Jedro

Tožena stranka je v odpovedi pogodbe o zaposlitvi navedla predvsem abstraktno zakonsko opredelitev poslovnega razloga in jo utemeljila le s pavšalnim zatrjevanjem zmanjšanega obsega prometa, naročil ter dela, čeprav bi morala glede na drugi odstavek 87. člena ZDR-1 v odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno obrazložiti dejanski razlog za odpoved. V zvezi s tem je sicer zmotno štelo, da razlog za odpoved ni bil zadosti konkretiziran, je pa kljub temu sprejelo pravilno odločitev. Pravilno je ugotovilo, da je odpoved podana iz diskriminatornih razlogov. Kot takšna je nezakonita.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe, tožeči stranki pa je dolžna v roku 15 dni povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 559,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga št. ... z dne 29. 11. 2019 nezakonita (točka I izreka). Ugotovilo je, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 29. 12. 2019, ampak je trajalo z vsemi pravicami od 30. 12. 2019 do 12. 1. 2020 in od 26. 3. 2020 do 9. 3. 2021 oziroma do dneva odločitve sodišča prve stopnje (točka II izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja za zgoraj navedeni obdobji prizna vse pravice iz delovnega razmerja, jo prijavi v obvezna socialna zavarovanja, prizna delovno dobo, zagotovi vpis delovne dobe v ustrezne evidence pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (točka III izreka) ter obračuna nadomestilo plače v mesečnem bruto znesku 1.108,13 EUR, pri čemer se obračunana mesečna nadomestila plač zmanjša za bruto denarna nadomestila za primer brezposelnosti v mesečnih zneskih 892,50 EUR, ter nato izplača ustrezne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 19. dne v mesecu za pretekli mesec in vse druge prejemke iz delovnega razmerja, kot so regres in božičnica, z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka IV izreka). Zavrnilo je zahtevek: da je tožena stranka dolžna tožnici za obdobje zaposlitve pri drugem delodajalcu od 13. 1. 2020 do 25. 3. 2020 obračunati nadomestila plač v mesečnem bruto znesku 1.108,13 EUR in jih zmanjšati za bruto plače, ki jih je tožnica prejela pri drugem delodajalcu, in sicer za mesec januar 2020 za 628,86 EUR bruto, za februar 2020 za 884,74 EUR bruto in za marec 2020 za 394,47 EUR bruto ter ji nato izplačati tako zmanjšane neto zneske nadomestil plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka V izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici obračuna denarno povračilo v znesku 3.324,39 EUR bruto in ji plača ustrezni neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila (prvi odstavek točke VI izreka), v presežku za znesek 1.108,13 EUR bruto je zahtevek iz tega naslova zavrnilo (drugi odstavek točke VI izreka). Naložilo ji je, da tožnici plača odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 2.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 10. 2020 do plačila (prvi odstavek točke VII izreka), v presežku za znesek 500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi je zahtevek iz tega naslova zavrnilo (drugi odstavek točke VII izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna na transakcijski račun Delovnega sodišča v Celju plačati znesek 670,32 EUR (točka VIII izreka), tožnici pa plačati stroške v znesku 407,09 EUR (točka IX izreka) ter na račun sodnih taks 96,00 EUR (točka X izreka), vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

