Jedro

Dogovor o pridobitvi lastninske pravice na spornem delu nepremičnine z gradnjo mora biti izrecen, ta pogoj pa v obravnavanem primeru ni bil izpolnjen, zato je zgrajeni objekt pripadel lastniku zemljišča. Pri tem ni bistveno, ali je ta sporni objekt štel za svojega in ali je z njim pravno razpolagal. Verzijski zahtevek graditelja, ki je z gradnjo povečal vrednost tuje nepremičnine, preneha z zastaranjem v petih letih od dneva, ko je graditelj izgubil posest nepremičnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Tožnik je zahteval, naj mu toženka izstavi zemljiškoknjižno dovolilo, da se bo lahko na novo odmerjeni parceli znotraj parc. št. ... k. o. X, ki bo obsegala zemljišče, na katerem stoji stavba št. 01, vknjižil kot lastnik te nepremičnine, sicer bo zahtevano dovolilo nadomestila sodba. Podrejeno je zahteval, naj mu toženka plača 1.168.501,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje.

2. Sodišče prve stopnje je zavrnilo oba tožnikova zahtevka, tožniku pa naložilo, da mora toženki povrniti 9.912,01 EUR pravdnih stroškov z obrestmi.

3. Tožnik se v pritožbi sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga spremembo, podrejeno razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišču očita, da je z vnaprejšnjo dokazno oceno zavrnilo njegove dokazne predloge. Poleg tega ni ocenilo vseh dokaznih listin. S. je sporni objekt zgradil po dogovoru s toženkinim pravnim prednikom. Tožnik je tako postal lastnik stavbe in dela zemljišča. Toženka nikoli ni prerekala, da je bil med strankama sklenjen dogovor o pridobitvi lastninske pravice z gradnjo. Trdila je le, da dogovor ni bil sklenjen v pisni obliki. Objekt št. 01 ni bil predmet leasing pogodbe, kar dokazujejo listine (fakture toženkinega pravnega prednika, prevzemni zapisniki in izjave za FURS), v katerih ta objekt ni naveden. Toženkin pravni prednik na spornem objektu ni pridobil posesti in ga nikoli ni štel za svojega. Sporni objekt tudi ni bil predmet pogodbe z družbo P., d.o.o., saj je bil 2. člen sporazumno popravljen (deloma črtan). S. ni izgubil posesti objekta 31. 12. 2007, ampak šele kasneje, nikakor pa ne pred koncem leta 2011, zato tožnikov podrejeni zahtevek ni zastaral. 4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Procesnih kršitev, na katere neopredeljeno meri pritožba, v postopku na prvi stopnji ni bilo. Sodišče je med vsemi ponujenimi dokazi zavrnilo samo dva, takšno svojo odločitev pa je v izpodbijani sodbi tudi ustrezno pojasnilo. Ker je verjelo izpovedi priče A. A., da je kot zakoniti zastopnik S. podpisal pogodbo o odstopu terjatve z dne 1. 10. 2010, je postal odveč dokaz z izvedencem grafologom, ki naj bi preveril pristnost njegovega podpisa na pogodbi. Sicer pa bi se na zavrnitev tega dokaznega predloga lahko sklicevala kvečjemu toženka, ki ji zato ni uspelo dokazati, da navedena pogodba ni bila veljavno sklenjena. Nepotreben je bil tudi dokaz z izvedencem geodetom. V postopku se je namreč izkazalo, da tožnikov primarni zahtevek že po podlagi ni utemeljen. Sodišče z zavrnitvijo navedenih dveh dokazov tako ni kršilo tožnikove pravice do obravnavanja in tudi ne pravice do sodnega varstva. Tudi vse izvedene dokaze je ocenilo skladno z metodološkim napotkom iz 8. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), torej skrbno in vestno, obenem pa razumno in prepričljivo.

7. Sodišče prve stopnje pri ugotavljanju dejanskega stanja ni spregledalo nobenega odločilnega ali drugega pravno pomembnega dejstva. Svojo presojo je izčrpno in pregledno obrazložilo ter tudi ustrezno materialnopravno utemeljilo. Celovitih in pravilnih razlogov izpodbijane sodbe zato ni treba ponavljati ali dopolnjevati.

8. Tožnik v pritožbi znova izpostavlja svoje trditve, na katere mu je pravilno odgovorilo že sodišče prve stopnje.

9. Da bi tožnikov pravni prednik lahko z gradnjo pridobil lastninsko pravico na spornem delu nepremičnine, bi se moral o tem z njenim takratnim lastnikom pisno pogoditi, upoštevaje 52. člen Obligacijskega zakonika (OZ) in drugi odstavek 48. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Tožniku ni uspelo dokazati niti temu ustreznega ustnega dogovora, zato pritožbeno sklicevanje na teorijo realizacije ni sprejemljivo. Ni namreč dovolj, da je toženkin pravni prednik gradnjo dovolil in da jo je tožnikov pravni prednik dokončal. Bistveno je, da v zvezi z gradnjo nikoli ni bil sklenjen nikakršen dogovor o lastništvu, kar je tožnik na zaslišanju celo sam priznal. Kot pravilno ugotavlja izpodbijana sodba, mora biti dogovor o pridobitvi (so)lastninske pravice izrecen, ta pogoj pa v obravnavanem primeru ni bil izpolnjen, zato je zgrajeni objekt v skladu s prvim odstavkom 48. člena SPZ pripadel toženkinemu pravnemu predniku kot lastniku zemljišča. Pri tem ni bistveno, ali je ta sporni objekt štel za svojega in ali je z njim pravno razpolagal. Neutemeljen je zato pritožbeni očitek, da se sodišče ni še posebej opredelilo do dokaznih listin, iz katerih po tožnikovih trditvah izhaja, da sporni objekt ni bil predmet leasing pogodb. Ugotovitvi izpodbijane sodbe, da sporni objekt ni samostojen, zaradi česar je glavni tožbeni zahtevek tudi neizvršljiv, pa pritožba niti ne oporeka.

10. Verzijski zahtevek graditelja, ki je z gradnjo povečal vrednost tuje nepremičnine, preneha z zastaranjem v petih letih od dneva, ko je graditelj izgubil posest nepremičnine (tretji odstavek 48. člena SPZ v zvezi s 346. členom OZ). Navedeni rok je v tožnikovem primeru iztekel že pred vložitvijo tožbe. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da je tožnikov pravni prednik izgubil posest nepremičnine 31. 12. 2007, ko jo je po razvezi pogodbe o leasingu moral vrniti toženkinemu pravnemu predniku oziroma jo prepustiti P., d. o. o., kot novemu leasingojemalcu. Tožnikovo trditev, da sporni objekt ni bil predmet leasing pogodbe št. 000, ker naj bi bilo določilo 2. člena pogodbe sporazumno spremenjeno, je sodišče prve stopnje prepričljivo zavrnilo po zaslišanju priče J. G. in vpogledu v toženkin izvod te pogodbe. Tožnik zato ne more uspeti s pritožbeno tezo, da naj bi njegov pravni prednik obdržal posredno posest na spornem objektu vse do konca leta 2011. Po navedenem je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tudi njegov podrejeni tožbeni zahtevek.

11. Pritožbeni razlogi, ki jih je uveljavljal tožnik, torej niso podani, uradoma upoštevnih procesnih ali materialnih kršitev pa v postopku na prvi stopnji ni bilo. Sodišče druge stopnje je zato pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

12. Odločitev o zavrnitvi pritožbe vključuje tudi priglašene pritožbene stroške. Ker je tožnik s pritožbo propadel, jih mora kriti sam (prvi odstavek 165. člena ZPP).