Jedro

Vložitev ponovne prošnje je mogoče doseči le, če oseba v zahtevi bodisi predloži nove dokaze bodisi navede nova dejstva (ali oboje), ki bi lahko vplivali na drugačno rešitev glede priznanja mednarodne zaščite.

Tožnik je na osebnem razgovoru na novo izpovedal, da ga bodo zaprli, če se vrne v izvorno državo, saj ima tam družinske težave. Na vprašanje glede družinskih težav pa ni odgovoril. Toženka tako ni imela nobene dejanske podlage, po kateri bi lahko presojala, ali gre za (novo) dejstvo, ki ga tožnik brez svoje krivde ni mogel uveljavljati že prej.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Izpodbijani sklep

1.Z izpodbijanim sklepom je toženka na podlagi četrtega odstavka 65. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikov prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji.

2.Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je tožnik na osebnem razgovoru pojasnil, da osebnih dokumentov nima. Zahtevek za uvedbo ponovnega postopa se je odločil podati, ker so trije skupaj potovali (niso bili sorodniki) in so se bali, da bi srečali policijo, ki bi jih vprašala, od kod so. Vsi so bili iz iste države. Brez dokumenta ne more nič urediti, tudi ne more delati. Na vprašanje uradne osebe, ali ima nove dokaze ali dejstva, ki so obstajali že pred izdajo ali po izdaji odločbe, vendar jih iz upravičenih razlogov ni mogel navajati že pri prejšnjih postopkih, je odgovoril, da ga bodo zaprli, če gre nazaj v Gvinejo. Tam ima probleme. Na vprašanje uradne osebe, kakšne probleme, je odgovoril, da je te probleme navajal že pri prejšnjih postopkih, gre za družinske težave. Na vprašanje iste, za kakšne družinske zadeve gre, ni odgovoril. Nima nobenih dokazil.

3.Kot povzame toženka, je iz dokumentacije upravne zadeve razvidno, da je tožnik predhodno že vložil prošnjo za mednarodno zaščito 18. 1. 2023. Postopek je bil zaradi samovoljne zapustitve izpostave azilnega doma s sklepom št. 2142-389/2023/3 (1222-08) z 31. 1.2023 ustavljen. Po tem, ko je bil 5. 12. 2023 vrnjen v Slovenijo s strani Francoske republike, je 18. 1. 2024 vložil drugo prošnjo za mednarodno zaščito. Pristojni organ je prošnjo zavrnil z odločbo 2142-289/2023/17 (1222-15) s 7. 3. 2024 kot očitno neutemeljeno. Upravno sodišče je pravilnost in zakonitost te odločbe potrdilo s sodbo I U 661/2024-9 z dne 22. 5. 2024, Vrhovno sodišče pa je nadaljnjo pritožbo tožnika zavrnilo. Tožnik je bil nato 10. 1. 2025 vrnjen v Republiko Slovenijo s strani Zvezne republike Nemčije.

4.Toženka citira določili prvega odstavka 64. člena ZMZ-1 in prvega odstavka 65. člena istega zakona. Ocenjuje, da tožnik ni navedel nobenih spremenjenih ali novih okoliščin, ki bi mu bistveno povečevale verjetnost za priznanje mednarodne zaščite. Zahtevek se je odločil podati, ker si ne more ničesar urediti brez dokumenta, prav tako ne more delati. Kot novo okoliščino oz. dejstvo, ki je že obstajalo pred izdajo odločbe, je navedel, da ga bodo zaprli, če se vrne v izvorno državo, saj ima tam družinske probleme. Kljub izrecnemu pozivu, da navede, kako so se spremenile okoliščine od končanja predhodnega postopka do vložitve zahtevka za ponovno prošnjo, je navedel, da nima novih dokazov oziroma dejstev, ki so se pojavili po izdaji odločbe o predhodni prošnji za mednarodno zaščito, kakor tudi ne novih dokazov, ki so obstajali že pred izdajo odločbe, a jih iz upravičenih razlogov ni mogel navajati že v prvem postopku. Zatrdil je, da je probleme navajal že pri prejšnjih postopkih. Izpostavil je sicer, da bi ga ob vrnitvi v Gvinejo zaprli zaradi problemov, ter da je imel tam družinske težave, vendar na nadaljnja vprašanja uradne osebe, ki so mu bila postavljena z namenom dodatne razjasnitve dejanskega stanja, ni odgovarjal. Toženka tako ugotavlja, da tožnik ni želel odgovoriti oziroma bolj konkretizirati težav, ki jih je imel. Glede na to, da od podaje prve in druge prošnje ni bil v izvorni državi in da iz njegovih izjav izhaja, da zahtevka ni oprl na nova dejstva, saj ni navedel nobenih objektivnih razlogov, iz katerih bi izhajalo, da novih okoliščin brez svoje krivde ni mogel uveljavljati že v prvem postopku, je toženka zaključila, da ni izpolnil pogojev iz 64. člena ZMZ-1. Njegovo vlogo je zato s sklepom zavrgla.