2. Zoper I., II., III., IV. točko, prvi odstavek VI. in VII. točke ter VIII., IX. in X. točke izreka se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, oziroma podredno ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ne strinja se z zaključkom sodišča prve stopnje, da je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita. Sodišče prve stopnje se sploh ni opredelilo do predloženih dokazov tožene stranke, ki dokazujejo obstoj ekonomskih in organizacijskih razlogov – upad prodaje ter prihodkov. Zaradi tega je bilo obravnavanih manj strank, delovna obremenjenost prodajalca je pogojena s številom strank. Nedoseganje načrtovanih poslovnih rezultatov na segmentu salonske prodaje sta v svojem zaslišanju potrdila direktor tožene stranke A.A. in priča B.B. Sodbe glede ugotovitve o neobstoju poslovnega razloga ni mogoče preizkusiti, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, dejansko stanje je nepopolno ugotovljeno. O zmanjšanju števila strank je izpovedala priča C.C.. Sodišče prve stopnje je njeno izpoved napačno povzelo, zato obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini prepisa zvočnega posnetka, in med samim prepisom, kar pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka zgolj iz previdnosti navaja, da je odmerjeno denarno povračilo namesto reintegracije bistveno previsoko. Tožnica je mlajša oseba, motivirana za delo, zato je sodišče prve stopnje njene zaposlitvene možnosti napačno ocenilo zgolj kot povprečne, saj so odlične. Ni upoštevalo, da je bila tožnica pri toženi stranki za nedoločen čas zaposlena zgolj dobro leto, prejemala je nadomestilo iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti ter bila v vmesnem obdobju zaposlena. Glede denarne odškodnine zaradi kršitve prepovedi diskriminacije pritožba navaja, da materinstvo in z njim povezano tožničino uveljavljanje pravice do dela s krajšim delovnim časom ter odsotnost z dela zaradi bolezni otroka ni bilo razlog za odpoved. Odločitev je sodišče oprlo le na tožničino izpoved, čeprav je tožena stranka dokazala, da je bila odpoved objektivno opravičljiva, odpoved pa je podala tudi prodajalcu D.D. Odpoved tožnici ni povezana z nobeno tožničino osebno okoliščino, saj se je delo v prodajnem salonu v letih od 2018 do 2020 v celoti reorganiziralo. Izmed prodajalcev, ki so bili redno zaposleni pri toženi stranki v letu 2018, ni ostal zaposlen nihče. Tožena stranka je iskala možnosti za prezaposlitev tožnice v kateri od hčerinskih družb ter ji v celotnem času trajanja odpovednega roka omogočala odsotnost z dela zaradi iskanja nove zaposlitve, česar ne bi storila, če bi za odpoved pogodbe o zaposlitvi obstajal kakšen drug in ne poslovni razlog. Sodišče prve stopnje ni dalo zadostne teže ugotovitvi, da tožnica prijateljuje s E.E., ki zoper toženo stranko prav tako uveljavlja sodno varstvo zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zaradi odpovedi tožnici ni nastala nobena nepremoženjska škoda. Sodišče prve stopnje neutemeljeno ni izvedlo dokaza z izvedencem medicinske stroke, zaradi česar je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Tožničine težave bi morale biti intenzivne in trajajoče, tožnica pa glede na predloženo medicinsko dokumentacijo ni potrebovala zdravniške pomoči zaradi zatrjevanih težav. Tožena stranka priglaša stroške pritožbe.

3. V odgovoru na pritožbo tožnica prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah pritožbenih razlogov. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje sprejelo pravilno odločitev o nezakonitosti izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in o odškodnini zaradi diskriminacije. Ni storilo uveljavljanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

6. Tožena stranka neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta bistvena kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, zlasti, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Takih pomanjkljivosti izpodbijana sodba nima, saj je iz razlogov sodbe jasno razvidno, zakaj je sodišče prve stopnje štelo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita. V obrazložitvi sodbe je navedlo, da je tožena stranka v odpovedi pogodbe o zaposlitvi navedla predvsem abstraktno zakonsko opredelitev poslovnega razloga in jo utemeljila le s pavšalnim zatrjevanjem zmanjšanega obsega prometa, naročil ter dela, čeprav bi morala glede na drugi odstavek 87. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) v odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno obrazložiti dejanski razlog za odpoved. V zvezi s tem je sicer zmotno štelo, da razlog za odpoved ni bil zadosti konkretiziran, je pa kljub temu sprejelo pravilno odločitev. Pravilno je ugotovilo, da je odpoved podana iz diskriminatornih razlogov. Kot takšna je nezakonita.

