Jedro

Zaradi funkcije, ki jo tožeča stranka opravlja v slovenskem prostoru, je podan interes javnosti, da je seznanjena z njenim delovanjem in poslovanjem. V tem pogledu je tožeča stranka relativno javna oseba. Stopnja javne osebnosti je v odvisnosti s poljem pričakovane zasebnosti; javne osebe imajo manjše polje pričakovane zasebnosti, in sicer v obratnem sorazmerju: bolj ko so javne, bolj se ožijo njihove pravice s področja varovane zasebnosti in več so dolžne trpeti: izpostavljene so ostrejšemu nadzoru in kritiki, meja pri nedopustnih posegih v ugled takšnih (pravnih) oseb pa je zaradi tega postavljena nižje kot sicer.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke proti sklepu o dovolitvi spremembe tožbe se zavrže. II. Pritožbi tožene stranke proti sklepu o stroških se ugodi in se izpodbijana odločitev v nezapisanem zavrnilnem stroškovnem delu tako spremeni, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki plačati še (tj. poleg že pravnomočno prisojenih 4.502,24 EUR) 2.269,86 EUR pravdnih stroškov.

III. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

IV. Tožeča stranka je dolžna toženi v roku 15 dni povrniti 1.157,29 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila. Tožeča stranka krije sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. V obravnavani zadevi tožeča stranka od tožene zahteva umik več člankov, ki jih je ta leta 2016 oziroma 2018 objavila v tiskani oziroma spletni izdaji svojega časopisa,1 ter v zvezi z njimi plačilo odškodnine zaradi posega v čast in dobro ime.

2. Sodišče prve stopnje je dovolilo spremembo tožbe (tožeča stranka je članek iz leta 2018 vključila naknadno) ter tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

3. Tožeča stranka v obsežni pritožbi izpodbija odločitev o zavrnitvi njenega tožbenega zahtevka in predlaga spremembo izpodbijane sodbe. Višje sodišče njenih pritožbenih navedb na tem mestu ne bo povzemalo, temveč se bo do bistvenih opredelilo v ožji obrazložitvi te odločitve (prvi odstavek 360. člena ZPP).

4. Tožena stranka izpodbija odločitev o dovolitvi spremembe tožbe in stroškovno odločitev ter predlaga ustrezno spremembo.

5. Pravdni stranki sta na pritožbo druga druge odgovorili in predlagata njuni zavrnitvi.

6. Pritožba tožene stranke delno ni dopustna, delno pa je utemeljena. Pritožba tožeče stranke proti sodbi ni utemeljena.

O pritožbi tožene stranke proti sklepu o dovolitvi spremembe tožbe

7. Proti sklepu o dovolitvi spremembe tožbe je dovoljena zgolj posebna pritožba (sedmi odstavek 185. člena ZPP). To pomeni, da stranka pridobi pravico do te pritožbe le, če ne uspe v postopku o glavni stvari.2 Ker je bil tožbeni zahtevek po spremenjeni tožbi zavrnjen, tožena stranka nima pravnega interesa za izpodbijanje te procesne odločitve, zato je višje sodišče njeno pritožbo v tem delu zavrglo (352. člen ZPP).

O pritožbi tožeče stranke proti sodbi

8. Med pravdnima strankama ni (bil) sporen obstoj objav in vsebin člankov, v katerih je tožena stranka pisala o poslovanju tožeče stranke. Ključno vprašanje v tem postopku je, ali je tožena stranka z objavami člankov s sporno oziroma (domnevno) neresnično vsebino žalila tožečo stranko ter okrnila njena ugled in dobro ime.