Tožba

5.Tožnik zoper sklep vlaga tožbo iz razloga zmotno oz. nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka.

6.Ob podaji zahtevka za uvedbo ponovnega postopka je navedel novo okoliščino, ki pomembno povečuje verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Navedel je namreč, da mu v primeru vrnitve v Republiko Gvinejo grozi zaporna kazen, kar pa bi lahko predstavljalo tveganje, da utrpi preganjanje ali resno škodo v obliki nečloveškega ali poniževalnega ravnanja, kot je opredeljeno v ZMZ-1. Toženka ni preverjala njegovih navedb iz vidika, ali so razmere v njegovi izvorni državi res takšne, da mu zagotavljajo minimum, ki je varovan s 3. členom Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP). To bi lahko storila s pridobitvijo splošnih in specifičnih informacij o izvorni državi. Tožnik opozarja na zaostritev varnostnih razmer v Gvineji, kar izhaja iz mednarodnih poročilih. Zaključek toženke, da niso izpolnjeni zakonski pogoji za uvedbo ponovnega postopka, je zato najmanj preuranjen.

7.Tožnik se med drugim sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 41/2014 s 6. 2. 2014 glede trditvenega in dokaznega bremena v primerih zahteve za uvedbo ponovnega postopka (da je dokazno breme v teh zadevah izključno na prosilcu). Pri tem pa izpostavlja, da če tožnikov zahtevek ni očitno neutemeljen (kar pomeni, da ima t.i. "arguable claim") z vidika 3. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin oziroma 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina EU), potem mora biti tudi v postopkih v zvezi s ponovno prošnjo za mednarodno zaščito obravnava dejstev v upravnem postopku ter sodna presoja zakonitosti akta stroga. To pomeni, da mora pristojni organ po potrebi uporabiti ne samo elemente ali dokaze, ki jih predloži prosilec, ampak tudi elemente oziroma informacije o stanju v izvorni državi, ki jih lahko pridobi organ po uradni dolžnosti. Ob tem je treba upoštevati, da stranka v določenih primerih težko ali sploh ne more predložiti neposrednih dokazov za preganjanje oziroma gre lahko za informacije, ki jih lažje pridobi državni organ. Pomembna so tudi poročila o stanju v izvorni državi, ki bi jih pristojni organ moral poznati, kadar gre za dokaj splošno znana dejstva oziroma poročila.

8.Toženka tako ni mogla priti do vsebinsko pravilnih zaključkov, če ni preverila informacij o stanju v izvorni državi. Tožena stranka se v izpodbijanem sklepu neutemeljeno ni opredelila do nevarnosti, ki bi tožniku grozila v primeru vrnitve v matično državo. Načelo nevračanja (non-refoulment) je mednarodnopravno načelo, ki prepoveduje državi odstranitev, izgon ali izročitev prosilca državi, v kateri obstaja zanj resna nevarnost, da bo podvržen smrtni kazni, mučenju ali drugemu nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju. Zajeto je tako v prvem odstavku 33. člena Ženevske konvencije, 3. členu EKČP kot tudi v 18. členu Ustave. Gre za pravico absolutne narave.

9.Tožnik predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijani sklep toženke odpravi ter dovoli vložitev ponovne prošnje oz. se zadeva vrne toženki v ponovni postopek.

