Jedro

Pravni subjektiviteti samostojnega podjetnika in nosilca poslovne dejavnosti pravno nista ločeni, kar pomeni, da obveznost z izbrisom dolžnika (samostojnega podjetnika posameznika) iz sodnega registra ne preneha, ampak se izterja iz premoženja dolžnika kot fizične osebe.

Četudi bi morala biti sankcija za prekršek po določbi tretjega odstavka 14.b člena ZP-1 v izreku prekrškovne odločbe naložena tožnici kot fizični osebi, ki je bila nosilec statusne oblike, ta pomanjkljivost ne ovira izvršitve odločbe. Navedba statusa kršitelja namreč ne vpliva na identifikacijo zavezanca za izpolnitev obveznosti, zoper katerega je po določbah ZDavP-2 mogoče začeti postopek davčne izvršbe. V vsakem primeru je nosilec obveznosti tudi po prenehanju dejavnosti še vedno isti pravni subjekt - v obravnavanem primeru tožnica, zoper katero je bila zaradi neprostovoljnega plačila dolgovanih obveznosti z izpodbijanimi sklepi v skladu z zakonom začeta davčna izvršba.

Po določbah ZDavP-2 ter po upravnosodni praksi ni izključena hkratna ali sukcesivna izdaja različnih sklepov o davčni izvršbi glede na različne predmete izvršbe, vse do poplačila celotnega dolga, če se to glede na okoliščine zadeve izkaže za potrebno.

Izrek

I.Tožba zoper sklepe Finančne uprave Republike Slovenije, št. DT 4934-121533/2020-1 z dne 25. 11. 2020, št. DT 4934-121535/2020-1 z dne 25. 11. 2020 in št. DT 4934-123093/2020-1 z dne 27. 11. 2020 se zavrne.

II.Tožba zoper drugi odstavek 2. točke izreka sklepa Finančne uprave Republike Slovenije, št. DT 4934-121535/2020-10 z dne 22. 1. 2021 se zavrne.

III.Tožba zoper prvi odstavek 2. točke izreka sklepa Finančne uprave Republike Slovenije, št. DT 4934-121535/2020-10 z dne 22. 1. 2021 se zavrže.

IV.Tožba zoper odločbi Ministrstva za finance, št. DT-499-29-44/2021-3 z dne 20. 5. 2021 ter št. DT-499-29-104/2021-7 z dne 14. 7. 2021 se zavrže.

V.Tožeča stranka nosi sama svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom Finančne uprave Republike Slovenije (v nadaljevanju: FURS) št. DT 4934-121533/2020-1 z dne 25. 11. 2020 je bilo odločeno, da se zoper dolžnico (tožnico v tem upravnem sporu) opravi davčna izvršba dolgovanega zneska obveznosti, ki znaša na dan 25. 11. 2020 17.260,85 EUR, in zajema glavnico v višini 17.230,52 EUR, zamudne obresti v višini 20,33 EUR ter stroške sklepa v višini 10,00 EUR z nadaljnjimi zamudnimi obrestmi, ki se obračunajo od dne 26. 11. 2020 do vključno dneva plačila posamezne obveznosti (1. točka izreka). FURS je Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje kot izplačevalcu denarnega prejemka naložil, da mora opraviti rubež denarnih prejemkov dolžnice (2. točka izreka), in sicer največ do višine, določene v zakonu, rubež pa ne zajema denarnih prejemkov, ki so po določbi 159. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju: ZDavP-2) izvzeti iz izvršbe (3. točka izreka). Zarubljene denarne prejemke mora prenesti na prehodni podračun MF, FURS, ki je naveden v izreku sklepa (4. točka izreka). Po ugotovitvi FURS obveznosti dolžnice temeljijo na izvršilnih naslovih, ki so navedeni v tabeli pod zaporednimi številkami od 1 do 10 (4. točka izreka). Izplačevalcu je FURS prepovedal, da dolžnici izplača zarubljeni del denarnih prejemkov (5. točka izreka). Tožnici je naložil plačilo stroškov davčne izvršbe (6. točka izreka) ter navedel, da pritožba dolžnice ter ugovor izplačevalca zoper sklep ne zadržita začete davčne izvršbe (7. in 8. točka izreka).

2.S sklepom št. DT 4934-121535/2020-1 z dne 25. 11. 2020 je FURS za navedeni znesek dolga davčno izvršbo dovolil tudi na denarna sredstva, ki jih ima dolžnica pri banki A., d.d. (1. in 2. točka izreka). Banki je naložil, da mora opraviti rubež sredstev do višine davčnega dolga skupaj z obračunanimi zamudnimi obrestmi, pri tem pa mora upoštevati omejitve, ki jih določa zakon. Zarubljena denarna sredstva mora prenesti na prehodni podračun MF, FURS, naveden v izreku sklepa. Od označenih glavnic v tabeli je banka dolžna obračunati in plačati nadaljnje zamudne obresti za obdobje od 26. 11. 2020 do vključno dneva plačila posamezne obveznosti. Obveznosti dolžnice temeljijo na izvršilnih naslovih, ki so navedeni v tabeli sklepa pod zaporednimi številkami od 1 do 10 (3. in 4. točka izreka). Banki je FURS prepovedal, da dolžnici izplača zarubljeni del denarnih prejemkov, dolžnici pa je prepovedal razpolaganje z zarubljenimi denarnimi sredstvi, dokler dolg ne bo v celoti poravnan (5. točka izreka). Po odločitvi FURS je dolžnica dolžna plačati vse stroške davčne izvršbe (6. točka izreka), pritožba pa ne zadrži začete davčne izvršbe (7. točka izreka).