9. Tožeča stranka svoj tožbeni zahtevek uveljavlja na podlagi 183.3 in 178.4 člena OZ. V obravnavani zadevi zato ni pravno odločilno, kako in ali je tožeča stranka denar pobirala zakonito in ali ga je zakonito nakazovala družbi A.,5 temveč, kako (tj. na kakšen način) je o poslovanju tožeče stranke v zvezi z navedenim poročala tožena stranka.6 Sodišče prve stopnje se je zato pravilno osredotočilo na vprašanja, kdo je tožeča stranka oziroma kakšen je njen status v smislu zainteresiranosti javnosti zanjo, ali članki, ki jih je objavljala tožena stranka, obravnavajo temo, ki je v javnem interesu, ali je novinarka spoštovala domnevo nedolžnosti oziroma ali je skušala pridobiti mnenje vseh vpletenih ter ali je na tej podlagi utemeljeno verjela v resničnost zapisanega in nenazadnje, s kakšnim namenom in v kakšnem slogu so bili sporni članki napisani.

10. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, zato se višje sodišče v izogib ponavljanju sklicuje na logične, jasne in prepričljive dejanske zaključke izpodbijane sodbe, ki jih pritožbene navedbe ne uspejo omajati. Prvostopenjsko sodišče tudi ni zagrešilo očitanih bistvenih kršitev postopka7 niti tistih, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), ter je na ugotovljeno dejansko stanje v celoti pravilno uporabilo materialno pravo. Pri slednjem pritožbeno sodišče izrecno pritrjuje tudi opravljenemu tehtanju med ustavno zagotovljenimi pravicami tožeče stranke in med pravico tožene stranke do svobode izražanja, ki se je prevesilo v korist slednje.

11. Višje sodišče pritrjuje prvostopenjskemu, da je novinarsko poročanje o poslovanju tožeče stranke, ki je takrat (nesporno) obsegalo nakazovanje znatnih vsot denarja v tujino, tema, ki je v javnem interesu. Zaradi funkcije, ki jo tožeča stranka opravlja v slovenskem prostoru, je podan interes javnosti, da je seznanjena z njenim delovanjem in poslovanjem. V tem pogledu je tožeča stranka, ko pravilno zapiše sodišče prve stopnje, relativno javna oseba. Tega pojma pritožnica očitno ne razume pravilno, saj ga meša s svojim pravnim statusom. Stopnja javne osebnosti je v odvisnosti s poljem pričakovane zasebnosti; javne osebe imajo manjše polje pričakovane zasebnosti, in sicer v obratnem sorazmerju: bolj ko so javne, bolj se ožijo njihove pravice s področja varovane zasebnosti in več so dolžne trpeti:8 izpostavljene so ostrejšemu nadzoru in kritiki, meja pri nedopustnih posegih v ugled takšnih (pravnih) oseb pa je zaradi tega postavljena nižje kot sicer.

12. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom prvostopenjskega, da v obravnavanih člankih ni v ospredju blatenje, zaničevanje ali diskreditacija tožeče stranke oziroma zavajanje bralcev v smeri njenega „kriminalnega“ poslovanja, kot se sama izrazi, temveč je šlo za objektivno poročanje o njenem poslovanju. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje namreč izhaja, da je novinarka pred objavo prvega članka skušala pridobiti kar najširši nabor informacij in podatkov, zato je vzpostavila stik s številnimi osebami, med katerimi so bili nasprotniki poslovanja tožeče stranke, pa tudi taki, ki v njem niso videl nič spornega.9 Poleg tega je novinarka v svoj prispevek vključila tudi dopise SAZAS, navedbe s spletne strani tožeče stranke ter povzetek stališč Urada za intelektualno lastnino.10 Ob tem je po oceni višjega sodišča bistvena okoliščina, da je tožena stranka še pred objavo prvega članka dala možnost odziva tudi tožeči stranki: seznanila jo je z očitki in ji zastavila konkretna vprašanja, na katera pa po ugotovitvah sodišča prve stopnje več dni ni odgovorila.11 Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje samo priznalo, da novinarkino poročanje ni bilo objektivno, je povsem zgrešen. Prvostopenjsko sodišče je namreč izrecno zapisalo, da so jasna in konkretna vprašanja (pri čemer se je le eno od njih nanašalo na t. i. belgijsko sodbo, ostala pa na poslovanje tožeče stranke) terjala odgovor tožeče stranke, ki ga ta ni (pravočasno) podala, zato toženi stranki neutemeljeno očita poseg v svoja ugled in dobro ime.