Odgovor na tožbo

10.Toženka sodišču predlaga, da naj tožbo kot neutemeljeno zavrne. Vztraja pri razlogih, ki jih je navedla že v izpodbijanem sklepu.

Dokazni postopek

11.V dokaznem postopku je sodišče pogledalo in prebralo listine upravnega spisa št. 2142-389/2023, ki se nanaša na zadevo, v sodnem spisu pa priloge tožnika A 1 in A 2 ter toženke B 1. Ni zaslišalo je tožnika. Pravilno vabljen se naroka na sodišču ni udeležil, biti zaslišana pa je pravica stranke in ne njena dolžnost.

Presoja sodišča

12.Tožba ni utemeljena.

13.Državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila v Republiki Sloveniji pravnomočno zavrnjena prošnja, lahko vloži ponovno prošnjo le, če ob tem predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite (prvi odstavek 64. člena ZMZ-1). Novi dokazi ali nova dejstva morajo nastati po izdaji predhodne odločitve oziroma so lahko obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba iz prejšnjega odstavka iz upravičenih razlogov takrat brez svoje krivde ni mogla uveljavljati (tretji odstavek 64. člena ZMZ-1). Oseba iz prvega odstavka 64. člena ZMZ-1 mora sama predložiti dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki opravičujejo nov postopek (prvi odstavek 65. člena ZMZ-1). O prvem zahtevku za uvedbo ponovnega postopka odloči pristojni organ s sklepom. Če ugotovi, da niso izpolnjeni pogoji iz prejšnjega člena, zahtevek s sklepom zavrže, v nasprotnem primeru pa dovoli vložitev ponovne prošnje in ravna v skladu s 45. členom tega zakona (četrti odstavek 65. člena ZMZ-1).

14.Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Zato se sodišče sklicuje na njegove razloge (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

15.Tožnik ob citiranem prvem odstavku 65. člena ZMZ-1 pravilno navaja, da je breme zatrjevanja novih dejstev in predložitve novih dokazov na njem. Pravilno tudi pove, da je toženka dolžna preveriti informacije v izvorni državi, a prezre, da je ta obveznost začrtana prvenstveno s tem, kaj tožnik trdi. Vrhovno sodišče je že večkrat sprejelo stališče, da za postopek v zvezi z zahtevo za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo na tožnika - prosilca, ki mora sam predložiti nove dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite.

Navedeno stališče je bilo sicer sprejeto v času veljavnosti ZMZ, vendar pa so določbe tega zakona v bistvenih delih enake določbam ZMZ-1.

Poleg tega je stališče skladno s 36. uvodno izjavo Procesne direktive II, iz katere je razvidno, da bi bila nesorazmerna zahteva, da države članice izpeljejo nov celoten postopek, kadar prosilec poda naknadno prošnjo, ne da bi predložil nove dokaze ali navedbe. Tudi iz novejše sodne praske Vrhovnega sodišča je razvidno, da dolžnost države sodelovati s prosilcem, da bi lahko obravnavala ustrezne elemente njegove naknadne prošnje, ne pomeni, da se dokazno breme v zvezi s temi elementi s prosilca prevali na upravni organ.

16.Iz citiranih določb ZMZ-1 torej izhaja, da je mogoče doseči vložitev ponovne prošnje le, če oseba v zahtevi bodisi predloži nove dokaze bodisi navede nova dejstva (ali oboje), ki bi lahko vplivali na drugačno rešitev glede priznanja mednarodne zaščite.

17.Tožnik je na osebnem razgovoru na novo izpovedal, da ga bodo zaprli, če se vrne v izvorno državo, saj ima tam družinske težave. Na vprašanje glede družinskih težav pa ni odgovoril. Toženka tako ni imela nobene dejanske podlage, po kateri bi lahko presojala, ali gre za (novo) dejstvo, ki ga tožnik brez svoje krivde ni mogel uveljavljati že prej. Glede na to, da tožnik ni želel več povedati o domnevnih problemih, ki naj bi bili razlog, da bi bil lahko ob vrnitvi v izvorno državo zaprt, pa tudi ni mogla sprejeti sklepa, da bi šlo za razloge, ki bi tožniku pomembno povečevali verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Tožnik tako ni zmogel že osnovnega trditvenega bremena za zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, prav tako pa ni predložil nobenih dokazov.