3.S sklepom št. DT 4934-123093/2020-1 z dne 27. 11. 2020 je FURS zoper dolžnico začel davčno izvršbo dolgovanega zneska obveznosti na dolžničine premičnine, in sicer za izterjavo obveznosti, ki je na dan 27. 11. 2020 znašala skupaj 17.301,21 EUR, od tega je glavnica znašala 17.230,52 EUR, zamudne obresti 20,69 EUR, stroški davčne izvršbe pa 50,00 EUR (1. točka izreka). Po odločitvi FURS se morajo neporavnane obveznosti vplačati na prehodni podračun MF, FURS, s številko navedeno v izreku sklepa, od označenih glavnic v tabeli pa se morajo obračunati in plačati tudi nadaljnje zamudne obresti za obdobje od 28. 11. 2020 do vključno dneva plačila posamezne obveznosti. Obveznosti dolžnice temeljijo na izvršilnih naslovih, ki so navedeni v tabeli pod zaporednimi številkami od 1 do 10 (2. točka izreka). Davčna izvršba se opravi z rubežem, cenitvijo in prodajo premičnin, ki so v lasti oziroma v posesti dolžnice oziroma se nahajajo kjerkoli, predvsem pa na naslovu dolžnice (3. točka izreka), ki je dolžna plačati tudi vse stroške davčne izvršbe. Odločeno je še bilo, da bo o morebitnih drugih stroških davčne izvršbe izdan poseben sklep (4. točka izreka) in da pritožba ne zadrži začete davčne izvršbe (5. točka izreka).

4.V obrazložitvah prvostopenjskih sklepov FURS ugotavlja, da je iz knjigovodske evidence davčnega organa razvidno, da dolžnica v predpisanem roku ni poravnala obveznosti, ki so navedene v izreku sklepov, zaradi česar je bilo treba zoper njo v skladu s 143. členom ZDavP-2 začeti davčno izvršbo.

5.S sklepom št. DT-499-29-44/2021-3 z dne 20. 5. 2021 je Ministrstvo za finance (v nadaljevanju: ministrstvo) pritožbene postopke zoper vse tri sklepe o davčni izvršbi združilo v en postopek. Pritožbi dolžnice zoper sklep št. DT 4934-121533/2020-1 z dne 25. 11. 2020 je z odločbo delno ugodilo tako, da je odločilo, da se 1. točka izreka navedenega sklepa v delu, ki se nanaša na nadaljnje zamudne obresti, spremeni tako, da se glasi: "/.../ z nadaljnjimi zamudnimi obrestmi, ki se od označenih glavnic v tabeli 4. točke izreka obračunajo od dne 26. 11. 2020 do vključno dneva plačila posamezne obveznosti." V preostalem delu je ministrstvo pritožbo zoper navedeni sklep zavrnilo (1. točka izreka). Zavrnilo pa je tudi pritožbi, vloženi zoper sklepa št. DT 4934-121535/2020-1 z dne 25. 11. 2020 in št. DT 4934-123093/2020-1 z dne 27. 11. 2020 (2. točka izreka) ter zahtevo za povrnitev stroškov postopka (3. točka izreka).

6.V obrazložitvi odločbe ministrstvo pojasnjuje, da je iz tabel v izreku izpodbijanih sklepov razvidno, da je pritožnica terjana za obveznosti iz naslova prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter zdravstveno varstvo za mesec junij 2020 (pod zaporednimi številkami od 2 do 6), nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za leto 2020 (pod zaporednima številkama 7 in 10), globe za prekrške, s katerimi se kršijo predpisi države (pod zaporedno številko 8), ter sodne takse (pod zaporedno številko 9). Kot navaja ministrstvo, določbe ZDavP-2 v primeru davčne izvršbe na več predmetov izvršbe, ki teče zoper istega dolžnika na podlagi istega izvršilnega naslova, ne določajo nobenih omejitev. ZDavP-2 v takšnem primeru tudi ne predvideva izdaje zgolj enega sklepa o davčni izvršbi. Zaradi različnega učinkovanja sklepov je za vsak predmet davčne izvršbe v zakonu predvidena izdaja ločenega sklepa, zaradi česar ni utemeljen pritožbeni očitek, da se z izdajo več sklepov o davčni izvršbi stroški postopka kopičijo po nepotrebnem.

7.Pri izdaji izpodbijanih sklepov je organ na prvi stopnji po mnenju ministrstva tudi pravilno upošteval določbo tretjega odstavka 96. člena ZDavP-2, ki določa, da se zamudne obresti ne zaračunajo od zamudnih obresti, ki jih zavezanec za davek ni plačal, ter od denarnih kazni, glob ter stroškov postopka pobiranja davka. Tudi po sklepu št. DT 4934-121533/2020-1 z dne 25. 11. 2020 se zamudne obresti obračunavajo le od glavnic iz naslova prispevkov za socialno varnost in nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, ne pa tudi od glavnic iz naslova stroškov izdaje izpodbijanega sklepa, globe, sodne takse ter od zamudnih obresti. Ker pa to v izreku navedenega sklepa ni bilo navedeno zadosti določno, je ministrstvo 1. točko izreka tega sklepa ustrezno spremenilo.

