Jedro

Pomembno je, da ima odvetnik ne samo pooblastilo za zastopanje od stranke, ampak tudi, da je kontakt med stranko in pooblaščencem zagotovljen tekom sodnega postopka. Enako mora veljati tudi glede stika s pooblaščencem za vročanje. To je namreč potrebno ne samo zaradi ugotavljanja pravno relevantnega oziroma spornega dejanskega stanja, ampak tudi zaradi ugotavljanja, ali ima tožnik še vedno pravni interes za tožbo upoštevajoč tožbeni zahtevek.

Neprerekano dejstvo je, da se tožnik ne nahaja več v Republiki Sloveniji, svojega novega prebivališča sodišču ni sporočil, stik med pooblaščenkami in tožnikom pa je bil najprej zgolj zatrjevan, vendar ne izkazan, niti posredno ne, nazadnje pa niti zatrjevan ne, saj sodišče odgovora na zadnji poziv z dne 15. 2. 2024 ni prejelo. Tako ni izkazano, da tožnik želi s postopkom nadaljevati in da bi v njem lahko sodeloval npr. s pomočjo elektronskih komunikacij na daljavo zaradi razčiščevanja dejstev.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

_Potek dosedanjega postopka:_

1. Sodišče je dne 14. 1. 2019 prejelo tožbo z zahtevo za izdajo začasne odredbe tožnika, ki jo je ta vložil na podlagi 4. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).

2. V tožbi pravi, da so predmet tega upravnega spora dejanja Ministrstva za notranje zadeve, ki je tožniku dne 3. 1. 2019 nezakonito in arbitrarno odvzelo prostost in ga brez podlage in obrazložitve odpeljalo in zaprlo v Center za tujce, Postojna. Tožnik je dne 3. 1. 2019 prišel v Azilni dom na Viču, ker je želel vložiti prošnjo za mednarodno zaščito. V Azilnem domu so sprejeli njegov zahtevek za podajo ponovne prošnje za mednarodno zaščito, nato pa so ga izročili policiji, ki ga je zaprla v Center za tujce. Pri tem ga niso obvestili o razlogih za zaprtje niti mu niso izdali odločbe, na katero bi se imel možnost pritožiti. Odvzem prostosti mora nujno temeljiti na obrazloženi pisni odločbi pristojnega organa, ki mora nujno vsebovati tudi pravni pouk. Če odvzem prostosti ne temelji na takšni odločbi, ki je osebno vročena tožniku, je kratena tudi pravica tožnika do pravnega sredstva. V Centru za tujce so najprej na zelo ponižujoč način opravili postopek nastanitve. Postopek opravijo policisti, ki najprej naredijo sanitarno - dezinfekcijski postopek in preventivni zdravniški pregled. Postopek je bil za tožnika ponižujoč in nehuman. Zasegli so mu tudi vse stvari: telefon, denar, obleke. V Centru je podvržen zelo strogim pravilom bivanja. Nosil je lahko le obleke, perilo in obutev, ki so mu bile dodeljene. Omejene je imel tudi telefonske pogovore in uporabo interneta. Svojega mobilnega telefona ni smel uporabljati, zato tudi ni mogel javiti prijateljem ali poklicati odvetnika, da bi jim sporočil o svoji situaciji. Ko so ga drugi poklicali na stacionarni telefon v Centru, je pogovor lahko trajal največ 5 minut. Nastanitev v Centru za tujce lahko grobo posega v tožnikovo pravico do osebne svobode. Da je z omenjenim ukrepom policija posegla v tožnikovo pravico do osebne svobode, potrjuje tudi sodna praksa Ustavnega sodišča, ki je v zadevi U-I-Up-21/11 z dne 10. 10. 2012 odločilo, da ukrep glede na način izvrševanja in intenzivnost predstavlja poseg v osebno svobodo in ne v svobodo gibanja. Policija ob nastanitvi tožnika v Center za tujce z njim ni izpeljala nobenega postopka, v času odvzema prostosti pa mu tudi ni izdala odločbe. S tem je prišlo do bistvene kršitve postopka, ki je pripeljala do kršitve temeljnih človekovih pravic tožnika. Ker policija ni izvedla ustreznih postopkov, mu je kršila pravico do izjave, ni ga ustrezno poučila o razlogih za odvzem prostosti, o njegovih pravicah in dolžnostih ter o njegovi pravici do pritožbe. Tožniku je bila tako arbitrarno odvzeta prostost ter nedopustno poseženo v njegovo pravico do osebne svobode. Ker policija ukrepa odvzema prostosti tožniku ni ustno naznanila niti mu o tem ni pravočasno izdala odločbe, je prišlo do bistvene kršitve postopka, zaradi česar je tožniku nastala nepopravljiva škoda.

