Jedro

Vsebina določbe 1. odstavka 526. člena ZKP, po kateri opravi preiskovalni sodnik po zaslišanju državnega tožilca in zagovornika po potrebi še druga poizvedovalna dejanja, da se ugotovi, ali so podani pogoji za izročitev tujca, omogoča sklepanje, da šibkost dokazov za utemeljen sum, ki so navedeni v prošnji, ne preprečuje preiskovalnemu sodniku, da začne z izvajanjem postopka izročitve.

Če je bilo zaslišanje osumljenca opravljeno po prejemu prošnje za izročitev s strani pristojnega ministrstva, zgolj določitev datuma njegovega zaslišanja pred prejemom navedene prošnje ne pomeni kršitve določb 524. člena ZKP.

Izrek

Zahteva zagovornika osumljenega A.A. se zavrne.

Obrazložitev

Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Novi Gorici je s sklepom z dne 21.4.2004 po določbi 3. odstavka 524. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) odredil pripor zoper osumljenega A.A. iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki 1. odstavka 201. člena istega zakona. Senat Okrožnega sodišča v Novi Gorici je s sklepom z dne 28.4.2004 zavrnil pritožbi osumljenca in njegovega zagovornika kot neutemeljeni. Zoper osumljenega A.A. je v teku postopek za njegovo izročitev Švicarski konfederaciji na podlagi njene prošnje z dne 25.3.2004. Zagovornik osumljenega A.A., odvetnik B.K. iz A., je dne 6.5.2004 vložil zoper navedeni pravnomočni sklep zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka in zaradi kršitve Evropske konvencije o izročitvi. Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije predlaga, da ugotovi, da je zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena, ugotovi, da je bila njegova pritožba zoper sklep preiskovalnega sodnika o odreditvi pripora z dne 21.4.2004 utemeljena in spremeni ta sklep tako, da pripor zoper njega odpravi.

Vrhovna državna tožilka K.U.K. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil osumljenčev zagovornik, zavrne kot neutemeljeno. Navaja, da so bile upoštevane procesne in materialne določbe zakonov Republike Slovenije in mednarodnih predpisov s tega področja. Sodišče pri odreditvi začasnega pripora pred zahtevo za ekstradicijo ni zagrešilo kršitev, ki jih očita zahteva za varstvo zakonitosti. Senat Okrožnega sodišča v Novi Gorici je pravilno ugotovil, da je bilo ponujenih dovolj sredstev za ugotovitev istovetnosti osumljenca, ki je o svoji identiteti tudi sam navajal podatke. Istovetnost tako ni sporna in zato ni potrebno, da bi bila s strani države prositeljice ponujena vsa sredstva za ugotovitev istovetnosti osumljenca, ki so primeroma našteta v 1. točki 3. odstavka 523. člena ZKP. Tudi utemeljenost suma, da je osumljenec izvršil dejanje, ki bo podlaga za njegovo izročitev, je bila z zaslišanjem soosumljenca in tudi osumljenčevo izjavo v zadostni meri podkrepljena. Zato kršitve določb ZKP in Evropske konvencije o izročitvi, ki se sicer uporablja neposredno, niso podane.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik zahteve trdi, da v obravnavani zadevi prošnja za osumljenčevo izročitev ne izpolnjuje vseh pogojev iz 523. člena ZKP. Navaja tudi, da prošnji Švicarske konfederacije niso bila priložena sredstva za ugotovitev istovetnosti osumljenca, da ji niso bili priloženi dokazi za utemljenost suma storitve kaznivih dejanj ter da je preiskovalni sodnik postopal v nasprotju z zakonom (1. odstavek 524. člena ZKP) in Evropsko konvencijo o izročitvi (1. odstavek 12. člena, spremenjen s 5. členom 5. dela drugega Dodatnega protokola h konvenciji), ker je že dne 1.4.2004 izdal tujcu vabilo za zaslišanje za dne 7.4.2004, čeprav je prejel prošnjo od Ministrstva za pravosodje šele 6.4.2004. Zagovornik nakazuje, da preiskovalni sodnik ni imel podlage za izdajo vabila že 1.4.2004, saj pred 6.4., ko je šele prošnjo uradno prejel, ne bi smel ničesar storiti v smeri preverjanja prošnje. Ker je postopal prej, je vprašljiva zakonitost celotnega postopka. Zahteva tudi očita preiskovalnemu sodniku, da niti v uvodu niti v izreku izpodbijanega sklepa ni navedel dejstva, da je osumljeni že v priporu od 20.3.2004 dalje. Opozarja, da po 3. odstavku 524. člena ZKP preiskovalni sodnik izda nalog, da se tujec pripre oziroma stori druge ukrepe zato, da se zagotovi njegova navzočnost. S tem, ko je v priporu, je njegova navzočnost že zagotovljena. Po oceni zahteve preiskovalni sodnik v izpodbijanem sklepu obstoj pripornega razloga begosumnosti utemeljuje z navajanjem stereotipnih fraz. V tem pogledu izpodbijani sklep nima razlogov. Trditev v zvezi z zaporno kaznijo 20 let pa je v precejšnjem nasprotju z listinami Švicarske konfederacije o zagroženi kazni za določena kazniva dejanja.