7. Sodišče prve stopnje se utemeljeno vsebinsko ni opredelilo do listinske dokumentacije, ki dokazuje poslovni razlog z zmanjšanim obsegom prometa, naročil in dela prodajalcev v prodajnem salonu tožene stranke, ter do izpovedi direktorja tožene stranke A.A. in priče B.B. Ker nepopolna in nepravilna ugotovitev dejanskega stanja glede obstoja poslovnega razloga ne vpliva na odločitev o nezakonitost odpovedi, ni bistveno, ali je sodišče prve stopnje pravilno povzelo izpoved priče C.C. in s tem v zvezi uveljavljana bistvena kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

8. V skladu s prvim odstavkom 84. člena ZDR-1 mora delodajalec dokazati obstoj utemeljenega razloga za odpoved, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi (prvi in drugi odstavek 89. člena ZDR-1), pri izbiri delavca, kateremu bo odpovedal pogodbo, pa ne sme ravnati diskriminatorno oziroma pogodbe o zaposlitvi ne sme odpovedati iz razlogov, ki so navedeni v 90. členu ZDR-1. 9. Tožnica je navajala, da ji je tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz diskriminatornih razlogov, zaradi osebnih okoliščin. Da to drži, je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, in sicer da je tožena stranka tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi materinstva oziroma uveljavljanja krajšega delovnega časa po predpisih o starševskem varstvu, torej zaradi osebne okoliščine in tudi zaradi odsotnosti z dela zaradi varstva otroka. Ugotovilo je, da je tožnica na sestanku z nadrejenim B.B. v septembru 2019, ko je bila še na porodniškem dopustu, izrazila željo po delu s krajšim delovnim časom po predpisih o starševskem varstvu, ki jo je ta "odobril". Po vrnitvi na delo v novembru 2019 je ugotovila, da jo je B.B. pozval k oddaji vloge z zahtevo za uveljavljanje pravice do dela s krajšim delovnim časom po predpisih o starševskem varstvu in ji dejal, da bo vlogo tožena stranka "odobrila ali ne". Ker tega ni pričakovala, je B.B. prosila, če lahko tistega dne z delom konča prej, saj mora po hčerko v vrtec in "nima druge opcije", ta pa ji je odredil prisilni dopust za čas od 6. 11. 2019 do 8. 11. 2019, čeprav dopusta ni potrebovala. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da je po vrnitvi s prisilnega dopusta tožnica opravljala delo "vsak dan na drugem mestu", ko pa se je vrnila na delo po odsotnosti zaradi nege otroka, ji je bila še istega dne vročena odpoved pogodbe o zaposlitvi. Svojo odločitev je sodišče prve stopnje oprlo tudi na ugotovitev, da je tožena stranka zaradi nadomeščanja tožnice v času njene odsotnosti zaposlila D.D., kateremu pa delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, ko se je tožnica vrnila na delo, temveč precej po odpovedi tožnici, šele v marcu 2020. Takšne ugotovitve utemeljujejo presojo, da je tožena stranka tožnici odpoved podala iz nedopustnega diskriminatornega razloga.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da takšno diskriminatorno ravnanje tožene stranke oziroma družb, katerih edini družbenik je tožena stranka, ni neobičajno, saj je o podobni izkušnji izpovedala priča E.E., tožničina sodelavka pri toženi stranki, ki ji je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi vročena uro in pol zatem, ko je B.B. povedala, da je noseča. Zato pritožba neutemeljeno očita tožnici, da si skuša z izpovedjo E.E. zagotoviti neutemeljeno premoženjsko korist. Prav tako na dokazno oceno ne vplivajo navedbe, da diskriminacija ni podana, ker naj bi direktor tožene stranke novico o tožničini nosečnosti izražal z veseljem, da je B.B. soglašal z njeno željo do dela s krajšim delovnim časom ter da so pri toženi stranki za tožnico poskušali poiskati drugo ustrezno zaposlitev ter ji omogočili plačano iskanje nove zaposlitve. V izvedenih dokazih za takšne navedbe niti ni nobene podlage.

