Jedro

Tožnica je v tem konkretnem primeru zahtevala le odškodnino za nepremoženjsko škodo iz naslova duševnih bolečin zaradi okrnitve osebnostne pravice, ne pa (tudi) za katero koli drugo pravno priznano obliko nepremoženjske škode iz 179. člena OZ, npr. za prestani strah. Tudi sodišče prve stopnje ji je prisodilo zgolj odškodnino za to obliko nepremoženjske škode kot posebno pravno priznano obliko nepremoženjske škode, ki obsega različne vidike in posledice, ki se zaradi posega v osebnostno pravico manifestirajo na različnih področjih in na različne načine v duševni sferi oškodovanca, zato so povsem neutemeljeni pritožbeni očitki toženke, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni pojasnilo, koliko od prisojene odškodnine odpade na domnevno ogroženost, koliko na negotovost, strah, vznemirjenje.

Navedbe toženke o tem, da je tožnica k ravnanjem toženke (so)prispevala s tem, da je vložila tožbe, posledično so k toženki prihajali izvršitelji, da jo je zasledovala in poskusila vplivati nanjo, ne predstavljajo pravno odločilnega soprispevka k ravnanju toženke, za katero je bila na škodo tožnice obsojena.

Ustrezno ravnanje toženke bi bilo prijava takšnih ravnanj tožnice pristojnim organom in sprožitev ustreznih pravnih postopkov.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se v celoti potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna v roku 8 dni od vročitve tega sklepa tožeči stranki povrniti 186,66 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo pod točko I. izreka razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 8 dni plačati 1.000,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po preteku tega roka, pod točko II. izreka pa je toženi stranki še naložilo, da mora v roku 8 dni tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 424,66 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po preteku tega roka.