18.Tožnik v tožbi na novo trdi, da naj bi se varnostne razmere v Gvineji slabšale. Sodišče teh navedb skladno s tretjim odstavkom 20. člena v zvezi z 52. členom ZUS-1 ni upoštevalo. Stranke v upravnem sporu namreč ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo izpodbijanega akta, sodišče pa svoje odločitve na taka dejstva in dokaze ne sme opreti. Tožnik v tožbi ni zatrjeval upravičenega razloga, da teh dejstev ni navedel že v postopku izdaje akta, njegovo zaslišanje na glavni obravnavi pa ni bilo možno, saj se naroka ni udeležil. Poleg tega gre za tako posplošene trditve, da jih sodišče tudi ne more preizkusiti. Tožnik je imel ob vložitvi tožbe kvalificirano pooblaščenko, ki bi morala navesti konkretne trditve glede domnevnega poslabšanja varnostnih razmer v Gvineji, poročila, ki naj bi to dokazovala pa tudi niso težko dostopna.

19.Tožnik tako ni izkazal, da bi obstajala nova dejstva, ki bi mu znatno povečevala verjetnost, da izpolnjuje pogoje za pridobitev statusa mednarodne zaščite. Kot gre razbrati iz njegovega osebnega razgovora v upravnem postopku, je ponovni zahtevek za uvedbo postopka vložil zato, ker nima nobenega dokumenta in ne more delati. To pa očitno ne more biti razlog, ki bi mu povečeval verjetnost, da izpolnjuje pogoje za pridobitev statusa mednarodne zaščite. ZMZ-1 namreč v prvem odstavku 20. člena opredeljuje mednarodno zaščito kot status begunca ali kot status subsidiarne zaščite. Za podelitev statusa begunca mora pri prosilcu obstajati utemeljen strah pred preganjanjem zaradi njegove pripadnosti določeni rasi/etnični skupini, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, da se prosilec zaradi takega strahu nahaja zunaj izvorne države in da zaradi takega strahu ne more oziroma noče uživati varstva te države (razloge in definicijo preganjanja ureja 27. člen ZMZ-1, zatrjevana dejanja preganjanja pa morajo hkrati imeti lastnosti, kot jih določa 26. člen ZMZ-1). Za dodelitev statusa subsidiarne zaščite pa mora pri prosilcu obstajati utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo (tretji odstavek 20. člena ZMZ-1). Dejstva, da je tožnik brez dokumentov, torej ni mogoče subsumirati pod nobenega od povzetih zakonskih položajev, kot povedano, pa so njegove trditve o preteči zaporni kazni ostale zgolj na pavšalni ravni, brez vsake argumentacije.

20.Sodišče še pojasnjuje, da toženka ni odločala o tožnikovi vrnitvi, zato ta okoliščina ne more biti predmet presoje v tem sporu. Toženka je odločila zgolj to, da se tožnikov zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji zavrže. Zato se sodišče o ugovoru tožnika glede načela nevračanja ni vsebinsko izrekalo (2. člen ZUS-1).

21.Ker je odločitev v izpodbijanem sklepu pravilna in zakonita, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

-------------------------------

1. Tako na primer sodba I Up 41/2014 z dne 6. 2. 2014.

2. Navedeno je skladno z razlogi sodbe I Up 172/2015 z dne 7. 10. 2015, v kateri je Vrhovno sodišče sprejelo stališče, da je namen predhodnega preizkusa ponovne prošnje za mednarodno zaščito v izločitvi primerov, ki bi pomenili zgolj ponovitev že povedanega oziroma ponovno odločanje v že odločeni stvari ali razpravo o nepomembnih dejstvih ali dokazih za potrditev takih dejstev (9. točka obrazložitve).

3. Tudi prvi odstavek 57. člena ZMZ je med drugim določal, da mora oseba v zahtevku sama predložiti dokaze, ki opravičujejo nov postopek. Ta zakonska določba je torej vsebinsko enaka citiranemu prvemu odstavku 65. člena ZMZ-1.

4. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev).

5. Sodba I Up 262/2023 z dne 14. 12. 2023 (11. točka obrazložitve).