Jedro

S Temeljno ustavno listino o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-I) in z Ustavnim zakonom za izvedbo te listine (Ur.l. RS št. 1/91-I in 45/I-94) je Republika Slovenija prevzela vse pravice in dolžnosti, ki so bile z ustavo Republike Slovenije in z ustavo SFRJ prenesene na organe SFRJ, organi Republike Slovenije pa so prevzeli izvrševanje teh pravic. Med temi so tudi pravice in dolžnosti, ki so nastale v zvezi z delovanjem JLA kot skupne oborožene sile vseh narodov in narodnosti tedanje države.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se razveljavita sklepa druge in prve stopnje v delu, ki se nanaša na rentni zahtevek ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ostalem se zavrne revizija kot neutemeljena.

Obrazložitev

S tožbo z dne 6.6.1995 zahteva tožnik od obeh toženih strank odškodnino ter rento. Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo zoper prvotoženo stranko Republiko Slovenijo. Ugotovilo je, da je tožnik s sodbo opr. št. I P 173/88 Temeljnega sodišča v Ljubljani, enote v Ljubljani, pravnomočno iztožil odškodnino zoper tedanjo SFRJ za poškodbo, do katere je prišlo dne 29.6.1985 med služenjem vojaškega roka v tedanji JLA. Sprejelo je stališče, da je Republika Slovenija pravna naslednica bivše SFRJ glede njenih obveznosti do tožnika in da mu je plačala prisojeni znesek kot pravna naslednica SFRJ, na katero se glasi pravnomočna sodba. Zato gre za razsojeno stvar in ponovna tožba zoper Republiko Slovenijo kot pravno naslednico SFRJ ni dovoljena.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in z enakimi razlogi potrdilo sklep prve stopnje.

Tožeča stranka vlaga proti temu sklepu revizijo. Uveljavlja revizijske razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče oba sklepa razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da sta bili sodbi prve in druge stopnje proti SFRJ izdani pred osamosvojitvijo, revizijska sodba pa v času po osamosvojitvi, ko tedanje tožene stranke države SFRJ ni bilo več. Obveznosti preidejo na pravne naslednike, vendar nasledstvo SFRJ še ni urejeno. Doslej ni pravne podlage, po kateri bi bila Republika Slovenija pravna naslednica bivše SFRJ. Je pa pravna naslednica bivše Socialistične republike Slovenije, ki je bila za nastalo škodo soodgovorna. Rentni zahtevek je treba šteti kot zahtevek za zvišanje rente. O tem zahtevku pa še ni bilo odločeno, zato ne gre za razsojeno stvar.

Revizija je bila vročena prvi toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil (3. odst.390.čl. Zakona o pravdnem postopku - v nadaljnjem ZPP).

Revizija je utemeljena, kolikor se nanaša na odločitev o renti, v ostalem pa ne.

S Temeljno ustavno listino o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-I) in z Ustavnim zakonom za izvedbo te listine (Ur.l. RS št. 1/91-I in 45/I-94) je Republika Slovenija prevzela vse pravice in dolžnosti, ki so bile z ustavo Republike Slovenije in z ustavo SFRJ prenesene na organe SFRJ, organi Republike Slovenije pa so prevzeli izvrševanje teh pravic. Med temi so tudi pravice in dolžnosti, ki so nastale v zvezi z delovanjem JLA kot skupne oborožene sile vseh narodov in narodnosti tedanje države. V tem obsegu je Republika Slovenija prevzela pravno nasledstvo za obveznosti bivše SFRJ. Skladno s tem je Republika Slovenija izpolnila obveznosti po pravnomočni sodbi Temeljnega sodišča v Ljubljani, enote v Ljubljani opr. št. I P 173/88 s tem, da je dne 3.4.1995 nakazala tožniku znesek 1.898.144,47 SIT. Zato je pravilno stališče, ki sta ga sprejeli sodišči prve in druge stopnje, da je treba prvotoženo stranko šteti za pravno naslednico bivše SFRJ in da je bilo zato z navedeno sodbo o tožnikovem odškodninskem zahtevku pravnomočno odločeno. Pravnomočnost namreč ne učinkuje samo med pravdnimi strankami, ampak tudi nasproti univerzalnim pravnim naslednikom ter nasproti singularnim pravnim naslednikom, katerih pravno nasledstvo je nastalo po nastopu litispendence ((333.čl. ZPP). Tožena stranka sama priznava svoje pravno nasledstvo in trdi, da je v tem svojstvu izpolnila obveznost po navedeni pravnomočni sodbi. Pri tem se sklicuje na položnico z dne 3.4.1995, ki se glasi na izplačilo po sodbi Temeljnega sodišča opr. št. I P 173/88 z navedbo: plačilo odškodnine in obresti V. M.. Dejstvo, da je revizijsko sodišče odločalo o reviziji že v času po osamosvojitvi Republike Slovenije, stvari ne spreminja. Revizijsko sodišče odloča o pravnomočni sodbi na podlagi dejanskega stanja, kakršno je bilo v času sojenja na prvi stopnji. Kasnejše spremembe na presojo pravilnosti ne morejo vplivati in jih revizijsko sodišče glede na določbo 3. odst. 385.čl. ZPP tudi ne more upoštevati.

Tožnik se ne more uspešno sklicevati na solidarno odgovornost prve tožene stranke. Tudi če bi obstajala v času prvega sojenja takšna soodgovornost, je z izpolnitvijo obveznosti prenehala (414.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih).

Glede odškodnine je torej nasproti prvi toženi stranki pravnomočno razsojeno. V tem delu je sklep, s katerim je bila tožba zavržena, pravilen (2. odst. 333.čl. ZPP). V tem obsegu je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).

Poleg odškodnine zahteva tožnik s tožbo tudi rento v znesku 85.805,00 SIT mesečno od 1.5.1995 dalje. Ta zahtevek opira na okoliščine, ki jih zatrjuje za čas ob vložitvi tožbe. O renti na taki dejanski podlagi pa doslej sodišče ni odločalo in zato v tem delu ne gre za razsojeno stvar. Za zavrženje tožbe v delu, s katerim tožnik uveljavlja rento za čas od 1.5.1995 dalje, ni utemeljenih razlogov. V tem obsegu je revizija utemeljena. Sodišči sta odločali v nasprotju z določbo 333.čl. ZPP. Revizijski sklep v zvezi s tem temelji na 1. odst. 354.čl. ZPP.