Jedro

Tožnik vtožuje lastninsko pravico na "približni površini 8 m2" parcele, ki jih je v situacijskem načrtu sam označil s točkami C, E in F. Tako oblikovan tožbeni zahtevek je nedoločen, tožnik pa s tožbo ne zahteva geodetske odmere zemljišča.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se kot neutemeljen zavrne tožbeni zahtevek, ki glasi: "Ugotovi se, da je tožeča stranka dejanski lastnik dela nepremičnine parcelna št. 1193/3, vl. št. 328 k.o. K. in sicer v približni površini 8 m2, v situacijskem načrtu, ki je sestavni del tožbe označen s črkami C, F in E in sicer na podlagi priposestvovanja in pravnega posla, kar sta toženi stranki dolžni priznati ter tožeči stranki izstaviti zemljiškoknjižno listino, sposobno za vpis tega dela nepremičnine v zemljiški knjigi ter ji povrniti stroške postopka". Sklenilo je še, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženima strankama 106.460,00 SIT pravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila, v 15 dneh.

Proti takšni sodbi se pravočasno pritožuje tožeča stranka po svojem pooblaščencu iz vseh razlogov, izpodbija jo v celoti. Navaja, da v tožbi trdi, da je zemljiškoknjižni in dejanski lastnik parcele št. 1191/2, da pa sta toženi stranki solastnika parcele št. 1191/3 iste k.o. in je podatek o parcelni št. 1191/3 ponovil kar dvakrat v prvi točki tožbe. Le pri predlogu, kako naj se zadevo razsodi, je namesto pravilne parc. št. 1191/3 navedel parc. št. 1193/3, pri čemer je ostala vložna št. enaka, prav tako katastrska občina, in gre za več kot očitno tiskarsko napako, saj se izdaja sodbe predlaga na podlagi trditev v tožbi in njene obrazložitve, ki pa je v tem primeru bila povsem točna. Te podatke navaja tudi izpodbijana sodba v svojem prvem odstavku obrazložitve, nato pa naenkrat v nadaljevanju namesto parcelne št. 1191/3 k.o. D. omenja parcelno št. 1193/3 s pravilno vložno št. in katastrsko občino. Toženca sta namreč nerazdelna solastnika parc. št., ki jo je tožeča stranka pravilno navedla (1191/3), in ne tiste, ki jo napačno navaja izpodbijana sodba (1192/2). To dejstvo je poleg tega znano istemu sodniku tudi iz druge pravde, ki teče na istem sodišču pred istima pravdnima strankama (spis z opr.št. P), saj je v omenjeni pravdi v istem času odločal o izdaji začasne odredbe. Glede teh trditev tožeče stranke namreč ni ugovarjala niti tožena stranka, ker dejansko stanje, tako kot ga je tožeča stranka prikazala in predstavila v tožbi, popolnoma drži. To kaže tudi grafična komparacija omenjenih nepremičnin, ki jo je izdelala družba M. za objekt tožeče stranke s parcelno št. 1191/2. Med istima strankama teče tudi postopek ureditve meje pri GURS, ki pa je dne 21.1.2004 izdala tudi odločbo, v kateri omenja sedanja toženca kot solastnika parc. št. 1191/3, sedanjega tožnika pa kot lastnika parc. št. 1191/2, vse pri vložku št. 328 in v k.o. D.. Geodetska uprava pri ureditvi meje gotovo ni naredila napake pri zapisu parc. št. nepremičnin, med katerima ugotavlja mejo, in je pravzaprav napaka le v izpodbijani sodbi, ki je zaradi zgornjih napačnih trditev nejasna glede bistvenih dejstev in se je zaradi tega ne da preizkusiti, vsekakor pa tudi neutemeljena. Zato je izpodbijana sodba v nasprotju sama s seboj, saj najprej pravilno navaja in sledi trditvam tožeče stranke, nato pa zavrača tožbeni zahtevek iz povsem drugega razloga. Poleg tega se izpodbijana sodba v obrazložitvi sklicuje na prilogo C/1 spisa, iz katere naj bi sledilo, da sta toženca "lastnika le parcele št. 1192/2", kar je protispisno in ne drži, in je tudi to v nasprotju z izrekom iste sodbe, ima pa za posledico zmotno uporabo materialnega prava, kaže pa tudi, da je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. V dokaz ponuja grafično komparacijo za objekt 1191/2 družbe M. v prilogi, odločbo GURS z dne 21.1.2004 v prilogi, vpogled v spis Okrajnega sodišča v P. in v sklep istega sodnika z dne 26.4.2005, spis Upravnega sodišča Republike Slovenije glede ureditve meje in ponovni vpogled v zemljiško knjigo. Zato gre za napačno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, česar posledica je zmotna uporaba materialnega prava, bile pa so bistveno kršene tudi določbe ZPP, saj se v začetku obrazložitve trdi to kar dejansko stoji, nato pa se zahtevek zavrne iz popolnoma drugih razlogov. Izpodbijana sodba je zato nejasna, njena obrazložitev in izrek pa sta v medsebojnem nasprotju. Zato tožeča stranka vlaga pritožbo in predlaga, da se izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje s tem, da se omenjene napake odpravijo in izda nova sodba, stroške pritožbe pa upošteva kot nadaljnje stroške te pravde. Pri novi odločitvi naj sodišče prve stopnje izvede dokazni postopek v celoti, saj se je ukvarjalo le z napačno postavljeno postavko in ni izvedlo drugih za to pravdo relevantnih dokazov.

