Jedro

Obtožni predlog je bil že od samega začetka vložen zoper obsojenca zaradi točno določenega kaznivega dejanja. Državni tožilec je na glavni obravnavi obtožni predlog modificiral, vendar je opis dejanja v delu, ki se nanaša na način, kako je do poškodbe oškodovanca prišlo, ostal nespremenjen.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati 560 eurov sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Z uvodoma navedeno sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani je bil obsojeni C. G. spoznan za krivega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za kar mu je sodišče izreklo denarno kazen sto dnevnih zneskov po 21,67 eura, skupno 2.167 eurov, ki jo je dolžan plačati v osmih mesecih po pravnomočnosti sodbe. V primeru, da se denarna kazen ne bo dala niti prisilno izterjati, jo bo sodišče izvršilo tako, da bo za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni določilo en dan zapora. Sodišče je obsojencu po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) naložilo plačilo stroškov iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter sodne takse. Dne 12. 4. 2013 je sodišče na podlagi prvega odstavka 365. člena ZKP izdalo popravni sklep. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo obsojenca kot neutemeljeno zavrnilo in mu naložilo plačilo sodne takse.

2. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 9. in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in drugega odstavka 371. člena ZKP.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka, ki meni, da navedbam zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče pritrditi. Višje sodišče se je v izpodbijani pravnomočni sodbi opredelilo do vseh pritožbenih navedb in se, skladno z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča, v izogib ponavljanju razlogov, sklicevalo na zaključke sodišča prve stopnje. V preostalem pa zahteva uveljavlja nedovoljen razlog zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu, ki se je o njem izjavil. V izjavi obsojenec navaja, da je odgovor vrhovne državne tožilke pavšalen in le delno povzema kršitve, ki jih obsojenec uveljavlja v zahtevi. V preostalem pa obsojenec ponavlja navedbe iz zahteve.

B.

5. Obsojenec v zahtevi na več mestih poudarja, da je sodišče prve stopnje vodilo postopek zgolj zoper njega, medtem ko zaradi istega dogodka kazenskega postopka zoper oškodovanca ni vodilo. S takimi navedbami obsojenec z zahtevo ne more uspeti, saj za obravnavano kazensko zadevo niso relevantne. Obsojenec je zoper oškodovanca podal kazensko ovadbo zaradi storitve kaznivega dejanja krive ovadbe, ki jo je državni tožilec zavrgel. Ni pa obsojenec podal kazenske ovadbe zoper oškodovanca zaradi poškodb, ki naj bi jih utrpel v dogodku, ki se obravnava v tej zadevi.

6. Nadalje obsojenec vlaga zahtevo zaradi postopkovnih kršitev, prezrtih ugovorov pravne narave in pritožb na obtožni predlog. Sodišče prve stopnje je obsojenca že ob vročitvi obtožnega predloga s spremnim dopisom poučilo, da v skrajšanem postopku ugovor zoper obtožni predlog ni dovoljen. Kršitev določb kazenskega postopka zato ni podana. Obsojenec tudi trdi, da sodišče ob predodelitvi zadeve sodnici ni opravilo formalnega preizkusa obtožnega predloga. Kot izhaja iz kazenskega spisa, je sodišče obtožni predlog preizkusilo in odredilo vročitev obsojencu, zato kršitev določb kazenskega postopka tudi v tem primeru ni podana. Sodišče namreč o preizkusu obtožnega akta formalne odločbe ne izda.

7. Navedba obsojenca, da sodišče pritožbe ni poslalo v odgovor ovaditelju, torej oškodovancu, in državnemu tožilstvu, ne drži. Sodišče je na podlagi 376. člena ZKP nasprotni stranki, torej državnemu tožilcu, v odgovor poslalo obe obsojenčevi pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo. Oškodovancu pritožb ni poslalo, saj ni stranka v postopku. Prav tako ne drži, da se višje sodišče ni opredelilo do obsojenčevih pritožbenih navedb. Višje sodišče je skladno s prvim odstavkom 395. člena ZKP odgovorilo na vse relevantne navedbe in se, v izogib ponavljanju, sklicevalo tudi na razloge v sodbi sodišča prve stopnje. Prav tako ne drži, da višje sodišče ni preizkusilo prvostopenjske sodbe zaradi kršitev, ki jih je dolžno preveriti po uradni dolžnosti. Višje sodišče je v 10. točki obrazložitve sodbe zapisalo, da kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, ni ugotovilo.

8. Z navedbo, da je bil dokazni postopek izveden le glede tistih okoliščin, ki so bile pomembne za izrek kazenske sankcije, obsojenec uveljavlja nedovoljen razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Obsojenec je imel ves čas postopka možnost predlagati izvedbo dokazov. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh njegovih dokaznih predlogov, tako tistih, ki jih je izvedlo, kot tistih, ki jih je zavrnilo. Zavrnitev dokaznih predlogov je obrazložilo v 6., 19. in 20. točki sodbe. Ker je sodišče izvedlo vse relevantne dokaze in se v sodbi opredelilo tudi do zavrnjenih dokaznih predlogov, kršitev obsojenčeve pravice do obrambe ni podana. Obsojenec tudi ne more uspeti s trditvijo, da je policija v predkazenskem postopku priredila uradna zaznamka z dne 4. 8. 2009, saj niti ne pojasni, v čem sta zaznamka prirejena.