8.Glede ugovorov, ki se tičejo izterjave globe in sodne takse, pa ministrstvo poudarja, da pritožnica sklepov o izvršbi ne more uspešno izpodbiti z očitki o nezakonitosti odločbe o prekršku št. DT 71011-2418/2020-6 (10-560-23) z dne 30. 9. 2020, ki se glasi na tožnico kot B. B., s.p., ki od dne 1. 7. 2020 ne posluje več. V primeru, ko se fizično osebo terja za obveznosti, ki izvirajo iz naslova opravljanja dejavnosti, kot je to v obravnavanem primeru, ko gre za izterjavo glob in sodnih taks (ki so bile dolžnici naložene kot samostojni podjetnici), se postopki izvršbe po prenehanju statusa samostojnega podjetnika posameznika po Zakonu o gospodarskih družbah (v nadaljevanju: ZGD-1) lahko vodijo zoper fizično osebo, saj prenehanje opravljanja dejavnosti ne pomeni tudi prenehanja fizične osebe kot dolžnika. Zato ni ovire, da se tožnice, čeprav se odločba o prekršku glasi nanjo kot na samostojno podjetnico, ne bi moglo terjati za obveznosti iz naslova globe ter sodne takse, ki so ji bile izrečene z odločbo o prekršku.

9.Terjanje obveznosti iz naslova prispevkov za socialno varnost in nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča pa so bile po ugotovitvi ministrstva poravnane šele dne 15. 12. 2020, torej po izdaji izpodbijanih sklepov o davčni izvršbi, kar pomeni, da v času izdaje teh sklepov navedene obveznosti še niso bile poravnane.

10.S sklepom št. DT 4934-121535/2020-10 z dne 22. 1. 2021 je FURS postopek davčne izvršbe, začet s sklepom davčnega organa št. DT 4934-121535/2020-1 z dne 25. 11. 2020, delno ustavil zaradi delnega plačila obveznosti v višini 754,46 EUR, ki zajema glavnico v višini 730,52 EUR ter zamudne obresti v višini 23,94 EUR. Vsa do takrat že izvršena dejanja v postopku davčne izvršbe je FURS v tem delu razveljavil (1. točka izreka). Glede postopka davčne izvršbe, ki je bil z navedenim sklepom začet za glavnico, ki se obrestuje, v višini 0,00 EUR, ter za glavnico, ki se ne obrestuje, v višini 16.500,00 EUR z nadaljnjimi zamudnimi obrestmi, ki se obračunajo od glavnice, ki se obrestuje, od dne 23. 1. 2021 do vključno dneva plačila, pa je FURS odločil, da se postopek davčne izvršbe nadaljuje (2. točka izreka). Ugotovil je tudi, da davčnem organu stroški postopka niso nastali (3. točka izreka).

11.V obrazložitvi sklepa FURS pojasnjuje, da so se po izdaji sklepa o izvršbi obveznosti dolžnice zaradi delnega plačila zmanjšale, zaradi česar je bilo treba izvršbo v tem delu v skladu s 155. členom ZDavP-2 ustaviti. Sklep davčnega organa št. DT 4934-121535/2020-1 z dne 25. 11. 2020 ostane še naprej v veljavi in se postopek davčne izvršbe nadaljuje za neporavnane obveznosti v višini, navedeni v 2. točki izreka sklepa.

12.Tožnica je zoper drugi odstavek 2. točke izreka sklepa št. DT 4934-121535/2020-10 z dne 22. 1. 2021 vložila pritožbo, ki jo je ministrstvo z odločbo št. DT-499-29-104/2021-7 z dne 14. 7. 2021 kot neutemeljeno zavrnilo (1. točka izreka), zavrnilo pa je tudi njeno zahtevo za povrnitev stroškov postopka (2. točka izreka).

13.V obrazložitvi odločbe ministrstvo glede na vsebino pritožbenih navedb ugotavlja, da pritožnica izpodbija le drugi odstavek 2. točke izreka sklepa o delni ustavitvi postopka davčne izvršbe, ki se nanaša na nadaljnji obračun zamudnih obresti, in ki se glasi: "/.../z nadaljnjimi zamudnimi obrestmi, ki se obračunajo od glavnice, ki se obrestuje od dne 23. 1. 2021 do vključno dneva plačila". Kot pojasnjuje ministrstvo, je v drugem odstavku 2. točke izreka izpodbijanega sklepa sicer res določeno, da se od dne 23. 1. 2021 do vključno dneva plačila obračunajo nadaljnje zamudne obresti, vendar je pri tem navedeno, da se te obračunajo zgolj od glavnice, ki se obrestuje. Glede na to, da je v prvem odstavku 2. točke izreke izpodbijanega sklepa navedeno, da se postopek davčne izvršbe nadaljuje zgolj za glavnico, ki se ne obrestuje, pritožnica po ugotovitvi ministrstva neutemeljeno zatrjuje, da so ji bile z izpodbijanim sklepom za znesek 16.500,00 EUR (torej za glavnico iz naslova globe za prekrške in sodne takse) obračunane nadaljnje zamudne obresti. Organ na prvi stopnji je namreč pri izdaji izpodbijanega sklepa, tako kot tudi že v sklepu o davčni izvršbi, pravilno upošteval določbo tretjega odstavka 96. člena ZDavP-2. Pravni učinek izpodbijanega dela sklepa je zato za pritožnico enak, kot če spornega dostavka v izreku sklepa ne bi bilo.