2. Zoper to sodbo se je pritožila tožena stranka (v nadaljevanju: toženka) iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne v celoti, tožnici pa naloži plačilo pravdnih stroškov toženke, podredno pa, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo. Toženka nasprotuje zaključkom sodišča prve stopnje v 11. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, ki jih je sprejelo tudi upoštevaje določbo ZPP, po kateri mora toženka že v odgovoru na tožbo navesti dejstva in dokaze, zaradi katere je štelo, da je toženka z dodatnimi navedbami v prvi pripravljalni vlogi glede tožbenih navedb prekludirana in zato teh njenih navedb ni upoštevalo, da svojemu trditvenemu bremenu v smislu razbremenitve odgovornosti ni zadostila, da se v odgovoru na tožbo ni konkretno opredelila do navedb tožnice v tožbi, temveč je zgolj pavšalno prerekala zahtevek in navedla, da ta ni utemeljen, da ni prerekala posameznih predpostavk odškodninske odgovornosti, ki jih je zatrjevala tožnica, in da ni obrazložila, zakaj te niso podane, zaradi česar je uporabilo 2. odstavek 214. člena ZPP, ki določa, da se dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, štejejo za priznana in navedena dejstva v tožbi glede protipravnega ravnanja toženke, nastanka nepremoženjske škode ter vzročne zveze med njima, štelo za neprerekana, kar je po sistemu negativne litiskontestacije molče (konkludentno) priznano dejstvo. Toženka meni, da podroben pregled laičnega odgovora na tožbo kaže na zmotnost tega zaključka sodišča prve stopnje. Sicer je v uvodu res najprej pavšalno navedla, da prereka vse navedbe tožeče stranke v celoti; nakar je nadaljevanje posvetila odnosu in ravnanju tožeče stranke do nje. Pojasnila je okoliščine, ki so jo pripeljale do storitve kaznivega dejanja, kar smiselno pomeni, da se je opredelila tudi do svoje odškodninske odgovornosti za nastalo dejanje. Kaj več je od osebe, ki ni pravnica, ki ne pozna določb ZPP in pravil postopka v sporih majhne vrednosti, kljub nekaterim napotkom sodišča skupaj s poslano tožbo, po njenem mnenju ne gre pričakovati in ni pričakovano od vsaj povprečno razgledanega in izobraženega človeka. Kljub temu je še navedla (drugi odstavek druge strani), da tožba zanjo ni sprejemljiva, da v hudih psihičnih obremenitvah, za katere krivi tožnico in bivšo družbo, živi že pet let ter (drugi odstavek tretje strani), da se ji zdi tožba zoper njo absurdna in povsem neprimerna ter (tretji odstavek tretje strani) da meni, da njeno dejanje v primerjavi s početjem tožnice priti njej nikakor ni vredno nobenega finančnega nadomestila in zato sodišču predlaga, da tožbo v celoti zavrne. Iz navedenega, upoštevajoč laičnost toženke, po oceni toženke povsem jasno izhaja, da toženka ne samo da prereka posamezne predpostavk odškodninske odgovornosti, prereka jasno in nedoumno vso odškodninsko odgovornost, ki jo je zatrjevala tožnica, in tudi zadovoljivo pojasni, sicer na svoj način, zakaj ta, po njeni presoji, ni podana. Zaradi navedenega je sodišče prve stopnje po njenem mnenju zmotno kot nesporno ugotovilo, da je bila toženka pravnomočno obsojena za kaznivo dejanje grožnje zoper tožnico po 135. členu KZ-1, s sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru z dne 24. julija 2018, opr. št. I K 33172/2018, ker je 13. aprila 2018 poklicala na telefon družbe F. d.o.o., direktorica katere je tožnica, in od zaposlene zahtevala na telefon tožnico ali njenega moža S. M., pri tem pa zagrozila, da bo, če se to ne bo zgodilo, prišla tja s pištolo (kar je v resnici povsem nesporno in izhaja iz navedene sodbe) in da se je v posledici tega dejanja ter zaradi strahu, da bi toženka grožnje uresničila, tožnica zelo ustrašila za svoje življenje in življenje svoje družine (moža in dveh otrok, starih 8 in 7 let ), čutila je negotovost, napetost, nemoč, tesnobo, bila zelo previdna pri odhodu od doma in med vožnjo, se zaklepala v vozilo, bila v skrbeh v službi, da ne bi prišla toženka, bila vznemirjena pri zvonjenju na vhodu, imela težave s koncentracijo pri delu, težave s spanjem, bila utrujena, kar je intenzivno trajalo približno 3 mesece, občasno pa se ji še vedno pojavlja. Toženka v nadaljevanju svoje pritožbe pritrjuje pojasnilu sodišča prve stopnje v točki 13. obrazložitve izpodbijane sodbe, da je sodišče, ker temelji tožbeni zahtevek na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je že bilo odločeno v kazenskem postopku, vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, samo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca (14. člen ZPP). Ob tem pa podaja svojo razlago, da to v konkretnem primeru pomeni, da je bilo sodišče prve stopnje vezano le na obstoj kaznivega dejanja, kar pa še ne pomeni, da je izkazana vzročna zveza med ravnanjem toženke kot storilke očitanega kaznivega dejanja, za katerega je bila pravnomočno obsojena, in domnevno nastalo škodo. Vezanost na kazensko odgovornost storilca pa pomeni, da je podana njegova krivda in odškodninska odgovornost za povzročeno škodo, vendar zgolj in samo v primeru, da se ta škoda ugotovi, dokaže, presodi in finančno ovrednoti. Civilno sodišče je torej vezano na ugotovitev kazenskega sodišča, da je toženka na škodo tožnice storila kaznivo dejanje resne grožnje z napadom na življenje in telo, in sicer grožnje s prihodom s pištolo v družbo tožnice, da je torej podana vzročna zveza med njenim ravnanjem in morebitno škodo, ki da je zaradi tega ravnanja domnevno nastala tožnici ter, če bi se takšna škoda na osnovi izvedenega dokaznega postopka in izvedbe predlaganih dokazov dokazala, da je zanjo tudi krivdno odškodninsko odgovorna. Tako zgolj dejanske okoliščine storitve kaznivega dejanja niso več predmet presoje civilnega sodišča, ki obravnava identično dejansko stanje in je zato v konkretnem primeru zgolj glede obstoja kaznivega dejanja vezano na pravnomočno obsodilno sodbo kazenskega sodišča. Navedeno protipravno ravnanje toženke iz pravnomočne obsodilne sodbe se namreč v skladu s 14. členom ZPP šteje za dokazano. Kar pa po mnenju toženke avtomatično še ne pomeni, da je zaradi ravnanja