3. Tožnik je v tožbi predlagal, da sodišče po opravljeni glavni obravnavi razsodi, da je prišlo do kršitve tožnikove človekove pravice, predvsem pravice do osebne svobode ter odredi, da se tožnika nemudoma spusti.

4. Skupaj s tožbo je vložil predlog za izdajo začasne odredbe, ki jo je sodišče s sklepom I U 74/2019-9 z dne 17. 4. 2019 zavrnilo.

5. Dne 8. 5. 2019 je sodišče prejelo tožnikov zahtevek za povrnitev škode na podlagi 66. člena ZUS-1 zaradi neutemeljenega odvzema prostosti. Tožnik je navedel, da je protipravni odvzem prostosti trajal do 11. 1. 2019, ko mu je bila vročena odločba Policijske uprave Ljubljana št. 2255-243/2018/6 (3E651-32), ter zahteval odškodnino v skupni višini 3.000 EUR (2.000 EUR zaradi duševnih bolečin zaradi okrnitve svobode ter 1.000 EUR zaradi strahu)

6. Tožena stranka na tožbo in na odškodninski zahtevek ni odgovorila, poslala pa je upravne spise.

7. Dne 20. 7. 2021 je sodišče tožniku po postavljeni pooblaščenki za vročanje A. A. poslalo poziv s pojasnitvijo, da mora sodišče, če se tožnik ne nahaja več v Sloveniji, v skladu s primerljivo prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) preveriti, ali pooblaščeni odvetnik v zadostni meri izkazuje, da ima stik s tožnikom tekom upravnega spora, ker je to potrebno z vidika presoje procesnih predpostavk, to je obstoja pravnega interesa za tožbo. Pooblaščenko je pozvalo, da izkaže, da ima kontakt s tožnikom in da izkaže način, na katerega ta kontakt še vedno izvršuje, kako poteka komunikacija, v katerem jeziku, preko katerega sredstva in kako pogosto oziroma kdaj je imela s tožnikom zadnji kontakt v zvezi s predmetnim sodnim postopkom, iz katerega bi bilo mogoče izpeljati sklep, da tožnik vztraja s tožbo v upravnem sporu.

8. Pooblaščenka za vročanje A. A. je dne 25. 8. 2021 odgovorila, da s tožnikom komunicirata občasno, "po telefonu in v živo", da pa z njim veliko bolj redno komunicira B. B., zaradi česar so se odločili, da bo ona nova pooblaščenka za vročanje. V zvezi s tem je bilo priloženo novo pooblastilo, na katerem je podpis tožnika skeniran, kot kraj podpisa pa navedena Ljubljana, ter izjava B. B., da je s tožnikom v rednem stiku, da komunicirata "tako v živo kot preko telefona", v angleškem jeziku, in da sta imela zadnji stik pred tednom dni.

9. Sodišče je s pozivom z dne 15. 2. 2024 pooblaščenko za vročanje ponovno seznanilo z relevantno sodno prakso zaradi ugotovitve, ali ima tožnik še vedno pravni interes za tožbo. Sodišče je pooblaščenko seznanilo, da se kontakt lahko izvaja tudi preko tretje osebe, ki pa mora biti dokumentiran, da ni treba, da je kontakt aktiven ves čas sodnega postopka oziroma, da ESČP lahko v migracijskih sporih vzame v vsebinsko presojo tudi pritožbo, četudi odvetnik zgolj prepričljivo zatrjuje, da ima stik s stranko, ki je ni več v državi podpisnici Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: EKČP), vendar pa mora obstajati dodaten pogoj, da gre za pomembno pravno vprašanje z vidika varstva človekovih pravic glede na vrsto in število sporov, ki potekajo pred ESČP. Sodišče je pooblaščenko seznanilo s svojo ugotovitvijo, da tudi po pozivu z dne 20. 7. 2021 ni bilo izkazano, da ima kontakt s tožnikom, saj sta tedaj pooblaščenki zgolj nejasno in nekonkretizirano navajali, da s tožnikom komunicirata "tako v živo kot preko telefona", za kar nista predložili nobenega dokaza. Stika z zadostno stopnjo gotovosti ne more dokazovati niti novo predloženo pooblastilo T. T., saj je podpis na njem skeniran, kar v okoliščinah konkretnega primera, ko naj bi se tožnik v Republiki Sloveniji že več let ne nahajal in ko tudi ni jasno, kje se sploh nahaja (tudi podatka o svojem trenutnem prebivališču sodišču tožnik ni sporočil), ne more biti zadosten dokaz o stiku s pooblaščenkama ter o tem, da je tožnik o postopku ustrezno obveščen in, da želi z njim nadaljevati. Sodišče je zato pozvalo, da tožnik v roku 15 dni sodišču posreduje svoj naslov prebivanja in ter vsaj posreden, a nedvoumen dokaz, da s pooblaščenko za vročanje še vedno vzdržuje stik, da želi nadaljevati s postopkom ter da je o njem ustrezno obveščen in da bi v njem tudi lahko sodeloval s pomočjo elektronskih komunikacij na daljavo zaradi razčiščevanja dejstev.