13. Glede na pritožbene navedbe v zvezi z ažurnostjo zadeve in časom, ki ga je imela tožeča stranka na voljo za odgovor, višje sodišče izpostavlja ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bila tožeča stranka obveščena o potrebi po hitrem reagiranju (s strani novinarke in odgovornega urednika pri toženi stranki), ker je šlo za aktualno tematiko in bi toženo stranko pri poročanju lahko prehitel drug medij – po ugotovitvah sodišča prve stopnje je drug medij prispevek o tem objavil isti dan, kot je izšel prvi prispevek pri toženi stranki,12 kar negira tudi pritožbeno trditev, da za poročanje o tej temi ni bilo (javnega) interesa.13 Čas, ki ga je imela tožeča stranka za odgovor, pa po oceni pritožbenega sodišča tudi ni bil tako kratek, da bi nanj ne (z)mogla odgovoriti; nenazadnje po ugotovitvah sodišča prve stopnje (ki jih pritožnica niti ne izpodbija) konkretnih odgovorov na zastavljena vprašanja ni podala niti 23. 11., kar je skoraj dva tedna po tem, ko ji jih je novinarka tožene stranke zastavila. Ker se tožeča stranka po lastni volji ni odzvala na poziv tožene stranke, da predstavi svojo plat zgodbe, in možnosti, da bi javnost sočasno izvedela tudi zanjo, ni izkoristila, toženi stranki ne more uspešno očitati protipravnosti pri njenem ravnanju. Novinarka je objavila prispevke na podlagi vseh informacij, ki jih je lahko dobila, ter je utemeljeno verjela v njihovo resničnost, zato tudi višje sodišče njeno poročanje ocenjuje kot objektivno.

14. Ocena objektivne žaljivosti je pravni standard, ki ga sodna praksa napolnjuje ob upoštevanju okoliščin konkretnega primera. Pri presoji je treba upoštevati čas, okoliščine, navade, osebe, kateri so besede namenjene, medsebojne odnose udeležencev ter druge okoliščine primera. Glede na to, da je novinarka tožene stranke prispevke zapisala pri opravljanju svojega novinarskega poklica, da je tožeča stranka relativno javna oseba in da je tožena stranka poročala o temi v javnem interesu, pritožbeno sodišče pritrjuje odločitvi prvostopenjskega, da besede iz teh prispevkov, ki jih izpostavlja pritožnica, niso in ne morejo biti objektivno žaljive. V sodni praksi se je namreč izoblikovalo stališče, da je razžalitev dejanje, s katerim storilec nekomu neupravičeno odreka spoštovanje, mu jemlje ugled ali s katerim zoper nekoga seje sovraštvo, prezir, prepir ali ga smeši.14 Nič od tega ne velja za konkreten primer. Prav tako je treba pri presoji objektivne žaljivosti besedila izhajati iz razumevanja povprečnega bralca in upoštevati celovit, povprečen in osrednji pomen izjavljenega besedila. Pritožbeno sodišče je prepričano, da povprečen bralec spornih besedil15 ni razumel kot napad na toženo stranko, torej kot napad, ki pomeni podcenjevanje, sramotitev, prezir, skratka negativno vrednostno sodbo o njej. Da je bilo pisanje kritično in za tožečo stranko do neke mere lahko neprijetno, pa pritožbeno sodišče ne dvomi, a to je tista meja, ki jo mora kot relativno javna oseba prenesti.