toženke, storitve kaznivega dejanja, za katerega je bila spoznana za krivo, v resnici nastala kakšna škoda tožnici in če v kakšnem obsegu. O tem pa po oceni toženke izpodbijana soba ali sploh nima ali pa nima prepričljivih razlogov. Gre zgolj za pavšalne navedbe, ki po njeni oceni niso ustrezno substancirane, saj iz obrazložitve ne izhaja, da bi sodišče prve stopnje navedlo kakršne koli razloge in dokazila za utemeljitev ter dokazanost nastale nepremoženjske škode, prav tako pa tudi ni utemeljilo, zakaj odškodnina sploh pripada toženki ter zakaj v prisojeni višini, koliko od prisojene odškodnine odpade na domnevno ogroženost, koliko na negotovost, strah, vznemirjenje in zakaj je takšen strah intenzivno trajal približno 3 mesece ter na osnovi česa, katerih dokazil, sodišče tako zaključuje, kaj je podlaga, razen navajanja toženke, za takšno presojo sodišča. Vse navedene okoliščine in obrazložitve v izpodbijani sodbi po mnenju toženke manjkajo. Toženka ob tem še izpostavlja, da analiza izreka kazenske sodbe pokaže, da je toženka zagrozila, da bo v prostore družbe F. prišla s pištolo, če ji ne bo omogočeno pogovarjanje po telefonu s tožnico ali njenim partnerjem, pri čemer iz takšnega opisa sploh ne izhaja kakršna koli grožnja tožnici ali njenemu partnerju, temveč, pa še to zgolj posredno, zaposlenim, ki bi se v trenutku prihoda nahajali v družbi, če bi se le ti prestrašili domnevnega prinosa domnevne pištole. Pa ob tem, razen da bo ta prišla s pištolo, toženka ni grozila, da bo komurkoli, tudi tožnici ali njenemu partnerju ne, sploh kaj naredila. Toženka meni, da takšen opis dejanja v pravnomočni sodbi, do katere je prišlo izključno zaradi neustreznega, laičnega in ne poznavalskega pritožbenega ravnanja toženke, sicer res predstavlja kaznivo dejanje grožnje, se pa pri tem postavlja vprašanje komu. Vse to pa so po oceni toženke okoliščine, ki so sodišču prve stopnje, če bi podrobno preučilo izrek in opis kaznivega dejanja, nalagale skrbno presojo odškodninske odgovornosti toženke. Tega pa sodišče prve stopnje po njeni oceni ni storilo, ker je avtomatično, v nasprotju z določili ZPP, ki mu nalagajo skrbno presojo odškodninske odgovornosti, tudi v primeru, ko je podlaga zanjo kazenska sodba in podana vzročna zveza, sledilo tožbi tožnice, v kateri se pavšalno, brez dokazil, navaja domnevni poseg v osebnostne pravice tožnice in duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostnih pravic kot nepremoženjske škode (če je ta sploh izkazana) po 179. členu Obligacijskega zakonika (OZ). Sodišče prve stopnje je tako po mnenju toženke zagrešilo absolutno bistvena kršitev določb kazenskega (verjetno pravilno pravdnega) postopka iz 14. točke 1. (verjetno pravilno 2.) odstavka 339, člena ZPP, ker ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, saj sodba sploh nima razlogov, v njej pa niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Nadalje toženka v pritožbi ugovarja še nesubstanciranost navedb tožnice v tožbi, saj meni, da tožba nima opredeljenih posameznih postavk odškodninske odgovornosti, ker se le-te zgolj pavšalno navajajo v točki III. tožbe, kot opis in ne kot opredelitev posameznih postavk, kar (ob vsebini grožnje dajte mi na telefon tožnico, drugače bom prišla v družbo s pištolo) ob izostanku pojasnila, kaj bo s pištolo napravljeno - ali bo uporabljena zgolj za zastraševanje ali za kaj več in predvsem zoper koga, ali zoper takrat trenutno navzoče v družbi ali zoper tožnico – po njenem mnenju sodišču nalaga dokaj skrbno in dokazno podprto presojo odškodninske odgovornosti in predvsem - njene višine. Tožnica tako po oceni toženke v tožbi niti ne specificira, zakaj višina odškodnine ravno 1.000,00 EUR in katere odškodninske predpostavke jo sestavljajo (razen neopredeljenega posega v osebnostne pravice in posledično duševnih bolečin, ki, razen lastnega navajanja tožnice, z ničemer niso izkazane). Po mnenju toženke je ob povedanem podana absolutno bistvena kršitev določb kazenskega (verjetno pravilno pravdnega) postopka iz 14. in tudi 15. točke 1. (verjetno pravilno 2.) odstavka 339. člena ZPP, ker ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, saj sploh nima razlogov, v njej tudi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, v odločilnih dejstvih pa je nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini in med samimi temi listinami. Ob zaključku pritožbe toženka ob sklicevanju na temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo (načelo individualizacije odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine) še izpostavlja, da je sodišče prve stopnje v točki 16. obrazložitve izpodbijane sodbe obe načeli zgolj pavšalno navedlo s tem, da je preprosto povzelo navedbe iz tožbe toženke (verjetno pravilno tožnice), brez da bi takšne navedbe zapolnilo in obrazložilo z lastnim sklepanjem in presojo navedenega. Razen tega, da je navedlo, da je toženka z navedenim kaznivim dejanjem posegla v duševno celovitost tožnice, ne da bi o tem izvedlo kakršen koli dokaz (ponovno se opozarja na opis storitve kaznivega dejanja, kjer domnevna grožnja sploh ni bila izrečena tožnici), ki da glede na ugotovljeno stopnjo intenzivnosti in trajanje utemeljuje vtoževanih 1.000,00 EUR odškodnine, po njenem mnenju sodišče prve stopnje spet, razen pavšalnih navedb, povzetih po tožbi tožnice, nima razlogov o odločilnih dejstvih. Ker je na tako ugotovljeno dejansko stanje sodišče prve stopnje oprlo svojo sodbo z uporabo 179. člena OZ, ne da bi bila nepremoženjska škoda sploh dokazana in v kakšni višini, kar bi utemeljevalo zahtevek za izplačilo denarne odškodnine, je po mnenju toženke sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo (1. odstavek 458. člena ZPP). Zaradi zmotne uporabe materialnega prava pa je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, zaradi česar lahko pritožbeno sodišče razveljavi sodbo prve stopnje in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, kar toženka predlaga podredno za primer, če pritožbeno sodišče izpodbijane sodbe ne bi spremenilo tako, da bi tožbeni zahtevek tožnice zavrnilo.