10. Ta rok se je iztekel dne 4. 3. 2024 brez odgovora.

11. Tožba ni dovoljena.

12. V primerljivi zadevi je Upravno sodišče že povzelo sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP) v zvezi s pravnim interesom za uveljavljanje sodnega varstva v situaciji, ko je tujec bil v Republiki Sloveniji v določenem postopku vračanja oziroma odstranitve, in je bil ta akt tudi izvršen, in je tožnik vložil tožbo po odvetniku, ko se ni več nahajal pod jurisdikcijo Republike Slovenije. Tožnik se je v tožbi skliceval na kršitev pravice do osebne svobode, ki je na področju uporabe prava EU zagotovljena s 6. členom Listine EU o temeljnih pravicah,1 v zvezi z varstvom pravice do učinkovitega sodnega varstva oziroma pravnega sredstva iz 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah.2 Ker gre v tej zadevi za izvajanje prava EU in sicer Direktive o vračanju 2008/115, je sodišče presojalo, ali tožnik izkazuje pravni interes za sodno varstvo njegove pravice iz 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah v zvezi s 6. členom Listine EU o temeljnih pravicah.

13. Po interpretaciji Sodišča EU pravica do učinkovitega sodnega varstva iz člena 47(1) in (2) Listine EU o temeljnih pravicah po obsegu in vsebini ustreza pravic iz 6. člena in 13. člena EKČP.3 Zato se je v dosedanji sodni praksi Upravno sodišče v primerljivih zadevah sklicevalo na prakso ESČP, po kateri je pomembno, da ima odvetnik ne samo pooblastilo za zastopanje od stranke, ampak tudi, da je kontakt med stranko in pooblaščencem zagotovljen tekom sodnega postopka.4 Enako mora veljati tudi glede stika s pooblaščencem za vročanje. To je namreč potrebno ne samo zaradi ugotavljanja pravno relevantnega oziroma spornega dejanskega stanja, ampak tudi zaradi ugotavljanja, ali ima tožnik še vedno pravni interes za tožbo upoštevajoč tožbeni zahtevek.5

14. V primerljivih zadevah ESČP upošteva, da se utegnejo tožniki znajti v situacijah, ki začasno onemogočajo komunikacijo med odvetnikom in tožnikom. Zato je ESČP v takih primerih sprejelo, da se kontakt lahko izvaja tudi preko tretje osebe, če gre za vzdrževani kontakt, ki je tudi dokumentiran6 oziroma ni treba, da je kontakt aktiven ves čas sodnega postopka neprekinjeno7

15. ESČP tako v primerih, ko pritožnik ne obdrži stika z odvetnikom in ga ne obvesti o njegovem naslovu oziroma ga na na noben drug način ne informira o tem, kako lahko z njim komunicira, šteje, da pritožnik nima več namena nadaljevati s postopkom v smislu člena 37(1)(a) EKČP.8 Gre za ustaljeno sodno prakso.9

16. Kontakt med stranko in pooblaščencem je sicer lahko tudi posreden, vendar pa mora biti dovolj pogost (aktualen) in dokumentiran.10 Zgolj povezava na pritožnikovo socialno omrežje je na primer premalo izkazan stik.11 ESČP sicer lahko v migracijskih sporih vzame v vsebinsko presojo tudi pritožbo, četudi odvetnik zgolj prepričljivo zatrjuje, da ima stik s stranko, ki je ni več v državi podpisnici EKČP, vendar pa mora obstajati dodaten pogoj, da gre za pomembno pravno vprašanje z vidika varstva človekovih pravic glede na vrsto in število sporov, ki potekajo pred ESČP,12 česar sicer tožnik ni niti zatrjeval. 17. Upravno sodišče sicer nima takšne vloge in položaja, kot ga ima ESČP v celotnem sistemu varstva človekovih pravic, in predmetno pravno vprašanje načeloma ni nepomembno, a se ne navezuje na druga odprta pravna vprašanja v praksi Republike Slovenije, sodišče presoja, da iz vseh okoliščin tega primera izhaja, da tožnik ni uspel izkazati, da bi imel še interes za nadaljevanje tega upravnega spora.13