14.V zvezi z zahtevo pritožnice, da bi moral biti postopek davčne izvršbe delno ustavljen tudi v zadevah št. DT 4934-121533/2020 in št. DT 4934-123093/2020, pa ministrstvo pojasnjuje, da je odločanje o tem v pristojnosti organa na prvi stopnji.

15.Zoper sklepe FURS o davčni izvršbi št. DT 4934-121533/2020-1 z dne 25. 11. 2020, št. DT 4934-121535/2020-1 z dne 25. 11. 2020 ter št. DT 4934-123093/2020-1 z dne 27. 11. 2020 ter zoper 2. točko izreka sklepa FURS št. DT 4934-121535/2020-10 z dne 22. 1. 2021 je tožnica dne 23. 6. 2021 vložila tožbo v upravnem sporu. V tožbi navaja, da FURS v nasprotju z zakonom izvršbe za plačani znesek dolga po sklepih o davčni izvršbi št. DT 4934-121533/2020-1 in št. DT 4934-123093/2020-1 ni ustavil, zaradi česar ministrstvo v pritožbenem postopku ni ravnalo pravilno, ko je sklepa o davčni izvršbi, kljub delnemu plačilu obveznosti, obdržalo v veljavi glede celotnega zneska. Po mnenju tožnice je nepomembno, ali je bil dolgovani znesek dolga po 2., 3., 4., 5., 6., 7. in 10. točki tabele v izreku vsakega od sklepov o davčni izvršbi plačan pred izdajo ali po izdaji posameznega sklepa.

16.Kot navaja tožnica, se je ministrstvo v obrazložitvi odločbe nepravilno sklicevalo na določila ZGD-1. FURS bi moral namreč pri izdaji sklepov o davčni izvršbi upoštevati določbo tretjega odstavka 14.b člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju: ZP-1), saj je bila tožnica kot samostojna podjetnica iz registra izbrisana dne 1. 7. 2020, torej še pred izdajo odločbe o prekršku. Obveznost plačila globe in stroškov postopka je bila tako z odločbo o prekršku naložena B. B., s.p. kot neobstoječemu gospodarskemu subjektu, zaradi česar tožnice kot fizične osebe, na katero se izvršilni naslov ne nanaša, glede na jasno določilo 14.b člena ZP-1 ni mogoče šteti za davčno dolžnico.

17.Tožnica nasprotuje tudi stališču ministrstva, da po ZDavP-2 izdaja enega samega sklepa o davčni izvršbi, ki bi se glasil na različne načine oziroma sredstva izvršbe, ni mogoča. Ob tem se sklicuje na določbi 285. in 290. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP), opozarja pa tudi na določbo 6. člena ZDavP-2, ki v davčnem postopku uzakonja načelo sorazmernosti, iz katerih po njenem mnenju izhaja, da dodatno stroškovno obremenjevanje tožnice v znesku nad 10,00 EUR po izdaji prvega od sklepov o davčni izvršbi ni dopustno.

18.Tožnica sodišču predlaga, da sklepe FURS o davčni izvršbi z dne 25. 11. 2020 in 27. 11. 2020 ter 2. točko izreka sklepa z dne 22. 1. 2021 odpravi. Zahteva pa tudi povračilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

19.V odgovoru na tožbo toženka vztraja pri svojih stališčih ter dodaja, da se pravilnost in zakonitost izpodbijanih sklepov o davčni izvršbi presoja na dan njihove izdaje, ko obveznosti pod zaporednimi številkami od 2 do 7 in pod zaporedno številko 10 v tabelah izrekov izpodbijanih sklepov še niso bile poravnane. Kot navaja, so plačila, izvršena po izdaji sklepov o davčni izvršbi, lahko zgolj razlog za ustavitev sicer upravičeno začetega postopka davčne izvršbe, ne morejo pa predstavljati razloga za odpravo izpodbijanih sklepov o davčni izvršbi. Zato predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

20.V pripravljalni vlogi, vloženi dne 20. 8. 2021, je tožnica sodišču sporočila, da je ministrstvo dne 14. 7. 2021 izdalo odločbo št. DT-499-29-104/2021-7, s katero je njeno pritožbo zavrnilo, odločba pa ni bila vročena njenemu pooblaščencu, pač pa neposredno njej dne 27. 7. 2021.

21.Z odločitvijo pritožbenega organa oziroma z njegovo razlago o dveh glavnicah (eni, ki se obrestuje, in eni, ki se ne obrestuje) je po mnenju tožnice odpravljena nejasnost v izreku sklepa št. DT 4934-121535/2020-10 z dne 22. 1. 2021. Ker po njenem mnenju ni podlage za nadaljevanje izvršbe zaradi izterjave zneska 16.500,00 EUR, pa tožnica vztraja tudi pri odpravi tega dela sklepa. Meni, da bi ministrstvo moralo pri odločanju o pritožbi poskrbeti za ustavitev izvršilnega postopka tudi glede preostalih dveh sklepov o davčni izvršbi, in sicer v delu, v katerem je bila obveznost izpolnjena. Ker tega ni storilo, je odločba ministrstva po njenem mnenju nezakonita.