3. Tožnica je na pritožbo toženke odgovorila, v odgovoru se zavzema za njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba toženke ni utemeljena.

5. Sodbe v sporih majhne vrednosti, kakršna je tudi predmetna, je po določbi 1. odstavka 458. člena ZPP mogoče izpodbijati le iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP, na kar so bile stranke v postopku pred sodiščem prve stopnje in v pravnem pouku izpodbijane sodbe tudi izrecno poučene. Glede na takšno omejitev pritožbenih razlogov pritožnik v pritožbi ne more izpodbijati pravilnosti dejanskih ugotovitev in zaključkov sodišče prve stopnje, ker to pomeni uveljavljanje nedopustnega pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava pa pritožbeno sodišče preizkuša glede na dejanske ugotovitve in zaključke sodišča prve stopnje, na katere je vezano. Sicer pa pritožbeno sodišče v skladu s 1. in 2. odstavkom 350. člena ZPP) preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se pritožbeno izpodbija in v mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., deloma 11. ter iz 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Tožnica je v tej pravdni zadevi od toženke zahtevala plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki ji je nastala v zvezi s škodnim dogodkom dne 13. 4. 2018, ko je toženka poklicala na telefonsko številko družbe F. d.o.o. katere direktorica je tožnica in od zaposlene zahtevala, da jo poveže s tožnico ali njenim možem, pri tem pa zagrozila, da bo sicer prišla na sedež družbe s pištolo. Toženka je bila v postopku, ki se je vodil pri Okrajnem sodišču v Mariboru pod opr. št. I K 33172/2018, pravnomočno obsojena za kaznivo dejanje grožnje po 135. členu Kazenskega zakonika (KZ-1) zoper tožnico, zato je na podlagi 14. člena Zakona o pravdnem postopku sodišče vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca, posledično pa je podana tudi odškodninska odgovornost toženke. Tožnica je še trdila, da se je groženj močno ustrašila, ustrašila se je tako za lastno življenje, kakor tudi za življenje svoje družine (moža in dveh otrok), trpela je zaradi nespečnosti, bila v konstantnem strahu in paniki. Tožnica je zaradi grožnje toženke utrpela duševne bolečine zaradi posega v osebnostne pravice, zato zahteva odškodnino v višini 1.000,00 EUR.

7. Pri odločanju v tej zadevi je sodišče prve stopnje izhajalo iz pravilne materialno pravne podlage, ki jo predstavljajo določila Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) o odškodninski odgovornosti, t.j. določila 1. odstavka 131. člena OZ o krivdni odškodninski odgovornosti, pa tudi določila 136. člena OZ o neodgovornih osebah, 138. člena OZ o silobranu, stiski, določila 139. člena OZ o dovoljeni samopomoči, določila 171. člena OZ deljeni odgovornosti ter določila 179. člena OZ o višini odškodnine.

8. Z obširnimi pritožbenimi navedbami, s katerimi toženka utemeljuje svoje stališče, da je v odgovoru na tožbo (dovolj) konkretizirano zanikala vsa dejstva tožnice v tožbi v zvezi z obstojem odškodninske odgovornosti in nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje v točki 11. obrazložitve izpodbijane sodbe, da je v tem konkretnem primeru potrebno uporabiti določilo 2. odstavka 214. člena ZPP, ki določa, da se dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, štejejo za priznana, ki ga je sodišče prve stopnje po oceni pritožbenega sodišča utemeljilo s pravilnim razlogovanjem, da se toženka v odgovoru na tožbo ni konkretno opredelila do navedb tožnice v tožbi, temveč je zgolj pavšalno prerekala zahtevek in navedla, da ni utemeljen, da ni prerekala posameznih predpostavk odškodninske odgovornosti, ki jih je zatrjevala tožnica, in obrazložila, zakaj te niso podane, ter da zato toženka svojemu trditvenemu bremenu v smislu razbremenitve odgovornosti ni zadostila in da so zato dejstva v tožbi glede protipravnega ravnanja toženke, nastanka nepremoženjske škode ter vzročne zveze med njima, neprerekana, kar je po sistemu negativne litiskontestacije molče (konkludentno) priznano dejstvo, s kasneje navedenimi dejstvi v pripravljalni vlogi pa je bila prekludirana, toženka sodišču prve stopnje smiselno očita kršitev določbe 2. odstavka 214. člena ZPP in kršitev določbe 451. člena ZPP. Obe kršitvi predstavljata zgolj relativni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, ki pa v postopku v sporih majhne vrednosti ni dopusten pritožbeni razlog, zato omenjeni kršitvi pritožbeno sodišče v tem konkretnem primeru ne more upoštevati.