15. Sodišče prve stopnje je ob tem pravilno pretehtalo kolizijo zavarovanih pravic: pravico tožene stranke do svobode izražanja (prvi odstavek 39. člena Ustave) in pravico tožeče stranke s področja varstva osebnostnih pravic in zasebnosti (35. člen Ustave), med katere spada tudi pravica do varstva časti/ugleda in dobrega imena. V obravnavanem primeru je ključno, da so se vse informacije nanašale na dejavnost tožene stranke in njeno poslovanje, kar brez vsakega dvoma predstavlja objektivno pomembna dejstva, za katera je imela javnost upravičen interes, da do njih pride, javna podoba tožeče stranke pa zožuje njen lasten pričakovan obseg zasebnosti, kar sočasno pomeni, da je pravica novinarja (ki javnosti posreduje informacije, do katerih ima ta pravico) do svobode izražanja manj omejena. Pritožnica izpostavlja tudi domnevno nasprotje med javnim interesom in pravico do obveščenosti na eni strani ter »rumenim oziroma tabloidnim« poročanjem tožene stranke, za katerega po pritožničinem mnenju ni mogoče trditi, da zasleduje cilj javnega interesa, na drugi strani. Čeprav bi držalo, da je bilo poročanje tožene stranke senzacionalistično (pa po oceni pritožbenega sodišča ni bilo, in to niti v enem od spornih člankov), je sodna praksa že izoblikovala stališče, da tudi t. i. zabavni (rumeni, tabloidni) tisk (lahko) služi oblikovanju javnega mnenja, zato uživa ustavno pravno varstvo v okviru pravice do svobode izražanja.16

16. Na koncu bo višje sodišče odgovorilo še na tiste pritožbene navedbe, ki bi bile lahko pravno odločilne (prvi odstavek 360. člena ZPP), vendar niso utemeljene.

17. V zvezi z zadnjim člankom, ki ga pritožnica izrecno izpostavlja, češ da o njem v izpodbijani sodbi ni nobenih razlogov, višje sodišče ugotavlja, da to ne drži, saj se nahajajo v 44. in 45. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, kjer je povzeta vsebina članka. Ta (v nasprotju s pritožbenimi navedbami) potrjuje zaključek sodišča prve stopnje, da je šlo za korektno poročanje z obravnave (vključno z vsemi deli, za katere pritožnica trdi, da jih ni), zato protipravnost tudi v zvezi s tem člankom ni podana, pritožbeni očitki pa niso na mestu.

18. T. i. belgijska sodba je bila nedvomno vzgib, da se je tožena stranka lotila pisanja o sporni temi, vendar ji pritožnica na splošno pripisuje prevelik pomen. Dolžnost, da bi ji morala tožena stranka to sodbo posredovati, ne obstaja, predvsem ne v smeri, da sicer tožena stranka o tej temi ne smela poročati/pisati, kot skuša to prikazati pritožnica. Če že, potem bi lahko tožeča stranka odklonila odgovor na prvo vprašanje, ki ga je zastavila novinarka, češ da ne pozna vsebine te sodbe, ni pa razumnega razloga, da ne bi odgovorila na ostala zastavljena vprašanja.

19. Pritožbena graja izpovedi novinarke in dr. D. D. je iztrgana iz konteksta celotne dokazne ocene. Vse okoliščine, ki po oceni pritožnice vodijo v nepristranskost teh dveh prič, s strani sodišča niso ostale neopažene, a to ne omaje verodostojnosti obeh prič niti celotne dokazne ocene.

20. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

O pritožbi tožene stranke proti stroškovni odločitvi

21. Seštevek odvetniških točk, ki jih je toženi stranki za opravljene storitve priznalo sodišče prve stopnje (in čemur tožeča stranka v odgovoru na pritožbo ne oporeka) znaša 9.150 točk. K temu je treba prišteti še administrativne stroške (2 % do 1000 točk ter 1 % od presežka), kar znaša 101,5 točk. Skupaj pripada toženi stranki 9.251,5 točk, kar ob vrednosti točke 0,6 EUR znaša 5.550,9 EUR, povečano za 22 % DDV pa 6.772,1 EUR.