22.Sodišču zato predlaga, da sklepe FURS o davčni izvršbi z dne 25. 11. 2020 in 27. 11. 2020 in 2. točko izreka sklepa z dne 22. 1. 2021 ter obe odločbi ministrstva, s katerima je bilo odločeno o njenih pritožbah, odpravi. Vztraja pa tudi pri zahtevi za povračilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

23.Sodišče je v skladu s prvim odstavkom 51. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) o tožbi odločilo po opravljeni glavni obravnavi, na kateri je v dokaznem postopku izvedlo dokaz z vpogledom v izpodbijane sklepe FURS št. DT 4934-121533/2020-1 z dne 25. 11. 2020, št. DT 4934-121535/2020-1 z dne 25. 11. 2020, št. DT 4934-123093/2020-1 z dne 27. 11. 2020 ter št. DT 4934-121535/2020-10 z dne 22. 1. 2021 (priloge A 2, A 3, A 5 in A 7), v predlog za zadržanje davčne izvršbe in pritožbo (priloga A 6), v sklep in odločbo Ministrstva za finance št. DT-499-29-44/2021-3 z dne 20. 5. 2021 (priloga A 9), v napoved vložitve zahteve za sodno varstvo z izpisom iz AJPES (priloga 12), v odločbo Ministrstva za finance št. DT-499-29-104/2021-7 z dne 14. 7. 2021 (priloga A 13), v odločbi FURS o prekršku št. DT 71011-2418/2020-4 (10-560-23) z dne 12. 8. 2020 ter št. DT 71011-2418/2020-6 (10-560-23) z dne 30. 9. 2020 (prilogi A 10 in A 11) ter v vse ostale listine in priloge upravnega in sodnega spisa. Sodišče pa ni zaslišalo tožnice, saj je ta dokazni predlog tožnica na naroku glavne obravnave umaknila.

K točki I izreka:

24.Tožba v delu, v katerem tožnica izpodbija sklepe FURS št. DT 4934-121533/2020-1 z dne 25. 11. 2020, št. DT 4934-121535/2020-1 z dne 25. 11. 2020 in št. DT 4934-123093/2020-1 z dne 27. 11. 2020, ni utemeljena.

25.Tožnica v tožbi nasprotuje izpodbijanim sklepom, s katerimi je davčni organ na prvi stopnji zoper njo kot dolžnico začel davčno izvršbo zaradi neplačanih obveznosti - med drugim tudi iz naslova neplačane globe v znesku 15.000,00 EUR ter sodne takse v znesku 1.500,00 EUR (obveznosti pod zaporednima številkama 8 in 9 tabele iz točke 2 oziroma 4 izreka izpodbijanih sklepov), ki sta bili tožnici kot samostojni podjetnici naloženi v plačilo z odločbo o prekršku št. DT 71011-2418/2020-6 (10-560-23) z dne 30. 9. 2020. Tožnica meni, da davčni organ izvršbe za navedeni znesek obveznosti (16.500,00 EUR) ne bi smel dovoliti, saj ji je prekrškovni organ kot samostojni podjetnici obveznost plačila globe ter sodne takse naložil v nasprotju z določbo tretjega odstavka 14.b člena ZP-1, po kateri se sankcija za prekršek izreče fizični osebi, če je ta pred izrekom sankcije izgubila status samostojnega podjetnika. Zaradi izbrisa tožnice kot samostojne podjetnice iz sodnega registra namreč tožnica v času izdaje prekrškovne odločbe ni več opravljala poslovne dejavnosti, kar po njenem mnenju pomeni, da je bila obveznost plačila globe ter sodne takse naložena gospodarskemu subjektu, ki več ne obstaja.

26.Tožnica je torej mnenja, da za plačilo obveznosti, ki so ji bile naložene kot samostojni podjetnici posameznici, zaradi izbrisa iz registra ne more odgovarjati in da za ta del obveznosti zato zoper njo kot posameznico, ki ne opravlja več poslovne dejavnosti, davčni organ tudi ne more voditi davčne izvršbe. Takšno stališče pa v veljavni pravni ureditvi nima podlage. Pravno organizacijska oblika samostojnega podjetnika posameznika namreč nima lastne pravne subjektivitete, ki bi bila ločena od pravne subjektivitete nosilca gospodarske dejavnosti - to je podjetnika kot fizične osebe.

Pravni subjektiviteti samostojnega podjetnika in nosilca poslovne dejavnosti pravno nista ločeni, kar pomeni, da obveznost z izbrisom dolžnika (samostojnega podjetnika posameznika) iz sodnega registra ne preneha, ampak se izterja iz premoženja dolžnika kot fizične osebe.

Samostojni podjetnik posameznik namreč kot fizična oseba (šesti odstavek 3. člena ZGD-1) upnikom odgovarja za obveznosti z vsem svojim premoženjem (prvi odstavek 7. člena ZGD-1), kar velja tudi po prenehanju opravljanja njegove poslovne dejavnosti.

Iz ureditve v ZGD-1, ki je matični predpis na področju urejanja statusnopravnih vprašanj gospodarskih subjektov, tako izhaja, da samostojni podjetnik posameznik za obveznosti iz poslovanja odgovarja neposredno in osebno, zaradi česar niti izbris samostojnega podjetnika iz sodnega registra nosilca poslovne dejavnosti ne razbremeni odgovornosti za dolgove, ki so nastali tekom opravljanja samostojne dejavnosti.