9. Enaka ugotovitev velja tudi za pritožbene navedbe toženke, v katerih sodišču prve stopnje smiselno očita kršitev 14. člena ZPP, ker je v točki 13. obrazložitve izpodbijane sodbe na podlagi te določbe ZPP, po oceni pritožbenega sodišča tudi sicer pravilno, zaključilo, da je vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, samo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca, ter da je v tem primeru izkazana vzročna zveza med ravnanjem toženke kot povzročiteljice škode, za katero je bila pravnomočno obsojena in nastalo škodo, in da je tako v tem primeru civilno sodišče vezano na ugotovitev kazenskega sodišča, da je toženka na škodo tožnice storila dejanje resne grožnje z napadom na življenje in telo, in sicer grožnje s prihodom s pištolo v podjetje tožnice. To kršitev toženka utemeljuje z navedbo, da vezanost civilnega sodišča na kazensko obsodilno sodbo še ne pomeni avtomatično, da je zaradi ravnanja toženke, storitve kaznivega dejanja, za katerega je bila spoznana za krivo, v resnici nastala kakšna škoda tožnici in v kakšnem obsegu. Ker tudi kršitev 14. člena ZPP lahko predstavlja le relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, le-ta predstavlja v postopku v sporih majhne vrednosti nedopusten pritožbeni razlog, ki ga pritožbeno sodišče ne more upoštevati.

10. Nekonkretizirani so očitki toženke, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, t.i. protispisnost, saj toženka ne pojasni, glede katerih listin in v čem naj bi bilo zatrjevano nasprotje v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi listinami. Pritožbeno sodišče glede na preostale pritožbene navedbe toženke domneva, da se ta očitek nanaša na listino v prilogi A7, t.j. kazensko sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru opr. št. I K 33172/2018 z dne 24. 7. 2018, iz pritožbe pa ne more izluščiti, v čem toženka vidi nasprotje v razlogih sodbe o vsebini te listine in med samo listino. Za protispisnost bi šlo namreč le v primeru, če bi sodišče določen podatek iz spisa nepravilno preneslo (napačno povzelo iz listinskega gradiva) v sodbo. Po skrbnem pregledu izpodbijane sodbe pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje izrek kazenske sodbe delno povzelo le v 1. alineji točke 12. obrazložitve izpodbijane sodbe, v tem delu pa jo je povzelo povsem korektno, tako kot se tudi sicer glasi, zato zatrjevana protispisnost ni podana.

11. Če pa je toženka želela s temi svojimi pritožbenimi navedbami izpodbijati dejanske zaključke sodišča prve stopnje v točki 12. obrazložitve izpodbijane sodbe, ki jih je le-to sprejelo ob uporabi 2. odstavka 214. člena ZPP, da je nesporno, da je bila toženka pravnomočno obsojena za kaznivo dejanje grožnje zoper tožnico po 135. členu KZ-1 s sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru z dne 24. 7. 2018, opr. št. I K 33172/2018, ker je 13. 4. 2018 poklicala na telefon družbe F. d.o.o., direktorica katere je tožnica, in od zaposlene zahtevala na telefon tožnico ali njenega moža S. M., pri tem pa zagrozila, da bo, če se to ne bo zgodilo, prišla tja s pištolo, ter da se je v posledici tega dejanja ter zaradi strahu, da bi toženka grožnje uresničila, tožnica zelo ustrašila za svoje življenje in življenje svoje družine (moža in dveh otrok, starih 8 in 7 let), čutila je negotovost, napetost, nemoč, tesnobo, bila zelo previdna pri odhodu od doma in med vožnjo, se zaklepala v vozilo, bila v skrbeh v službi, da ne bi prišla toženka, bila vznemirjena pri zvonjenju na vhodu, imela težave s koncentracijo pri delu, težave s spanjem, bila utrujena, kar je intenzivno trajalo približno 3 mesece, občasno pa se ji še vedno pojavlja, pa očitana kršitev ne predstavlja zatrjevane protispisnosti. V tem primeru naj bi namreč bilo zatrjevano protislovje rezultat sodnikovega (zatrjevano napačnega) sklepanja, da je neko dejstvo med pravdnima strankama nesporno in posledično kot tako tudi ugotovljeno. Kar pomeni, da gre pri očitani nepravilnosti kvečjemu za nepravilno uporabo določbe 2. odstavka 214. člena ZPP, v skladu s katero se neprerekana dejstva štejejo za priznana, ki pa lahko, kot je bilo že predhodno pojasnjeno, predstavlja zgolj relativno kršitev pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, ki je kot taka nedopusten pritožbeni razlog v postopku v sporih majhne vrednosti, ali pa za pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa je v postopku v sporih majhne vrednosti prav tako nedopusten pritožbeni razlog in ga iz tega razloga pritožbeno sodišče ne more upoštevati.