18. Neprerekano dejstvo je, da se tožnik ne nahaja več v Republiki Sloveniji, svojega novega prebivališča sodišču ni sporočil, stik med pooblaščenkami in tožnikom pa je bil najprej zgolj zatrjevan, vendar ne izkazan, niti posredno ne, nazadnje pa niti zatrjevan ne, saj sodišče odgovora na zadnji poziv z dne 15. 2. 2024 ni prejelo. Tako ni izkazano, da tožnik želi s postopkom nadaljevati in da bi v njem lahko sodeloval npr. s pomočjo elektronskih komunikacij na daljavo zaradi razčiščevanja dejstev. Sodišče meni, da dokazno breme in navodila za način izpolnitve bremena dokazovanja pravnega interesa v tej zadevi niso bila postavljena tako, da jih tožnik oz. pooblaščenka iz objektivnih razlogov ne bi mogla izpolniti in tega niti ne zatrjujeta.

19. Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrglo, ker izpodbijana dejanja očitno ne posegajo več v tožnikovo pravico oziroma tožnik ne želi nadaljevati s postopkom (6. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).

1 Ta določa: Vsakdo ima pravico do svobode in varnosti. 2 Ta določa: (1) Vsakdo, ki so mu kršene pravice in svoboščine, zagotovljene s pravom Unije, ima pravico do učinkovitega pravnega sredstva pred sodiščem v skladu s pogoji, določenimi v tem členu.(2) Vsakdo ima pravico, da o njegovi zadevi pravično, javno in v razumnem roku odloča neodvisno,nepristransko in z zakonom predhodno ustanovljeno sodišče. Vsakdo ima možnost svetovanja,obrambe in zastopanja. (3) Osebam, ki nimajo zadostnih sredstev, se odobri pravna pomoč, kolikor je ta potrebna za učinkovito zagotovitev dostopa do sodnega varstva. 3 Glej na primer: DEB, C-279/09, odst. 32; Berlioz, C-682/15, odst. 54; Otis in drugi, C-199/11, odst. 46-47; C-205/15, odst. 40; Sacko, C-348/16, odst. 38-39. 4 Sodbi Upravnega sodišča I U 1490/2019 z dne 22. 6. 2020, odst. 208-210, I U 1686/2020 z dne 7. 12. 2020, odst. 199-201, sklep I U 1142/2018 z dne 21. 12. 2022. 5 V.M. and others v Belgium, App. no. 60125/11, 17. 11. 2016, odst. 35; N.D. and N.T. v. Spain, App. nos. 8675/15 and 8697/15, 13. 2. 2020, odst. 72; Asady and others v. Slovakia, App. no. 24917/15, 24. 3. 2020, odst. 35., M.H. and others v. Croatia, App. nos. 15670/18 and 43115/18, 18. 11. 2021. 6 Ibid. odst. 35; Sharifi and others v. Italy and Greece, App. no. 16643/09, 21. 10. 2014, odst. 131. 7 B.L. et autres c. France, Req. 48104/14, odst. 38 8 V.M. and others v Belgium, App. no. 60125/11, 17. 11. 2016, odst. 35. 9 Glej na primer: Sharifi and Others v. Italy and Greece, no. 16643/09, 21. 10. 2014 odst. 124; Ali v. Switzerland, 5. 10. 1998, odst. 32; Ibrahim Hayd v. the Netherlands (dec.), no. 30880/10, odst. 10, 29. 11. 2011; Kadzoev v. Bulgaria (dec.), no. 56437/07, 1. 10. 2013, odst. 7; M.H. and Others v. Cyprus (dec.), no. 41744/10, 14. 1. 2014, odst. 14; M.Is. v. Cyprus (dec.), no. 41805/10, 10. 2. 2015, odst. 20. 10 Sharifi and Others v. Italy and Greece, no. 16643/09, odst. 129-130; Asady and others v. Slovakia, App. no. 24917/15, odst. 36. 11 Sharifi and Others v. Italy and Greece, no. 16643/09, odst. 129; Asady and others v. Slovakia, App. no. 24917/15, odst. 40. 12 Glej na primer: N.D. and N.T. v. Spain, App. nos. 8675/15 and 8697/15, 13. 2. 2020, odst. 69-79. 13 Tako Upravno sodišče tudi v pravnomočnem sklepu I U 1142/2018 z dne 21. 12. 2022.