11. Sodišče prve stopnje je tožnici za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do sodne razveze pogodbe o zaposlitvi ustrezno priznalo pravice iz naslova delovnega razmerja, čemur pritožba pavšalno, zgolj v posledici vztrajanja pri zakoniti odpovedi, neutemeljeno nasprotuje. Neutemeljeno nasprotuje tudi višini denarnega povračila, ki ga ureja drugi odstavek 118. člen ZDR-1, češ da je tožnica mlajša oseba, motivirana za delo, z odličnimi možnostmi za novo zaposlitev ter da je bila pri toženi stranki za nedoločen čas zaposlena zgolj dobro leto, prejemala pa je tudi nadomestilo iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti. Višino denarnega povračila sodišče določi, kot določa drugi odstavek 118. člena ZDR-1, glede na trajanje delavčeve zaposlitve, možnosti delavca za novo zaposlitev in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ter upoštevaje pravice, ki jih je delavec uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je utemeljeno tožnici priznalo denarno povračilo v višini dveh plač na podlagi pravilne ugotovitve, da je bila v delovnem razmerju tri leta in devet mesecev (pri tem ni odločilno, da je bila le v zadnjem letu zaposlena za nedoločen čas), realno pa je ocenilo tudi njene zaposlitvene zmožnosti glede na starost in poklic ekonomski tehnik z delovnimi izkušnjami prodajalke.

12. V zvezi z dosojeno odškodnino zaradi diskriminacije pritožba neutemeljeno navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje za popolno ugotovitev dejanskega stanja postaviti izvedenca medinske stroke, specialista psihiatra. Neenaka obravnava delavca zaradi osebne okoliščine je lahko vzrok duševnih bolečin. Pri diskriminaciji so lahko različne vrste nepremoženjske škode med seboj tako prepletene, da je pri določenih posledicah težavno oceniti, za katero izmed pravno priznanih oblik škode gre. Tožnica je v tem sporu postavila enoten zahtevek za nepremoženjsko škodo in sodišče prve stopnje je v takšnem okviru odločilo. Izhajalo je iz prvega odstavka 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.), ki določa oblike pravno priznane nepremoženjske škode, med njimi škodo zaradi posega v osebnostne pravice. Kot takšna nepremoženjska škoda se štejejo pretrpljene duševne bolečine zaradi neenake obravnave delavca oziroma diskriminatornega obravnavanja delodajalca. Za obstoj duševnih bolečin zaradi diskriminacije ni nujno, da se te izkazujejo z medicinsko dokumentacijo. Zato ni odločilno, da tožnica ni poiskala zdravniške pomoči, postavitev izvedenca pa ni bila potrebna in je sodišče prve stopnje ta dokazni predlog utemeljeno zavrnilo. V zvezi z višino dosojene odškodnine v znesku 2.000,00 EUR pritožba neutemeljeno navaja, da je pretirana, saj dosojeni znesek ne odstopa od sodne prakse v podobnih primerih - npr. sodba VDSS Pdp 283/2018 (3.000,00 EUR), VSM I Cp 494/2018 (2.700,00 EUR), sama po sebi pa ustreza teži kršitve osebnostne pravice, ki je bila z ravnanjem tožene stranke prizadeta.

13. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Pritožbeno sodišče je na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP odločilo o stroških pritožbenega postopka. Tožena stranka sama krije svoje stroške, ker s pritožbo ni uspela (154. člen ZPP). Tožnici je na podlagi prvega odstavka 154. člena dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo v skladu z Odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS, št. 2/2015 in nasl.), in sicer 750 točk za sestavo pritožbe, 2 % materialnih stroškov in 22 % davka na dodano vrednost, kar skupaj znaša 559,98 EUR.