Tej ureditvi sledi tudi ZP-1, ki v tretjem odstavku 14.b člena po izgubi gospodarskega statusa samostojnega podjetnika kaznovanje usmerja v še vedno isti pravni subjekt, to je v fizično osebo, ki je bila pred izbrisom iz sodnega registra nosilec gospodarske dejavnosti, pri opravljanju katere je bil storjen prekršek.

27.Glede na obrazloženo napačna opredelitev osebe, na katero se glasi odločba o prekršku, ne predstavlja ovire za odločitev v obravnavani zadevi. Četudi bi morala biti sankcija za prekršek po določbi tretjega odstavka 14.b člena ZP-1 v izreku prekrškovne odločbe naložena tožnici kot fizični osebi, ki je bila nosilec statusne oblike, ta pomanjkljivost ne ovira izvršitve odločbe. Navedba statusa kršitelja namreč ne vpliva na identifikacijo zavezanca za izpolnitev obveznosti, zoper katerega je po določbah ZDavP-2 mogoče začeti postopek davčne izvršbe. V vsakem primeru je nosilec obveznosti tudi po prenehanju dejavnosti še vedno isti pravni subjekt - v obravnavanem primeru tožnica, zoper katero je bila zaradi neprostovoljnega plačila dolgovanih obveznosti z izpodbijanimi sklepi v skladu z zakonom začeta davčna izvršba.

28.Neutemeljen je tudi tožbeni očitek, da davčni organ v predpisih ni imel podlage za izdajo treh ločenih sklepov o davčni izvršbi, s katerimi je za poplačilo istega dolga dovolil izvršbo na različne predmete izvršbe (to je na denarne prejemke, denarna sredstva pri banki ter premičnine tožnice). Po določbah ZDavP-2 ter po upravnosodni praksi namreč ni izključena hkratna ali sukcesivna izdaja različnih sklepov o davčni izvršbi glede na različne predmete izvršbe, vse do poplačila celotnega dolga, če se to glede na okoliščine zadeve izkaže za potrebno. V obravnavani zadevi je glede na višino neplačanega skupnega zneska dolga tožnice v času izdaje izpodbijanih sklepov (glavnice v višini 17.230,52 EUR) davčni organ na prvi stopnji utemeljeno dovolil izvršbo na več različnih predmetov izvršbe, saj ni bilo gotovo, ali bo obveznost glede na njeno višino v doglednem času poplačana v celoti zgolj s posegom na en predmet izvršbe. Zato davčnemu organu, ki je davčno izvršbo dopustil hkrati na več predmetov izvršbe s ciljem, da se davčni dolg čim prej poplača (kar ni le v javnem interesu, pač pa zaradi teka zamudnih obresti tudi v interesu dolžnice), ni mogoče očitati, da je s tem tožnici po nepotrebnem povzročil stroške in s tem kršil načelo sorazmernosti, ki zahteva pravično uskladitev tako zasebnih kot tudi javnih interesov.

29.Ker se pravilnost in zakonitost izpodbijanih sklepov presoja po dejanskem in pravnem stanju na dan njihove izdaje, na odločitev tudi ne more imeti vpliva dejstvo, da je tožnica kasneje, to je po izdaji izpodbijanih sklepov, del obveznosti iz naslova neplačanih socialnih prispevkov ter nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča (obveznosti pod zaporednimi številkami 2, 3, 4, 5, 6, 7 in 10 tabele iz točke 2 oziroma 4 izreka izpodbijanih sklepov) poravnala. Za odločitev je namreč ključna ugotovitev (ki med strankama ni sporna), da v času izdaje sklepov o davčni izvršbi obveznost tudi v tem delu ni bila poravnana.

30.Ker so izpodbijani sklepi o davčni izvršbi po presoji sodišča pravilni in zakoniti, je sodišče tožbo v tem delu na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

K točki II izreka:

31.Tožba v delu, v katerem tožnica izpodbija drugi odstavek 2. točke izreka sklepa FURS št. DT 4934-121535/2020-10 z dne 22. 1. 2021, ni utemeljena.

32.Tožnica je v tožbi, vloženi dne 23. 6. 2021, kot izpodbijani akt navedla tudi sklep FURS št. DT 4934-121535/2020-10 z dne 22. 1. 2021, s katerim je bil zaradi delnega plačila dolgovanega zneska obveznosti (v višini 754,46 EUR) po uradni dolžnosti v 1. točki izreka postopek davčne izvršbe, začet s sklepom davčnega organa št. DT 4934-121535/2020-1 z dne 25. 11. 2020, delno ustavljen, v 2. točki izreka pa je bilo odločeno, da se glede preostalega, neplačanega zneska dolga, v višini 16.500,00 EUR postopek davčne izvršbe nadaljuje. V tožbenem predlogu je tožnica sodišču predlaga, naj (poleg sklepov o davčni izvršbi) odpravi tudi 2. točko izreka navedenega sklepa o delni ustavitvi postopka davčne izvršbe. Pri navedenem tožbenem predlogu je tožnica vztrajala tudi v svoji prvi pripravljalni vlogi, vloženi dne 20. 8. 2021, v kateri je sodišču sporočila, da je bilo o njeni pritožbi zoper navedeni sklep odločeno šele dne 14. 7. 2021, in sicer z odločbo ministrstva št. DT-499-29-104/2021-7, s katero je bila njena pritožba, vložena zoper drugi odstavek 2. točke izreka sklepa št. DT 4934-121535/2020-10 z dne 22. 1. 2021, kot neutemeljena zavrnjena.

