Jedro

Temeljno pravilo pri oblikovanju tožbenega zahtevka je, da naj se ta glasi dobesedno tako, kot si tožnik želi, da se glasi izrek sodbe; da bo torej sodišče, če bo ugotovilo, da je zahtevek utemeljen, njegovo vsebino dobesedno prepisalo v izrek sodbe.

Tožbeni zahtevek mora biti konkretno opredeljen, kar pri denarnem zahtevku pomeni, da more biti naveden določen znesek denarja. Le določen zahtevek je namreč lahko podlaga za izvršljivost dajatvene sodbe, ki jo želi tožnik v tej pravdi doseči. Skrb za določno oblikovan zahtevek pa nosi tožeča stranka sama.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep (II. točka izreka prvostopenjske odločbe) potrdi.

Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom (II. točka izreka prvostopenjske odločbe – zamudne sodbe in sklepa, opr. št. VII Pg 54/2010 z dne 16.8.2010) je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo v delu zahtevka, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da ji mora tožena stranka „za vsak mesec neavtoriziranega javnega priobčevanja fonogramov v petnajstih dneh plačati civilno kazen v višini mesečnega nadomestila za javno priobčevanje fonogramov po tarifi tožeče stranke, ki ustreza načinu in obsegu priobčevanja fonogramov pri opravljanju dejavnosti tožene stranke, povečanega do 200%, v višini, ki jo bo določilo sodišče“, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka do plačila.

2. Proti sklepu vlaga pravočasno pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga spremembo izpodbijanega sklepa tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. V vsakem primeru tožeča stranka predlaga, naj ji pritožbeno sodišče prizna stroške pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka do plačila.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je tožbo o delu zahtevka, s katerim tožeča stranka zahteva plačilo civilne kazni, zavrglo z obrazložitvijo, da „tožeča stranka ni navedla točnega zneska, ki ga vtožuje“.

5. Pritožbeno sodišče ne sprejema v pritožbi uveljavljanega stališča, češ da višine civilne kazni „tožeča stranka sama ne more določiti, ampak lahko kvečjemu predlaga njen izrek“ in da jo lahko določi „le sodišče tako, da upošteva vse okoliščine primera, zlasti pa stopnjo krivde kršilca, velikost dogovorjenega ali običajnega honorarja ali nadomestila ter preventivni namen civilne kazni, kot to določa 4. odstavek 168. člena ZASP.“ Temeljno pravilo pri oblikovanju tožbenega zahtevka je, da naj se ta glasi dobesedno tako, kot si tožnik želi, da se glasi izrek sodbe; da bo torej sodišče, če bo ugotovilo, da je zahtevek utemeljen, njegovo vsebino dobesedno prepisalo v izrek sodbe (primerjaj: dr. Lojze Ude, mag. Nina Betetto, dr. Aleš Galič, dr. Vesna Rijevec, dr. Dragica Vedam Lukič in Jaz Zobec: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, druga knjiga, GV Založba, Ljubljana 2006, stran 123). Tožbeni zahtevek mora biti torej konkretno opredeljen, kar pri denarnem zahtevku pomeni, da more biti naveden določen znesek denarja (prim. sklep II Cp 5215/2007). Le določen zahtevek je namreč lahko podlaga za izvršljivost dajatvene sodbe, ki jo želi tožnik v tej pravdi doseči (1. odst. 21. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju; ZIZ). Skrb za določno oblikovan zahtevek pa nosi tožeča stranka sama (arg. 1. odst. 180. člena ZPP).

6. Ker je bilo treba odločitvi prvostopenjskega sodišča o zavrženju tožbe pritrditi že iz zgoraj opisanih razlogov, se pritožbeno sodišče ni spuščalo v presojo pritožbenih navedb, s katerimi pritožnica vsebinsko utemeljuje, da je po materialnem pravu upravičena do plačila civilne kazni (poleg zahtevka na plačilo nadomestila).

7. Uveljavljeni pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pa tudi niso podane kršitve, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP). Zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

8. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje pritožbene stroške (1. odstavek 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).