12. Ni pa pritrditi toženki, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni navedlo nobenih razlogov in dokazil za utemeljitev ter dokazanost nastale nepremoženjske škode in da ni utemeljilo, zakaj odškodnina sploh pripada toženki (verjetno pravilno tožnici) ter zakaj v prisojeni višini, koliko od prisojene odškodnine odpade na domnevno ogroženost, koliko na negotovost, strah, vznemirjenje in zakaj je takšen strah intenzivno trajal približno 3 mesece ter na osnovi česa, katerih dokazil, sodišče tako zaključuje, kaj je podlaga, razen navajanja toženke (verjetno pravilno tožnice), za takšno presojo sodišča. 13. Tožnica je v tem konkretnem primeru zahtevala le odškodnino za nepremoženjsko škodo iz naslova duševnih bolečin zaradi okrnitve osebnostne pravice, ne pa (tudi) za katero koli drugo pravno priznano obliko nepremoženjske škode iz 179. člena OZ, npr. za prestani strah. Tudi sodišče prve stopnje ji je prisodilo zgolj odškodnino za to obliko nepremoženjske škode kot posebno pravno priznano obliko nepremoženjske škode, ki obsega različne vidike in posledice, ki se zaradi posega v osebnostno pravico manifestirajo na različnih področjih in na različne načine v duševni sferi oškodovanca, zato so povsem neutemeljeni pritožbeni očitki toženke, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni pojasnilo, koliko od prisojene odškodnine odpade na domnevno ogroženost, koliko na negotovost, strah, vznemirjenje. V točkah 11. in 12. obrazložitve izpodbijane sodbe, kjer so v 2. alineji 12. točke obrazložitve vsebovane ugotovitve sodišča prve stopnje tudi glede nastale nepremoženjske škode (obseg škode in področja, na katerih so se in se še vedno odražajo posledice škodnega dogodka), je sodišče prve stopnje pojasnilo, da je vsa ta dejstva ugotovilo ob uporabi 2. odstavka 214. člena ZPP kot neprerekana dejstva in posledično kot nesporna dejstva, za katera pa velja, da jih ni treba dokazovati, v točki 13. obrazložitve izpodbijane sodbe je nadalje pojasnilo še vezanost civilnega sodišča na kazensko obsodilno sodbo v smislu vezanosti na ugotovitve kazenskega sodišča, da je toženka na škodo tožnice storila dejanje resne grožnje z napadom na življenje in telo, in sicer grožnje s prihodom s pištolo v podjetje tožnice, da je torej podana vzročna zveza med njenim ravnanjem in škodo, ki zaradi tega ravnanja nastala tožnici, pa tudi, da te dejanske okoliščine niso več predmet presoje civilnega sodišča, ki obravnava identično dejansko stanje. V točki 16. obrazložitve izpodbijane sodbe pa je nadalje še pojasnilo, da je odškodnina prisojena za duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostne pravice kot eno izmed pravno priznanih oblik nepremoženjske škode, navedlo pa je tudi povsem zadostne in tudi ustrezne razloge v zvezi s samo višino odškodnine, ki jo je prisodilo tožnici. Ob povedanem se tako pokaže, da izpodbijana sodba vsebuje povsem dovolj in tudi povsem ustrezne razloge o vseh odločilnih dejstvih, da se lahko preizkusi, zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP pa tako ni podana.

14. Pritožbene navedbe toženke, v katerih izpodbija dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje o nastanku nepremoženjske škode tožnici, o vzročni zvezi med nastalo škodo tožnici in protipravnim ravnanjem toženke, ugotovljenim s kazensko obsodilno sodbo ter o obsegu nastale škode (o času trajanja in intenzivnosti duševnih bolečin ter o življenjskih področjih, na katerih se nastala škoda manifestira), tudi vse pritožbene navedbe, v katerih toženka zatrjuje, da škoda tožnici sploh ni nastala oziroma, da iz opisa kaznivega dejanja toženke, vsebovanega v izreku kazenske sodbe, sploh ne izhaja kakršna koli grožnja tožnici ali njenemu partnerju, temveč, pa še to zgolj posredno, zaposlenim, ki bi se v trenutku prihoda nahajali v družbi, če bi se le-ti prestrašili domnevnega prinosa domnevne pištole, pa so dejanske narave, z njimi toženka izpodbija ugotovljeno dejansko stanje in uveljavlja pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki je v postopku v sporih majhne vrednosti nedopusten pritožbeni razlog, zato ga pritožbeno sodišče ne more upoštevati. Kljub temu pa pritožbeno sodišče na tem mestu le še dodaja, da je že v opisu kaznivega dejanja, vsebovanem v izreku kazenske obsodilne sodbe (priloga A7), na katero je civilno sodišče vezano, pravnomočno ugotovljeno, da je bilo kaznivo dejanje grožnje storjeno na račun tožnice in njenega partnerja, saj je ugotovljeno, da sta se H. K. M.in S. M., ko sta se z grožnjami seznanila, prestrašila in se zaradi tega tudi počutila ogroženo. Že to pa nedvomno potrjuje dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnici v posledici protipravnega ravnanja (kaznivega dejanja grožnje po 2. v zvezi s 1. odstavkom 135. člena KZ-1) toženke dne 13. 4. 2018 nastala nepremoženjska škoda v njeni duševni sferi.