Pritožba ni utemeljena.

Ključna za odločitev v obravnavani pravdni zadevi je ugotovitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, da toženca nista lastnika nepremičnine s parc. št. 1193/3, vpisane v vl. št. 328 k.o. K., kot izhaja iz tožbenega zahtevka, ki ga je tožeča stranka oblikovala na poziv sodnika na glavni obravnavi dne 7.12.2005, da tožbo oblikuje tako, da bo sposobna obravnavanja, zlasti da navede vse pravno relevantne zemljiškoknjižne podatke za vtoževano parcelo ter tožbeni zahtevek oblikuje tako, da bo iz njega natančno razvidno kaj zahteva. Tudi če bi šlo pri navedbi parcelne številke za očitno tiskarsko napako, kar trdi tožeča stranka, pa ni mogoče spregledati, da tožeča stranka še v pritožbi vztraja, da gre za parcelo (št. 1191/3 ), ki je vpisana v vložku št. 328 k.o. D., pri čemer je že iz izpiska iz Zemljiške knjige za ta vložek, v prilogi C1-2, ki jo tožeča stranka omenja tudi v pritožbi, razvidno, da to ne drži, saj je pri vložku št. 328 D. vpisana le nepremičnina s parc. št. 1191/2, ki je v lasti tožeče stranke. Zmotne navedbe sodišča prve stopnje glede lastništva parcele št. 1192/2 so za obravnavano pravdno zadevo nepomembne, saj takšna parcela ni predmet obravnave in ne vplivajo na siceršnjo pravilnost sodbe. Pritožbeno sodišče se tudi strinja glede drugega razloga, ki ga v utemeljitev zavrnitve tožbenega zahtevka navaja izpodbijana sodba, saj zemljišče, na katerem tožeča stranka uveljavlja lastninsko pravico, ni opredeljeno v skladu z določbo 18. člena Stvarnopravnega zakonika. Tožnik namreč vtožuje lastninsko pravico na "približni površini 8 m2" parcele, ki jih je v situacijskem načrtu sam označil s točkami C, E in F. Tako oblikovan tožbeni zahtevek je nedoločen, tožnik pa s tožbo ne zahteva geodetske odmere zemljišča. Na podlagi navedenega pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pritožba tožeče stranke neutemeljena. Ker ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni našlo nobenih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je razsodilo, da se pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).