9. Obsojenec uveljavlja kršitev iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj se sodba naj ne bi nanašala na osebo, ki je obtožena, in na dejanje, ki je predmet obtožbe, obsežene v vloženem oziroma na glavni obravnavi spremenjenem obtožnem predlogu (prvi odstavek 354. člena ZKP v zvezi s 429. členom ZKP). Obsojenec je očitno spregledal, da je bil obtožni predlog že od samega začetka vložen zoper njega zaradi točno določenega kaznivega dejanja. Državni tožilec je na glavni obravnavi 14. 3. 2013 obtožni predlog modificiral in to tudi pojasnil. Opis dejanja je v delu, ki se nanaša na način, kako je do poškodbe oškodovanca prišlo, ostal nespremenjen. Prav tako je obtožba obsojencu ves čas očitala, da je kaznivo dejanje storil naklepno, kar je pojasnilo tudi sodišče prve stopnje v 14. točki obrazložitve sodbe.

10. Glede kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP obsojenec navaja, da je podano nasprotje med izrekom in obrazložitvijo sodbe oziroma da izrek nasprotuje samemu sebi. V obtožnem predlogu in izreku sodbe se namreč omenja, da je bila poškodba povzročena z neugotovljenim kovinskim predmetom, čeprav je obsojenec sodišču sam predložil fotografijo viličastega ključa. Po stališču obsojenca bi moralo sodišče prve stopnje preveriti, ali je poškodba nastala zaradi udarca z viličastim ključem, katerega fotografijo je priložil. Poleg tega policija in državno tožilstvo nista izvedla potrebnih preiskovalnih dejanj, da bi se podtaknjen nevarni predmet našel. Obsojenec tudi navaja, da je bil obsojen, ne da bi policija predložila nevarni kovinski predmet, s katerim naj bi udaril oškodovanca. Sodišče prve stopnje je v 12. točki obrazložitve pojasnilo, da takšna presoja v obravnavani zadevi ni niti možna niti ključna. V sodbi je pojasnjeno, zakaj je sodišče sledilo očitku iz obtožbe, da je poškodba oškodovanca nastala s kovinskim predmetov. Pri tem se je sodišče oprlo na mnenje sodnega izvedenca, da je poškodba nastala z udarcem ali padcem na obel predmet. Po presoji izvedenskega mnenja in obsojenčevega zagovora, za katerega je sodišče ugotovilo, da ga je prilagajal ugotovitvam dokaznega postopka (poškodba je nastala na mestu, kjer ni bilo oblega predmeta, kamor bi oškodovanec lahko padel), je sodišče prve stopnje zaključilo, da je poškodba nastala zaradi udarca s kovinskim predmetom in da je prav obsojenec storilec. Sodišče je izključilo možnost, da bi do poškodbe oškodovanca prišlo zaradi padca na tla (12. točka obrazložitve prvostopenjske sodbe). Iz obsojenčevih navedb izhaja, da ne sprejema dejanskih zaključkov sodišča prve stopnje. Izpodbijanje slednjih pa z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljeno.

11. Obsojenec tudi trdi, da so očitki iz obtožbe o vrsti poškodbe oškodovanca abstraktni. Abstraktna zakonska znaka kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe, in sicer „začasno prizadeta njegova zunanjost“ in „začasno okvarjeno njegovo zdravje“, sta v obtožbi konkretizirana z besedami, da je oškodovanec „utrpel razpočno rano na desni strani čela“. V 9. in 13. točki obrazložitve sodbe je razvidno, da se je sodišče prve stopnje do poškodbe opredelilo in po presoji izvedenih dokazov presodilo, da je oškodovanec opisano poškodbo utrpel. Obtožni predlog vsebuje vse obvezne sestavine iz prvega odstavka 434. člena ZKP, zato kršitev te določbe ZKP in obsojenčeve pravice do obrambe ni podana.

12. Z navedbami o krivi ovadbi ovaditelja, krivični ovadbi policije, lažnem pričanju oškodovanca in njegove hčere, sporni fotografiji okrvavljene glave oškodovanca, o podtaknjenosti kovinskega viličastega ključa, simulirani poškodbi glave ter, da nobena izmed zaslišanih prič ni potrdila poškodbe glave pred prihodom policije na kraj dejanja, obsojenec uveljavlja nedovoljen razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

C.

13. Glede na povedano je Vrhovno sodišče zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

14. Izrek o stroških postopka temelji na določilu 98. a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Obsojenec z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, zato je dolžan plačati sodno takso, ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo ob upoštevanju obsojenčevega premoženjskega stanja in zapletenosti postopka.