15. Sodišče prve stopnje je tako v izpodbijani sodbi ugotovilo naslednja pravno relevantna dejstva, na katera je pritožbeno sodišče vezano: - da je bila toženka pravnomočno obsojena za kaznivo dejanje grožnje zoper tožnico po 135. členu KZ-I s sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru z dne 24. 7. 2018, opr. št. I K 33172/2018, ker je 13. 4. 2018 poklicala na telefon družbe F. d.o.o., direktorica katere je tožnica, in od zaposlene zahtevala na telefon tožnico ali njenega moža S. M., pri tem pa zagrozila, da bo, če se to ne bo zgodilo, prišla tja s pištolo, - da se je v posledici tega dejanja ter zaradi strahu, da bi toženka grožnje uresničila, tožnica zelo ustrašila za svoje življenje in življenje svoje družine (moža in dveh otrok, starih 8 in 7 let), čutila je negotovost, napetost, nemoč, tesnobo, bila zelo previdna pri odhodu od doma in med vožnjo, se zaklepala v vozilo, bila v skrbeh v službi, da ne bi prišla toženka, bila vznemirjena pri zvonjenju na vhodu, imela težave s koncentracijo pri delu, težave s spanjem, bila utrujena, kar je intenzivno trajalo približno 3 mesece, občasno pa se ji še vedno pojavlja.

16. Na tako ugotovljeno dejansko stanje je ob pravilni uporabi materialnega prava, t.j. 1. odstavka 131. člena OZ v točkah 12. in 13. obrazložitve izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da so izpolnjene vse predpostavke odškodninske odgovornosti toženke, da je toženka na škodo tožnice storila dejanje resne grožnje z napadom na življenje in telo, in sicer grožnje s prihodom s pištolo v podjetje tožnice, da je podana vzročna zveza med njenim ravnanjem in škodo, ki zaradi tega ravnanja nastala tožnici ter da je zanjo tudi krivdno odškodninsko odgovorna. Vsa ugotovljena dejstva so bila tudi tožbeno zatrjevana, zato so neutemeljene pritožbene navedbe toženke, da je tožba tožnice nesklepčna, da iz dejstev, ki jih navaja tožnica v tožbi, ne izhaja zahtevana posledica, t.j. utemeljenost njenega tožbenega zahtevka na plačilo odškodnine.

17. Pritožbeno sodišče namreč soglaša tudi z zaključki sodišča prve stopnje v točki 14. obrazložitve izpodbijane sodbe, ki jih toženka s pritožbo niti ne izpodbija konkretizirano, sodišče prve stopnje pa jih je sprejelo na podlagi pravilne uporabe 1. odstavka 131. člena OZ, 171. člena OZ, 136. člena OZ, 138. člena OZ in 139. člena OZ, da smiselni ugovor (so)prispevka tožnice k škodnemu dogodku ni utemeljen, da navedbe toženke o tem, da je tožnica k ravnanjem toženke (so)prispevala s tem, da je vložila tožbe, posledično so k toženki prihajali izvršitelji, da jo je zasledovala in poskusila vplivati nanjo, ne predstavljajo pravno odločilnega soprispevka k ravnanju toženke, za katero je bila na škodo tožnice obsojena, da takšno ravnanje tožnice toženki ne bi dovoljevalo, da bi se nanj odzvala z resno grožnjo z napadom na življenje in telo, niti to ne zmanjšuje njene odgovornosti za škodo, ki jo je povzročila tožnici, da bi bilo ustrezno ravnanje toženke prijava takšnih ravnanj tožnice pristojnim organom in sprožitev ustreznih pravnih postopkov, pa tudi, da tudi navedba toženke o slabi novici o zdravstvenem stanju njene hčerke in neposredno za tem prihod sodnega izvršitelja na dan škodnega dogodka toženke, njene odškodninske odgovornosti ne razbremeni, saj ne gre za okoliščino, ki bi pomenila, da je škoda nastala brez njene krivde.

18. Ob dejanskih ugotovitvah, da se je v posledici tega dejanja ter zaradi strahu, da bi toženka grožnje uresničila, tožnica zelo ustrašila za svoje življenje in življenje svoje družine (moža in dveh otrok, starih 8 in 7 let), da je čutila negotovost, napetost, nemoč, tesnobo, bila zelo previdna pri odhodu od doma in med vožnjo, se zaklepala v vozilo, bila v skrbeh v službi, da ne bi prišla toženka, bila vznemirjena pri zvonjenju na vhodu, imela težave s koncentracijo pri delu, težave s spanjem, bila utrujena, kar je intenzivno trajalo približno 3 mesece, občasno pa se ji še vedno pojavlja, je sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava v točki 16. obrazložitve izpodbijane sodbe povsem pravilno zaključilo, da je toženka s svojim ravnanjem posegla v tožničino duševno integriteto, duševno celovitost, ki je kot temeljna osebnostna pravica varovana s 35. členom Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju: URS). Drugačno stališče toženke, izraženo v pritožbi, da do posega v duševno celovitost tožnice z dejanjem toženke ni prišlo, pa je pravno zmotno. Ob pravilni uporabi določila 179. člena OZ je tako materialno pravno pravilen tudi nadaljnji zaključek sodišča prve stopnje, da je toženki nastala pravno priznana nepremoženjska škoda v obliki duševnih bolečin zaradi okrnitve osebnostne pravice, glede na trajanje in intenziteto duševnih bolečin pa ji je odškodnino iz tega naslova v znesku 1.000,00 EUR prav tako odmerilo skladno z materialnim pravom, ki ga predstavljata določili 179. in 182. člena OZ, saj je pri njeni odmeri ustrezno upoštevalo tudi ugotovitev, da posledice v duševni sferi tožnica občasno še vedno trpi. Za nižjo odškodnino, za katero se smiselno zavzema toženka v svoji pritožbi, tudi po presoji pritožbenega sodišča dejansko stanje tako ne daje podlage.

