Jedro

Dejstvo, da je sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti razveljavilo prvostopno sodbo zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ne nasprotuje zaključku o obstoju utemeljenega suma, ki jo izkazuje pravnomočna obtožnica.

Sodišče druge stopnje ni vezano na predlog višjega državnega tožilca, danega na podlagi 2. odstavka 377. člena ZKP.

Izrek

Zahteva zagovornika obt. M.W. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Višje sodišče v Kopru je s sklepom z dne 23.1.2002 ob ugoditvi pritožbama zagovornikov obtožencev K.H. in M.W. ter po uradni dolžnosti razveljavilo sodbo Okrožnega sodišča v Kopru z dne 18.5.2001, s katero sta bila spoznana za kriva kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili po 2. odstavku 196. člena KZ ter jima bili izrečeni kazni, prvemu 12 let zapora, drugemu pa 9 let zapora. Z istim sklepom je zoper oba obtoženca po določbi 7. odstavka 392. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) podaljšalo pripor iz pripornih razlogov po 1. in 3. točki 1. odstavka 201. člena istega zakona.

Zagovornik obt. M.W., odvetnik M.K. iz L., je dne 29.1.2002 priporočeno po pošti vložil zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi 420. člena ZKP zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP in zaradi kršitve določb 200. ter 201. člena ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije izpodbijani sklep v delu, v katerem se nanaša na podaljšanje pripora obt. M.W., spremeni in odloči, da se mu pripor ne podaljša ter se ga izpusti na prostost, podrejeno pa, da se namesto pripora obt. M.W. v smislu določb 199.a člena ZKP določi milejši ukrep in sicer ukrep hišnega pripora, ki bi se izvrševal na njegovem domačem naslovu oziroma da se izpodbijani sklep razveljavi ter se zadeva vrne Višjemu sodišču v Kopru v ponovno odločanje.

Vrhovna državna tožilka B.B. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Navaja, da zagovornik v zahtevi uveljavlja kršitev kazenskega postopka, ker naj bi ne bil podan utemeljen sum, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje in tako ni osnovnega pogoja za podaljšanje pripora. Tak sklep je zagovornik potegnil iz okoliščine, da je pritožbeno sodišče razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Ta kršitev po mnenju državne tožilke ni podana, še vedno je podan utemeljen sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, kar je sodišče v izpodbijanem sklepu tudi obrazložilo. Zagovornik tudi navaja, da je pritožbeno sodišče kršilo določilo 2. odstavka 396. člena ZKP, ki sodišču nalaga, da v primeru pripora odloči in vrne spis sodišču prve stopnje v treh mesecih. Ta navedba zagovornika drži, vendar ne gre za kršitev, ki je kakorkoli vplivala ali bi mogla vplivati na zakonitost in pravilnost odločbe. To pa zagovornik tudi ne zatrjuje. Navedba, da pritožbeno sodišče ni upoštevalo mnenja višjega državnega tožilca, če se ta nanaša na odločanje o podaljšanju pripora, ne predstavlja kršitev, saj sodišče ni vezano na tožilčevo mnenje. Glede trditev zagovornika, da gre za pavšalne trditve višjega sodišča, ko navaja razloge za podaljšanje pripora, bi lahko predstavljale kršitev iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Vendar pa ni mogoče pritrditi zagovorniku, saj odločba o podaljšanju pripora vsebuje vse konkretne razloge in ni mogoče trditi, da odločba o tem nima razlogov.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po stališču zahteve za varstvo zakonitosti je z napadenim pravnomočnim sklepom kršen kazenski zakon, ker je z njim podaljšan pripor obtožencu kljub odločitvi, s katero je sodišče druge stopnje razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje. V njej je namreč navedlo razloge, ki po oceni vložnika zahteve pomenijo, da je obtožba za obt. M.W. brez vsake dejanske podlage. S tem izpodbija zaključek o obstoju utemeljenega suma kot enega od temeljnih pogojev za odreditev in podaljšanje pripora. Sodišče druge stopnje je razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti in zadevo vrnilo v novo odločanje, ker je ugotovilo bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Podlaga za ponovno odločanje o zadevi je pravnomočna obtožnica, ki jo je državni tožilec spremenil s pisno vlogo z dne 29.1.2002. Sodišče druge stopnje je v napadenem sklepu ugotovilo, da je utemeljen sum, da je obtoženec storil očitano mu kaznivo dejanje, še vedno izkazan z vloženo (in spremenjeno) pravnomočno obtožnico. Ta zakonski pogoj (1. odstavek 201. člena ZKP) za odreditev oziroma podaljšanje pripora je izpolnjen, v napadenem sklepu pa tudi ustrezno obrazložen. Dejstvo, da je sodišče druge stopnje razveljavilo prvostopno sodbo in pri tem navedlo razloge, s katerimi je utemeljilo takšno odločitev, ne nasprotuje zaključku o obstoju utemeljenega suma. Tega zaključka tudi ne morejo ovreči izvajanja zahteve za varstvo zakonitosti, ki se sklicujejo na predlog, ki ga je dal državni tožilec po določbi 2. odstavka 377. člena ZKP. Sodišče druge stopnje preizkuša sodbo sodišča prve stopnje v obsegu, ki se izpodbija s posamezno pritožbo, samo pa ugotavlja tiste kršitve, ki jih je dolžno upoštevati pri uradnem preizkusu zadeve. Višji državni tožilec lahko da določbi 2. odstavka 377. člena ZKP po pregledu spisov poda predlog bodisi pisno ali ustno na seji, vendar sodišče druge stopnje nanj ni vezano.

