Jedro

Če sodišče pravilno navaja in razlaga vsebino neke listine, iz nje pa napravi nepravilen sklep, da je neko odločilno dejstvo dokazano ali da ni dokazano, ne gre za bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, temveč za zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče na podlagi drugega odstavka 272. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) po vloženi obtožnici obdolženemu R.F. podaljšalo pripor iz razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP.

2. Zoper pravnomočni sklep je zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 2. točke prvega odstavka 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da pripor zoper obdolženca odpravi ali oba sklepa razveljavi in zadevo vrne v novo odločitev.

3. Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti meni, da zahteva ni utemeljena, saj sodišču očita zmotno interpretacijo in zaključke na podlagi dejstev, navedenih v listinah v spisu, kar vsebinsko predstavlja očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

4. Odgovor Vrhovnega državnega tožilstva je bil vročen obdolžencu in njegovemu zagovorniku.

B.

5. Vložnik zahteve uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP z utemeljitvijo, da je to, kar se o odločilnih dejstvih glede pripornega razloga navaja v izpodbijanih sklepih o vsebini določenih listin oziroma zapisov v spisu, v precejšnjem nasprotju s tem, kar dejansko iz teh listin izhaja. Vložnik ne konkretizira listin oziroma zapisov, na katere se nanaša očitek. V nadaljevanju obrazložitve povzema zaključke sodišča o obstoju ponovitvene nevarnosti (in utemeljenega suma) in izraža svoje nestrinjanje s takšnimi zaključki, pri čemer vsebino listin in dejstva, ki iz nje izhajajo, presoja drugače kot sodišče. 6. Če sodišče pravilno navaja in razlaga vsebino neke listine, iz nje pa napravi nepravilen sklep, da je neko odločilno dejstvo dokazano ali da ni dokazano, ne gre za bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, temveč za zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Vložnik ne zatrjuje, da je sodišče vsebino listin napačno povzelo v razlogih izpodbijane odločbe, temveč zatrjuje, da iz listin, ki jih navajata sklepa, ni moč sklepati na obstoj odločilnih dejstev oziroma okoliščin, ki kažejo na nevarnost, da bi lahko obdolženi na prostosti nadaljeval z izvrševanjem kaznivih dejanj. S tem uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki po določbi drugega odstavka 420. člena ZKP ne more biti razlog za vložitev tega izrednega pravnega sredstva. Enako velja glede navedbe v zahtevi, da iz zbranih dokazov ne izhaja utemeljenost suma, da je obdolženi storil poskus kaznivega dejanja velike tatvine. Vložnik zgolj izraža svojo drugačno oceno dokazov in s tem očita sodišču zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

7. Ker kršitve zakona, na katere se sklicuje obdolženčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti, niso podane, oziroma je zahteva vložena iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zahtevo zavrnilo kot neutemeljeno.