Jedro

Tožena stranka na nepremičnini ni imela nobenih upravičenj, nasprotno pa je bila tožeča stranka v zvezi z nepremičnino izključni imetnik upravičenj, ki izvirajo iz lastninske pravice. Kljub temu je tožena stranka nepremičnino uporabljala na način, ki je v bistvenem posegel v način uporabe, kakršnega je izvajala tožeča stranka. Prikrajšanje je zato že v posegu v način izvrševanja lastninske pravice tožene stranke brez pravne podlage in brez ustrezne odmene.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Višje sodišče v Kopru je v tem gospodarskem sporu pristojno za odločanje o pritožbi na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS Su 72/2013-115 z dne 8.11.2013. 2. Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Ljubljani zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 20.160,00 EUR iz naslova uporabnine za nedovoljeno rabo nepremičnin. Zahtevek je bil zavrnjen, ker tožeča stranka ni izkazala, da bi bila s tem, ko je tožena stranka brez pravne podlage uporabljala njene nepremičnine, prikrajšana.

3. Zoper sodbo se tožeča stranka pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, ko je pravico do uporabnine vezalo na način uporabe nepremičnin s strani lastnika in ne na kršitev pravice tožeče stranke do uporabe teh nepremičnin, kar že samo po sebi predstavlja prikrajšanje tožeče stranke (VSS II Ips 866/93). Po mnenju tožeče stranke je povsem irelevantno, na kakšen način je tožeča stranka uporabljala svoje nepremičnine, oziroma ali jih je oddajala v najem. Bistveno je le, da je tožena stranka v spornem obdobju te nepremičnine uporabljala in s tem dosegla korist na račun tožeče stranke, ki je bil s tem prikrajšana. Tožeča stranka meni, da sodbe ni mogoče preizkusiti in povzema določbi 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Tožeča stranka tudi meni, da sodišče za ugotovitev, da nepremičnine predstavljajo zapuščeno in neurejeno zemljišče, ni imelo nobene podlage. Kot izhaja iz listin v spisu gre za komunalno opremljeno zemljišče v novo nastali industrijski coni P.. Svoje nepremičnine ima tožeča stranka vedno pod nadzorom, kar izhaja tudi iz dejstva, da je v najkrajšem času ugotovila nezakonito rabo. Sodišče je spregledalo tudi dejstvo, da sta obe stranki gospodarski družbi in si je tožena stranka z nezakonito rabo zmanjšala stroške poslovanja ter s tem neupravičeno na račun tožeče stranke povečala dobiček. Tožena stranka pa je s tem, da ji uporaba nepremičnin ni bila plačana, zmanjšala svoj dobiček.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka brez pravne podlage uporabljala nepremičnino tožeče stranke, in sicer je na njej uredila dovozno pot in deponirala stroje, material in ostalo opremo v času od februarja do oktobra 2011. Zahtevek je kljub temu zavrnilo, ker je štelo, da tožeča stranka ni izkazala, da bi bila z ravnanjem tožene stranke kakorkoli prikrajšana. Ni namreč sporno, da tožeča stranka nepremičnine sama ni uporabljala, prav tako je ni oddajala v najem in tega ne počne niti po tem, ko ji je tožena stranka nepremičnino vrnila v posest. Pri tem pa je sodišče štelo kot nerelevantne trditve tožeče stranke, da je tožena stranka z uporabo nepremičnin posegla v lastninsko pravico tožeče stranke in da je ta bila prikrajšana že zaradi izgube posesti in pravice do načina uporabe, za katerega se je kot lastnik odločila. Sodišče prve stopnje se je sklicevalo na sodno prakso, ki pa se nanaša na razmerja med solastniki ali skupnimi lastniki, ko eden od njih uporablja stvar v večjem deležu od njegovega solastnega deleža (ni pa sporno, da ima najmanj pravico do souporabe stvari). Način uporabe solastne ali skupne stvari imetniki pravice določijo praviloma sporazumno in samo dejstvo, da eden od njih stvari ne uporablja, še ne pomeni, da je prišlo do njegovega prikrajšanja. Dejansko stanje je bilo torej v citiranih odločbah drugačno, zlasti še, ker je sodišče v teh primerih tudi ugotovilo, da je tožnik stvar kljub posegu toženca uporabljal ali pa je celo preprečeval tožencu odstranitev predmetov iz nepremičnine. V teh primerih je zato logična zahteva, da mora biti prikrajšanje „konkretno in realno“. Ker je v obravnavani zadevi dejansko stanje različno, citirane sodne prakse ni mogoče nekritično uporabiti. Tožena stranka namreč na nepremičnini ni imela nobenih upravičenj, nasprotno pa je bila tožeča stranka v zvezi z nepremičnino izključni imetnik upravičenj, ki izvirajo iz lastninske pravice. Kljub temu je tožena stranka nepremičnino uporabljala na način, ki je v bistvenem posegel v način uporabe, kakršnega je izvajala tožeča stranka. Prikrajšanje je zato že v posegu v način izvrševanja lastninske pravice tožene stranke brez pravne podlage in brez ustrezne odmene.

6. Ker je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da ni bilo prikrajšanja, tudi ni raziskovalo dejanskega stanja v zvezi z uporabnino. Pritožbeno sodišče je moralo zato pritožbi ugoditi, sodbo razveljaviti, zadevo pa vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (zadnji stavek 355. člena ZPP).

7. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 165. člena ZPP.