Slednje je razumljivo glede na pristojnosti, ki jih ima višji državni tožilec med pritožbenim postopkom, med katerim mu je dana možnost pojasniti stališča do pritožbenih navedb in dajati predloge, ki jih oceni kot ustrezne. Zato ni mogoče slediti razlagi zahteve za varstvo zakonitosti, da bi moralo biti mnenje višjega državnega tožilca vselej obvezujoče za sodišče druge stopnje.

Po določbi 2. odstavka 396. člena ZKP mora sodišče druge stopnje, če je obtoženec v priporu, poslati svojo odločbo s spisi sodišču prve stopnje najkasneje v treh mesecih od dneva, ko jih je od njega sprejelo. Po podatkih spisa je Višje sodišče v Kopru sprejelo to kazensko zadevo dne 9.10.2001 in o njej odločilo na seji senata dne 23.1.2002 ter spis vrnilo sodišču prve stopnje dne 24.1.2002. S tem je prekoračilo navedeni trimesečni rok in kršilo določbo 2. odstavka 396. člena ZKP. Toda na podlagi navedb v zahtevi za varstvo zakonitosti ni mogoče zaključiti, da je kršitev navedene določbe vplivala ali mogla vplivati na zakonitost in pravilnost napadenega pravnomočnega sklepa. Zato nakazana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP ni podana.

S trditvijo, da obrazložitev sodišča druge stopnje o tem, da naj bi bil obt. M.W. begosumen, nima nobene podlage in z navedbo, da ponovitvena nevarnost ni obrazložena, zahteva za varstvo zakonitosti uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Sodišče druge stopnje je v napadenem sklepu v zvezi s pripornima razlogoma begosumnosti in ponovitvene nevarnosti iz 1. in 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP navedlo konkretne okoliščine, na podlagi katerih je sprejelo zaključek o obstoju obeh pripornih razlogov in jih tudi pravilno presodilo. Zanesljivo je ugotovilo, da večja teža obtoženčevega kaznivega dejanja, brezposelnost, dosedanja potovanja v druge države z možnostjo vzpostavitve stikov in poznavanje razmer v tujini ter možnost zagotovitve eksistence tudi v teh razmerah, kažejo na realno nevarnost, da bi obtoženec pobegnil, če bi bil na prostosti.

Napadeni pravnomočni sklep vsebuje tudi navedbo in presojo okoliščin, ki utemeljujejo zaključek o obstoju pripornega razloga ponovitvene nevarnosti iz 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP. Pri tem se opira na dejstva, ki se nanašajo na težo kaznivega dejanja in ki se kažejo v veliki količini tihotapljenega mamila iz Turčije preko Slovenije v Bosno in Hercegovino, na povezanost takšnega ravnanja s kriminalnim podzemljem, z vzpostavitvijo zaupnih stikov z osebami, od katerih je bilo mamilo dobljeno in osebami, ki jim je bilo namenjeno ter na osebne okoliščine obtoženca, zlasti brezposelnost in reševanje finančnih težav ter slabih premoženjskih razmer z izvrševanjem tovrstnih kaznivih dejanj.

Glede na navedeno očitek, da pravnomočni sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih in da je zaradi tega podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ni utemeljen.

Z navedbami, da okoliščine, ki jih je sodišče druge stopnje ugotovilo in nanje oprlo odločitev o podaljšanju pripora, ne zadostujejo za zaključek, da sta podana priporna razloga begosumnosti in ponovitvene nevarnosti, s podajo lastne ocene in navedbo, kaj vse bi bilo treba ugotoviti ter zlasti upoštevati odločitev o razveljavitvi prvostopne sodbe in v njej navedene razloge, vložnik zahteve uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Po določbi 2. odstavka 420. člena ZKP pa iz tega razloga ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti.

Sodišče je tudi ocenilo, zakaj je pripor zoper obtoženca neogibno potreben za nadaljnji potek postopka in iz katerih razlogov je potreben, da se z njim zagotovi varnost ljudi ter njihovega zdravja. V povezavi s tem je tudi zanesljiva ocena sodišča, da je podana sorazmernost med ogrožanjem varnosti ljudi in njihovega zdravja ter omejitvijo pravic, ki jo predstavlja pripor kot ukrep, s katerim se posega v obtoženčevo svobodo. Glede na to ni utemeljeno zavzemanje vložnika zahteve za varstvo zakonitosti za nadomestitev pripora s hišnim priporom.

Zahtevi za varstvo zakonitosti je treba pritrditi, da morajo sodišča in drugi organi, ki sodelujejo v kazenskem postopku, glede na določbo 2. odstavka 200. člena ZKP postopati posebno hitro, če je obtoženec v priporu. Glede na obsežnost in težavnost zadeve in na njen potek, kot je razviden iz kazenskega spisa, je mogoče zaključiti, da si je sodišče prizadevalo zadevo tekoče reševati. Zato je bilo dosedanje postopanje v tej kazenski zadevi še v okviru razumnega roka.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. Zato je zahtevo zagovornika obt. M.W. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).