22. Sodišče prve stopnje je toženi stranki (upoštevaje zgornje število točk, administrativne stroške in DDV) priznalo zgolj 4.502,24 EUR, zato ima pritožnica prav, ko opozarja, da je upravičena tudi do razlike v višini 2.269,86 EUR. Pritožbeno sodišče ji je zato v tem delu ugodilo in izpodbijano sodbo v stroškovni odločitvi spremenilo tako, da je tožeča stranka dolžna toženi plačati še dodatnih 2.269,86 EUR pravdnih stroškov za postopek pred sodiščem prve stopnje, v roku in z obrestmi, kot izhaja iz II. točke izpodbijane sodbe (3. točka 365. člena ZPP).

O pritožbenih stroških

23. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje pritožbene stroške, toženi stranki pa je za obrazložen odgovor na pritožbo dolžna povrniti naslednje stroške: 1500 odvetniških točk za sestavo pritožbe (x 0,6 = 900 EUR), 50 odvetniških točk za poročilo stranki (x 0,6 = 30 EUR), 2 % administrativnih stroškov (= 18,6 EUR), skupaj 948,6 EUR, skupaj z 22 % DDV pa 1.157,29 EUR. Tožeča stranka s pritožbo proti sodbi ni uspela, zato sama krije svoje stroške tega pritožbenega postopka.

24. Tožena stranka s pritožbo v delu proti sklepu o dopustitvi pritožbe ni uspela, je pa v celoti uspela s pritožbo v delu proti stroškovni odločitvi. Ker je njen pritožbeni uspeh delen, po drugi strani pa je tožeča stranka na njeno pritožbo obrazloženo odgovorila (in se je v delu tudi zanjo del pritožbenega postopka iztekel ugodno, tj. z zavrženjem pritožbe tožene stranke v tem delu), je višje sodišče sklenilo, da krijeta vsaka svoje stroške tega pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP).

