot pa to izhaja tudi iz že zavzetega stališča pritožbenega sodišča v drugih zadevah po definiciji iz prvega odstavka 63. člena ZPIZ-2, ugotavljanje invalidnosti ni več pogojeno s trajno spremembo zdravstvenega stanja (kot je to veljajo po ZPIZ/92). Invalidnost je zato potrebno ugotavljati tudi, če spremembe v zdravstvenem stanju niso končne, ker je še mogoče pričakovati izboljšanje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik krije stroške pritožbe sam.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 20. 4. 2015 in št. ... z dne 1. 7. 2015 ter da se tožnika s 13. 4. 2015 razvrsti v III. kategorijo invalidnosti zaradi bolezni in se mu priznajo pravice iz invalidskega zavarovanja ter da se mu povrnejo stroški postopki.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je v opisu dela navedeno, da opravlja delo na terenu, na prostem, stalno s strankami, na višini, nad globino, delno stoje, sede, z ročnim premeščanjem bremen do 15 kg. Tudi iz izpovedbe tožnika izhaja, da mora dvigovati bremena in da dela na višini. Delavcem mora namreč pokazati delo in jim s tem v zvezi tudi dati navodila. Tožnikovo podjetje je gradbeno podjetje. Res je tožnik direktor svojega podjetja, vendar pa gre za majhno podjetje, ki ima malo zaposlenih. Tako direktor ne opravlja le del v pisarni, ampak tudi neposredno na gradbišču. Sodni izvedenec je sicer navedel, da tožniku kot direktorju ni potrebno dvigovati bremen na gradbišču, saj ima za to zaposlene delavce. Takšna navedba pa je nesprejemljiva, kajti izvedenec očitno ni upošteval načina dela na gradbiščih in nadalje, da gre za majhno gradbeno podjetje. Četudi zdravljenje na psihičnem področju še ni povsem zaključeno, pa je potrebno upoštevati, da je tudi izvedenec ugotovil, da ima tožnik psihične težave in da je zaradi tega omejen pri delu na višini. Vse navedeno pa je potrebno upoštevati pri odločanju o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Tožnik meni, da so izpolnjeni vsi z zakonom določeni pogoji za razvrstitev v III. kategorijo invalidnosti in da se mu priznajo omejitve, kot jih je ugotovil že sodni izvedenec. Nadalje še navaja, da je že vse od leta 2014 dalje v bolniškem staležu. Določeno mu je le 4 urno delo, kar je dodatni pokazatelj tožnikove zmožnosti za delo. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)1 pazi po uradni dolžnosti.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 1. 7. 2015, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba, vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 20. 4. 2015. Z omenjeno odločbo je bila zavrnjena tožnikova zahteva za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja.

6. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)2 v 3. alineji drugega odstavka 63. člena določa, da se v III. kategorijo invalidnosti razvrsti zavarovanec, če ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo s krajšim delovnim časom od polnega, najmanj 4 ure dnevno oziroma če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % ali če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerem dela.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in iz dokumentacije v upravnem spisu izhaja, da je tožnik zavarovan na podlagi delovnega razmerja in sicer po pogodbi o zaposlitvi na delovnem mestu direktor podjetja A. d. o. o., B. Ima V. stopnjo izobrazbe - elektrotehnik. Tožnik je tudi lastnik tega podjetja. Ima 5 zaposlenih delavcev. Iz tožnikovih navedb izhaja, da ima kronični bolečinski sindrom, težave v hrbtenici in križu, omejeno gibljivost vratu, degenerativne spremembe v hrbtenici, bolečine v kolenih. Pojavile pa so se tudi psihične težave. V predsodnem postopku je invalidska komisija druge stopnje dne 23. 6. 2015 ugotovila, da sta bolezni, ki vplivata na tožnikovo delovno zmožnost bolečina v križu ter mešana anksiozna in depresivna motnja. Iz mnenja izhaja, da je pri tožniku potrebno nadaljnje zdravljenje ali ukrepi medicinske rehabilitacije, ki lahko vplivajo na spremembe v zdravstvenem stanju. Invalidska komisija zaradi navedenega pri tožniku ni ugotovila invalidnosti.

8. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje razčiščevalo s pridobitvijo izvedenskega mnenja sodnega izvedenca specialista MDPŠ. Iz pisno podanega mnenja in pa iz izpovedbe sodnega izvedenca, ki ga je sodišče zaslišalo na naroku za glavno obravnavo izhaja, da pri tožniku do 1. 7. 2015, torej do datuma, ko je bila izdana drugostopenjska odločba tožene stranke, ni mogoče ugotoviti invalidnosti, ker zdravljenje oziroma ukrepi medicinske rehabilitacije še trajajo. Potrebna je intenzivna fizioprofilaktična aktivnost ter psihoterapevtska obdelava. Pri tožniku gre za degenerativne spremembe aksialnega sklepa, ki jih dodatno potencira izražena somatoformna bolečinska motnja, ki ni bila ustrezno zdravljena (tovrstno zdravljenje je tožnik odklanjal). Poleg vključitve v ustrezno protibolečinsko obravnavo je potrebna tudi klinično psihološka obdelava z ugotavljanjem upada psihičnih funkcij. Iz izvidov ortopedov izhaja, da prihaja do razhajanj med izkazovano klinično sliko in anamnestičnimi težavami ter s slikovno in nevrološko diagnostiko objektivno potrjenega zdravstvenega stanja. Glede na opis tožnikove dejavnosti (direktor in poslovodja) gre za pretežno vodstveno in organizacijsko delo ter nadzorno delo, kjer ne dela na višini, ne dviguje težjih bremen in ne dela v stalni ali ponavljajoči se prisilni drži. V kolikor bi delal tudi na višini in dvigoval težja bremen, potem za tako delo ni zmožen. Tega pa iz delovne dokumentacije ni mogoče povzeti. Omenjeno dokumentacijo je napisal tožnik kot delodajalec in tudi ni podpisana s strani izvajalca medicine dela in je neustrezno izpolnjena. Tožnik tudi ni opravil predhodnega preventivnega zdravstvenega pregleda in tako tudi ni mogoče ugotoviti, ali njegove zdravstvene težave izvirajo že pred nastopom dela (pred letom 2012).