19. Ob pritožbenih navedbah je ob tem še dodati, da je sodišče prve stopnje ob uporabi materialnega prava, ki ga v tem primeru predstavljata določili 179. in 182. člena OZ, za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo iz naslova duševnih bolečin zaradi okrnitve osebnostne pravice, t.j. posega v duševno integriteto tožnice, upoštevaje, da narava te oblike nepremoženjske škode zajema vse vidike in posledice, ki nastanejo v posledici protipravnega ravnanja povzročitelja škode v duševni sferi oškodovanca, ustrezno upoštevalo tudi obe temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo. t.j. načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Prvo načelo zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih bolečin, duševnih bolečin in strahu ter glede na vse konkretne okoliščine, ki so podane pri oškodovancu, drugo pa terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine ter dejstvo, da odškodnina ne bi podpirala teženj, ki niso združljiva z njeno naravo in namenom. Upošteva torej objektivne materialne možnosti družbe in sodno prakso v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Odmera odškodnine ne more odraziti le oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic, katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca že po naravi stvari zanj neugodno. Pomembno je, da ima omenjeno načelo korektiv v načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki terja vrednotenje ugotovljenih konkretnih škodnih posledic tudi v primerjavi s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse. To je namreč pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih. Pri tem pa je pri presoji načela pravične denarne odškodnine pomembna primerjava odmerjenih enotnih odškodnin za vse oblike nepremoženjske škode posameznemu oškodovancu, saj je takšna nujen pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih. Na takšen način je mogoče preizkusiti pravilnost uporabe načela objektivne pogojenosti odškodnin in opraviti razmejitev med običajnimi, težjimi in katastrofalnimi škodami1. 20. Sodišče prve stopnje je tožnici odmerilo odškodnino v višini 1.000,00 EUR, kar predstavlja manj kot eno povprečno mesečno neto plačo v RS. Primerjava s prisojenimi odškodninami v podobnih primerih2 pa pokaže, da je bilo tudi načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine pri odmeri odškodnine v tem konkretnem primeru pravilno upoštevano.

21. Pritožba odločitve o stroških pravdnega postopka ne izpodbija konkretizirano, veže jo izključno na uspeh s pritožbo. Ker pa toženka s pritožbo ni uspela, je tudi njena pritožba zoper stroškovno odločitev sodišča prve stopnje neutemeljena.

22. Pritožba toženke se ob obrazloženem tako pokaže za neutemeljeno. Pri odločanju o pritožbi pritožbeno sodišče tudi ni zasledilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (350. člena ZPP), zato je pritožbo tožene stranke zoper izpodbijano sodbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo v skladu s 353. členom ZPP.

23. Toženka pritožbenih stroškov ni priglasila, zato je odločitev o njenih pritožbenih stroških odpadla. Ker pa sama s pritožbo ni uspela, mora v skladu s 1. odstavkom 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP in v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP tožnici povrniti vse njene potrebne pritožbene stroške in sicer: 250 točk za sestavo odgovora na pritožbo po Tarifni številki 21/1 OT, 5 točk za 2% materialnih stroškov po 3. odstavku 11. člena OT in 33,63 EUR za stroške plačila DDV po 2. odstavku 12. člena OT, tako da skupaj znašajo potrebni pritožbeni stroški tožnice za odgovor na pritožbo toženke, upoštevaje vrednost točke po OT v času odmere stroškov 0,60 EUR, 186,66 EUR, ki jih je toženka dolžna tožnici povrniti v roku 8 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku 8-dnevnega roka.

1 Prim. odločbe VSRS II Ips 636/2008, II Ips 156/2011, II Ips 131/2013, II Ips 312/2013 in druge. 2 Prim. sodbo VSC opr. št. Cp 492/2011 z dne 30. 11. 2011, v kateri je bila za pretrpljeni strah v zvezi s kaznivim dejanjem ogrožanja oškodovancu prisojena odškodnina v višini 1.000,00 EUR oziroma nekaj več kot ene povprečne mesečne neto plače v RS.