33.Ker o pritožbi zoper drugi odstavek 2. točke izreka sklepa št. DT 4934-121535/2020-10 z dne 22. 1. 2021 v času vložitve tožbe v upravnem sporu še ni bilo odločeno, izčrpanje rednih pravnih sredstev, ki so strankam na voljo v upravnem postopku, pa je ena od procesnih predpostavk za vložitev tožbe v upravnem sporu, je toženka na naroku glavne obravnave sodišču predlagala, da tožbo v tem delu kot preuranjeno zavrže.

34.Navedenemu predlogu pa sodišče ni sledilo, saj je iz upravnega spisa razvidno, da je bila odločba št. DT-499-29-104/2021-7, s katero je bilo odločeno o pritožbi, tožnici vročena dne 27. 7. 2021, kar pomeni, da je bila prva pripravljalna vloga, v kateri je tožnica vztrajala pri odpravi 2. točke izreka sklepa št. DT 4934-121535/2020-10, vložena dne 20. 8. 2021, torej znotraj tridesetdnevnega roka, ki je v prvem odstavku 28. členu ZUS-1 določen za vložitev tožbe v upravnem sporu. Ker do dneva vložitve prve pripravljalne vloge tožba, vložena zoper 2. točko izreka sklepa št. DT 4934-121535/2020-10, ni bila zavržena kot preuranjena, je sodišče prvo pripravljalno vlogo tožnice glede na njeno vsebino štelo za tožbo, vloženo zoper 2. točko izreka sklepa DT 4934-121535/2020-10 z dne 22. 1. 2021 in jo v tem delu tudi obravnavalo po vsebini.

35.Sodišče ob tem še pripominja, da je iz upravnega spisa razvidno, da je bila odločba št. DT-499-29-104/2021-7 z dne 14. 7. 2021 tožnici vročena osebno, čeprav je pritožnica za zastopanje v pritožbenem postopku pooblastila odvetnika, ki je v njenem imenu tudi vložil pritožbo. Napaka pri vročanju odločbe o pritožbi v obravnavanem primeru po presoji sodišča pomeni relativno bistveno kršitev pravil postopka, ki pa ni takšna, da bi imela za posledico nezakonitost odločbe in bi zato narekovala njeno odpravo, saj je pooblaščenec tožnice tožbo zoper izpodbijani prvostopni akt vložil pravočasno (glede na datum vročitve odločbe stranki), kar pomeni, da napaka pri vročitju za stranko očitno ni imela nikakršnih neugodnih posledic.

36.Glede očitka, ki ga je toženka podala na glavni obravnavi, da je sodišče ni pozvalo k predložitvi odgovora na tožbo zoper izpodbijani del sklepa št. DT 4934-121535/2020-10 z dne 22. 1. 2021, pa sodišče pojasnjuje, da je iz sodnega spisa razvidno, da sta bili tako tožba kot tudi prva pripravljalna vloga, v katerih tožnica izpodbija 2. točko izreka sklepa št. DT 4934-121535/2020-10, toženki pravilno vročeni. Ker pa je v dopisu z dne 30. 6. 2021, v katerem je sodišče toženko opozorilo, da lahko v roku tridesetih dni odgovori na tožbo, med izpodbijanimi akti izostala izrecna navedba sklepa št. DT 4934-121535/2020-10, je sodišče toženko na glavni obravnavi seznanilo z možnostjo, da se ji v zvezi z navedenim sklepom zagotovi dodatni rok za vložitev odgovora na tožbo. Toženka je navedeno možnost na naroku glavne obravnave zavrnila (izjavila je, da dodatnega roka za odgovor na tožbo ne potrebuje), zato sodišče šteje, da je bila s tem ta procesna pomanjkljivost v celoti odpravljena.

37.V pritožbi, vloženi zoper sklep št. DT 4934-121535/2020-10 z dne 22. 1. 2021, je tožnica nasprotovala odločitvi o teku nadaljnjih zamudnih obresti, ki je vsebovana v drugem odstavku 2. točke izreka navedenega sklepa. Ni se namreč strinjala z nadaljevanjem davčne izvršbe tudi glede zamudnih obresti. Na navedeni ugovor pa je tožnici v svoji odločbi pravilno odgovorilo že ministrstvo, ki je pojasnilo, da se dostavek v izpodbijanem delu izreka sklepa glede nadaljnjega teka zamudnih obresti ne nanaša na neplačani del glavnice v višini 16.500,00 EUR, glede katere se po prvem odstavku 2. točke izreka sklepa postopek davčne izvršbe nadaljuje. Navedeno je tudi v skladu z določbo tretjega odstavka 96. člena ZDavP-2, ki določa, da se od glob ter stroškov postopka zamudne obresti ne zaračunavajo.