1 Gre za članke ... 2 Več v Zobec, J., Komentar ZPP, 3. knjiga, Uradni list, GV Založba, Ljubljana, 2009, 3. knjiga, str. 506-507. 3 183. člen OZ se glasi: „Za okrnitev ugleda ali dobrega imena, prisodi sodišče pravni osebi pravično denarno odškodnino neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi če premoženjske škode ni, če spozna, da okoliščine primera to opravičujejo.“ 4 Ta se glasi: „Če gre za kršitev osebnostne pravice, lahko sodišče odredi na stroške oškodovalca objavo sodbe oziroma popravka ali odredi, da mora oškodovalec preklicati izjavo, s katero je storil kršitev, ali storiti kaj drugega, s čimer je mogoče doseči namen, ki se doseže z odškodnino.“ 5 Pritožbeno sodišče na tem mestu pripominja, da ima po Zakonu o medijih (Ur. list RS, št. 34/2001, s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami) vsakdo pravico od odgovornega urednika zahtevati, da brezplačno objavi njegov popravek objavljenega obvestila, s katerim sta bila prizadeta njegova pravica ali interes (prvi odstavek 26. člena), pri čemer z izrazom popravek ni mišljen samo popravek v ožjem smislu, to je zanikanje oziroma popravljanje zatrjevanih napačnih ali neresničnih navedb v objavljenem obvestilu, ampak tudi navajanje oziroma prikaz drugih ali nasprotnih dejstev in okoliščin, s katerimi prizadeti spodbija ali z namenom spodbijanja bistveno dopolnjuje navedbe v objavljenem besedilu (četrti odstavek 26. člena). Tožeča stranka je to svojo pravico uveljavljala le v zvezi z zadnjim člankom, ki se nanaša na potek tega sodnega postopka (priloga A 67), ne pa tudi v zvezi z ostalimi, v katerih je bilo novinarski poročanje nepopolno (to je storila proti drugemu mediju, ki je poročal o tej temi – priloga A 58). 6 Vrsta pritožbenih navedb (ali je bila ustrezno predstavljena pravna podlaga za poslovanje tožeče stranke (začasno dovoljenje in Memorandum), kdo in pod kakšnimi pogoji je v resnici upravičen do deleža pobranega denarja itd.) je zato pravno neodločilnih, pritožnica pa v zvezi z njimi neutemeljeno uveljavlja pritožbena razloga nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in absolutno bistvenih kršitev postopka (8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). 7 Pritožnica na več mestih uveljavlja kršitve iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, večinoma v povezavi s pritožbenim očitkom o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Razlog, zakaj kršitve ne obstojijo, je višje sodišče delno navedlo v prejšnji opombi, drugi razlogi pa bodo razvidni iz nadaljevanja te obrazložitve. 8 Med relativno javne osebe spadajo tisti, ki so zaradi povezanosti z določenim dogodkom/dejavnostjo za javnost zanimivi zgolj začasno ali v določenem delu, medtem ko so absolutno javne osebe zaradi svoje vloge in funkcije v družbi ves čas pod drobnogledom javnosti. Več v Žel, T., Absolutne in relativne javne osebe, diplomsko delo, Univerza v Mariboru, Fakulteta za elektrotehniko, računalništvo in informatiko, Maribor, 2012, in Lampe, R., Varstvo splošne osebnostne pravice (in posebnih osebnostnih pravic) v nemškem civilnem pravu, Podjetje in delo, št. 3/2002, str. 6. 9 Režiserja in scenarista A. A., predsednika Zavoda AIPA B. B., direktorja Urada za intelektualno lastnino C. C., nekdanjega direktorja Urada za intelektualno lastnino D. D., podpredsednika SNAVP E. E., predsednika Društva slovenskih producentov F. F., direktorja A. G. G., predsednika SAZAS H. H. Od teh so bili v postopku pred sodiščem na predlog pravdnih strank prve stopnje zaslišani E. E., D. D. in H. H.. E. E. in H. H. v poslovanju tožene stranke nista videla nepravilnosti, in njuno stališče je bilo v novinarskih prispevkih tudi tako predstavljeno. 10 Pritožbene navedbe, da je novinarka ta namenoma izpustila, so izmišljene – glej vsebino člankov. 11 Glej zlasti 36. točko obrazložitve izpodbijane sodbe, iz katere izhaja, da je novinarka tožene stranke tožeči stranki že 10. 11. 2016 poslala elektronsko sporočilo in osebi, ki je bila pri toženi stranki zadolžena za vodenje odnosov z javnostjo in mednarodne odnose, zastavila konkretna vprašanja, na katera do 16. 11. 2016 ni dobila odgovora na zastavljena vprašanja. Tudi v dopisu s 23. 11. 2016 tožeča stranka na vprašanja ni odgovorila, temveč je poslala le obširen kronološki pregled dogodkov v zvezi z očitki glede izvajanja začasnega dovoljenja, ni pa odgovorila na bistvena vprašanja tožene stranke (glej 39. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). 12 Glej 40. točko obrazložitve izpodbijane sodbe, str. 50. 13 Poročanje in obveščanje javnosti sta poslanstvi medijev. Dejstvo, da je o tej temi že štiri leta prej v istem mediju spregovoril dr. D. D. (priloga A 74), ne zmanjšuje stopnje zainteresiranosti medija, da poroča o temi, ki je zanimiva za javnost. Ker intervju iz leta 2012 ni pravno odločilen dokaz za presojo korektnosti poročanja tožene stranke v letu 2016, se sodišču prve stopnje do tega ni bilo treba opredeljevati in posledično v pritožbi očitane kršitve niso podane. 14 Glej sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1736/2013 z dne 15. 1. 2014. 15 Besede „slamnato podjetje“ novinarka ni uporabila, uporaba besedne zveze „krhka pravna podlaga“ pa namiguje kvečjemu na „vprašljivo pravno podlago“, ne pa na kriminalno poslovanje, kot jo je (ob očitno zelo čustveno subjektivnem dojemanju) razumela tožeča stranke. 16 Glej sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 30388/2010-105 z dne 12. 12. 2013.