9. Za odločitev v zadevi je torej odločilen odgovor na vprašanje, kakšne so obremenitve pri tožnikovem delu. Izvedenec je namreč najprej pojasnil, da zdravljenje pri tožniku še ni končano, kar nenazadnje ugotavljata tako invalidska komisija prve stopnje kot tudi invalidska komisija druge stopnje v predsodnem postopku. V primeru, da zdravljenje ni končano, namreč tudi ni podana invalidnost. Skladno s prvim odstavkom 63. člena ZPIZ-2 je invalidnost podana v primeru, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene v skladu s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. Kot pa to izhaja tudi iz že zavzetega stališča pritožbenega sodišča v drugih zadevah3 po definiciji iz prvega odstavka 63. člena ZPIZ-2, ugotavljanje invalidnosti ni več pogojeno s trajno spremembo zdravstvenega stanja (kot je to veljajo po ZPIZ/92). Invalidnost je zato potrebno ugotavljati tudi, če spremembe v zdravstvenem stanju niso končne, ker je še mogoče pričakovati izboljšanje.

10. Glede na navedeno je torej za odločitev v sporni zadevi odločilno mnenje izvedenca, ki se nanaša na vprašanje, ali je tožnik glede na zdravstvene težave, zmožen opravljati delo direktorja in poslovodje v svojem podjetju A. d. o. o. 11. Sodni izvedenec je tudi po stališču pritožbenega sodišča prepričljivo odgovoril na omenjeno vprašanje. Tožnik je za delo direktorja in poslovodje, pri katerem gre za pretežno vodstveno in organizacijsko delo ter nadzorno delo, zmožen. Iz delovne dokumentacije, ki se nahaja v dokumentaciji upravnega spisa, ki jo je podpisal tožnik v vlogi delodajalca oziroma zavarovanca 13. 2. 2015 izhaja, da je tožnikovo glavno opravilo: direktor, ki ga opravlja 6 ur dnevno. Drugo opravilo pa je poslovodja, ki traja 2 uri dnevno. Pretežnost tožnikovega dela tako nedvomno obsega dela, ki ne zahtevajo posebnih fizičnih obremenitev. Nenazadnje je tudi tožnik sam na naroku za glavno obravnavo 6. 6. 2017 izpovedal, da je manager in da mora najprej najti delo, potem pa to delo tudi organizirati. V letu 2014 in 2015 je imel približno 7 zaposlenih, delali pa so fasade, večinoma v Nemčiji. Tožnik je vsak teden odšel v Nemčijo, da je kontroliral potek dela. Svojim delavcem pa je pokazal, kako je potrebno delo opravljati, kar pomeni, da je moral tudi fizično demonstrirati, kako se delo naredi. Glede na omenjeno izpoved tako nikakor ni mogoče zaključiti, da tožnik stalno opravlja delo s fizičnimi obremenitvami, kot to neutemeljeno uveljavlja v pritožbi. Tudi sodni izvedenec je s tem v zvezi opozoril, da ima tožnik zaposlenih 7 delavcev in da kot poslovodja lahko delo organizira na način, da mu ne bo potrebno premeščati težjih bremen. Omejitev glede dela na višini pa se nanaša predvsem na tožnikovo psihično stanje, ki pa je zaenkrat po mnenju sodnega izvedenca povsem neraziskano. Tudi iz dokumentacije v spisu izhaja, da je tožnik psihiatra do sedaj obiskal le dvakrat. Glede ostalih izvidov pa že sodišče prve stopnje podrobno povzema izvedensko mnenje in sicer, da izvid nevrologa z dne 6. 2. 2014 in ortopeda z dne 20. 7. 2013 ne izkazujeta resnejših bolezenskih sprememb. Občasne spremembe v zdravstvenem stanju pa narekujejo priznanje bolniškega staleža, nikakor pa to ne pomeni, da je že zaradi tega pri tožniku podana invalidnost. 12. Sodišče prve stopnje je razčistilo vprašanje narave tožnikovega dela, pri čemer je tudi upoštevalo, da gre za majhno gradbeno podjetje. Pravilno je upoštevalo tudi tožnikove zdravstvene težave. Ker pri tožniku v času do izdaje izpodbijane dokončne odločbe tožene stranke še ni bila podana invalidnost, je sodišče tožnikov tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

13. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

14. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.

1 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami. 3 Na primer Psp 95/2017, Psp 588/2015, Psp 315/2015, Psp 12/2016 in Psp 276/2016.