38.Glede zahteve tožnice po delni ustavitvi postopka davčne izvršbe tudi po sklepih št. DT 4934-121533/2020-1 z dne 25. 11. 2020 ter št. DT 4934-123093/2020-1 z dne 27. 11. 2020 pa sodišče pojasnjuje, da je ministrstvo tožnici v odločbi pravilno pojasnilo, da je za ustavitev začetega postopka davčne izvršbe pristojen davčni organ na prvi stopnji, ki mora po 1. točki prvega odstavka 155. člena ZDavP-2 po uradni dolžnosti ali na zahtevo dolžnika s sklepom v celoti ali delno ustaviti davčno izvršbo tudi v primeru (delnega ali celotnega) plačila dolga. Sodišče ob tem še dodaja, da tudi v kolikor davčni organ na prvi stopnji zahtevi tožnice za delno ustavitev postopka davčne izvršbe po drugih dveh izpodbijanih sklepih o davčni izvršbi ni ugodil in davčnega postopka tudi po navedenih sklepih deloma ni ustavil, to na pravilnost in zakonitost aktov, ki so izpodbijani v tem upravnem sporu, ne more imeti vpliva. O zahtevi tožnice za ustavitev postopka po drugih dveh sklepih o davčni izvršbi je namreč davčni organ dolžan odločiti v ločenem postopku, v katerem ima tožnica na voljo ustrezna pravna sredstva, vključno s pritožbo zaradi molka organa.

39.Ker je odločitev, vsebovana v drugem odstavku 2. točke sklepa št. DT 4934-121535/2020-10 z dne 22. 1. 2021, pravilna in zakonita, je sodišče tožbo tudi v tem delu kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

K točki III izreka:

40.Nedopustna pa je po presoji sodišča tožba v delu, v katerem tožnica izpodbija tudi prvi odstavek 2. točke izreka sklepa FURS št. DT 4934-121535/2020-10 z dne 22. 1. 2021, v katerem je bilo odločeno, da se postopek davčne izvršbe, začet s sklepom št. DT 4934-121535/2020-1 z dne 25. 11. 2020, nadaljuje za znesek glavnice 16.500,00 EUR. V tem delu namreč tožnica odločitvi davčnega organa na prvi stopnji v vloženi pritožbi ni nasprotovala (nasprotovala je le odločitvi, vsebovani v drugem odstavku 2. točke izreka tega sklepa, ki se nanaša na tek nadaljnjih zamudnih obresti), kar pomeni, da je ta del izpodbijanega sklepa že pravnomočen.

41.Zato je sodišče tožbo v tem delu zavrglo na podlagi 7. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, ki določa, da sodišče tožbo zavrže s sklepom, če ugotovi, da je bila zoper upravni akt, ki se s tožbo izpodbija, mogoča pritožba, pa ta sploh ni bila vložena.

K točki IV izreka:

42.Tožba je nedopustna tudi v delu, v katerem tožnica sodišču predlaga odpravo odločb št. DT-499-29-44/2021-3 z dne 20. 5. 2021 ter št. DT-499-29-104/2021-7 z dne 14. 7. 2021, s katerima je ministrstvo pritožbe zoper sklepe, izpodbijane v tem upravnem sporu, kot neutemeljene zavrnilo, s sklepom št. DT-499-29-44/2021-3 pa je ministrstvo pritožbi v točki 1 izreka deloma ugodilo.

43.V upravnem sporu se lahko izpodbijajo le akti, s katerimi se posega v pravni položaj osebe, torej akti, s katerimi je bilo po vsebini odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke (2. člen ZUS-1). Takšne akte pa v obravnavani zadevi predstavljajo le izpodbijani sklepi o davčni izvršbi ter sklep o delni ustavitvi oziroma nadaljevanju postopka davčne izvršbe, ne pa tudi odločbi, s katerima je ministrstvo pritožbe tožnice, vložene zoper navedene sklepe, kot neutemeljene zavrnilo. Z odločbama, izdanima v pritožbenem postopku, s katerima so bili izpodbijani sklepi potrjeni kot pravilni in zakoniti, namreč ni bilo z ničemer poseženo v pravni položaj tožnice. Po vsebini je bilo v zadevi odločeno le v delu odločbe št. DT-499-29-44/2021-3, v katerem je bilo pritožbi tožnice v točki 1 izreka deloma ugodeno. Ker pa tožnica, v korist katere je bilo s tem odločeno, za izpodbijanje tega dela odločbe nima pravnega interesa, tožba v upravnem sporu tudi v tem delu ni dopustna.

44.Glede na obrazloženo je sodišče tožbo v delu, v katerem tožnica izpodbija odločbi št. DT-499-29-44/2021-3 z dne 20. 5. 2021 ter št. DT-499-29-104/2021-7 z dne 14. 7. 2021, kot nedopustno zavrglo iz razloga po 4. in 6. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1.

K točki V izreka:

45.Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

------------------------------- Gre za uveljavljeno stališče sodne prakse, med drugim izraženo tudi v sklepu in sodbi Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cpg 591/2017 z dne 13. 3. 2018, 8. točka obrazložitve. Sodba Upravnega sodišča RS opr. št. I U 444/2017 z dne 14. 11. 2017, 10. točka obrazložitve. Glej sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. X Ips 226/2013 z dne 11. 2. 2015, 13. točka obrazložitve. Tako sodba Višjega sodišča v Mariboru opr. št. I Ip 568/2021, 7. točka obrazložitve. Tako sodba Upravnega sodišča RS opr. št. I U 1083/2014 z dne 9. 12. 2014.

Zveza:

Zakon o prekrških (2003) - ZP-1 - člen 14b

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.