Izpodbijani pravnomočni sklep pravilno ugotavlja, da je prošnja za izročitev osumljenega A.A. popolna tudi v pogledu podatkov, ki zadevajo njegovo identiteto. Utemeljeno namreč opozarja na vsebino prošnje za izročitev, ki obsega vse za ugotovitev osumljenčeve identitete potrebne podatke. Na podlagi teh podatkov in podatkov, ki jih je dal osumljeni preiskovalnemu sodniku, ni bilo nobene potrebe, da bi slednji zahteval, da vložnica prošnjo za izročitev dopolni še z drugimi sredstvi za ugotavljanje istovetnosti, ki jih primeroma našteva določba 1. točke 3. odstavka 523. člena ZKP. Ta določba ne zahteva, da prošnja za izročitev vsebuje vsa možna sredstva oziroma podatke za ugotovitev osumljenčeve identitete, temveč le v obsegu, ki omogoča takšno ugotovitev in s tem ob ostalih izpolnjenih pogojih uvedbo postopka za izročitev. Takšno postopanje bi zahteval le položaj, v katerem bi bila istovetnost osumljenca dvomljiva in je ne bi bilo mogoče zanesljivo ugotoviti na podlagi podatkov, navedenih v prošnji za izročitev. Navedbe v prošnji, ki zadevajo sredstva oziroma podatke za ugotovitev istovetnosti osumljenca, ustrezajo tako zahtevam določbe 1. točke 3. odstavka 523. člena ZKP kot tudi pogojem, ki so določeni v 12. členu Evropske konvencije o izročitvi. Zato ni utemeljen očitek vložnika zahteve, da gre za nedopustno ekstenzivno razlago navedenih določb v škodo osumljenca in za nesprejemljiv odmik od načela pravne varnosti in določenosti v zakonu.

Prav tako ni mogoče pritrditi stališču zahteve, da ni izpolnjen pogoj iz 3. točke 3. odstavka 523. člena ZKP, ker prošnja za izročitev ni predložila več dokazov, iz katerih mora izhajati utemeljenost suma storitve kaznivega dejanja. S to določbo je predpisano, da morajo biti v obtožnici, sodbi ali odločbi o priporu ali v kakšnem drugem aktu, ki je enak tej odločbi in ki je prošnji priložen v izvirniku ali overjenem prepisu, med drugim navedeni tudi dokazi za utemeljenost suma, da je osumljenec storil kaznivo dejanje. V 522. členu ZKP so določeni pogoji za izročitev tujca. V skladu s 7. točko tega člena je temeljna predpostavka za izročitev, da je dovolj dokazov za utemeljenost suma, da je tujec, katerega izročitev se zahteva, storil določeno kaznivo dejanje. Teh zakonskih določb ni mogoče razlagati tako, da je za obstoj utemeljenega suma treba predložiti več dokazov in da za presojo, ki se pri tem zahteva, ne zadostuje le en dokaz. Zato napadeni pravnomočni sklep utemeljeno zaključuje, da prošnja za izročitev, ki so ji priloženi štirje zapisniki o zaslišanjih soosumljenega G.C. izpolnjuje tudi ta pogoj. Sicer pa je pri tem v povezavi z ostalimi navedbami v prošnji odločilna vrednostna ocena dokaza in ne njihovo število. Vsebina določbe 1. odstavka 526. člena ZKP, po kateri opravi preiskovalni sodnik po zaslišanju državnega tožilca in zagovornika po potrebi še druga poizvedovalna dejanja, da se ugotovi, ali so podani pogoji za izročitev tujca, omogoča sklepanje, da šibkost dokazov za utemeljen sum, ki so navedeni v prošnji, ne preprečuje preiskovalnemu sodniku, da začne z izvajanjem postopka izročitve. Poizvedovalna dejanja preiskovalnega sodnika se lahko nanašajo na ugotavljanje vseh zakonskih pogojev iz 522. člena ZKP in zato tudi na zbiranje dokazov za utemeljen sum, da je tujec storil določeno kaznivo dejanje, če so takšni dokazi nakazani v prošnji ali je za njih izvedel preiskovalni sodnik med postopkom. Prošnja za izročitev se sklicuje tudi na zaslišanje A.R. in A.F., med prilogami, ki naj bi ji bile priložene, pa našteva kopije zapisnikov o zaslišanjih imenovanih in zapisnika o zaslišanju A.S. V primeru, da bi preiskovalni sodnik ocenil, da so v zvezi z ugotavljanjem utemeljenega suma ti dokazi ob že predloženem potrebni, bi lahko zahteval, da vložnica prošnjo za izročitev dopolni še z njihovo predložitvijo.

Pravilna je tudi presoja pritožbenega senata, da preiskovalni sodnik ni postopal nezakonito, ko je že 1.4.2004 razpisal zaslišanje osumljenega A.A. Okrožno sodišče v Novi Gorici je dne 3.3.2004 s posredovanjem Interpola Ljubljana prejelo v zadevi osumljenega A.A. izročitveno dokumentacijo s sporočilom, da je slednja bila poslana tudi po diplomatski poti. Še pred zaslišanjem osumljenca je preiskovalni sodnik dne 6.4.2004 od Ministrstva za pravosodje Republike Slovenije prejel originalno prošnjo za izročitev z vsemi prilogami. Zaslišanje osumljenca je opravil dne 7.4.2004 in zoper njega odredil pripor s sklepom z dne 8.4.2004. V takšnem položaju določitev datuma zaslišanja osumljenca ne pomeni kršitve določb 524. člena ZKP. Preiskovalni sodnik je namreč po določbah 3. do 5. odstavka 524. člena ZKP postopal šele potem, ko je prejel od pristojnega ministrstva prošnjo za izročitev.

Preiskovalni sodnik je v tej zadevi izvedel postopek za izročitev osumljenca na prošnjo švicarske države. V skladu z določbo 3. odstavka 524. člena ZKP je zaradi zagotovitve navzočnosti osumljenca v tem postopku odredil pripor iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki 1. odstavka 201. člena ZKP. Res je, da je osumljenec že bil v priporu od 20.3.2004 dalje, vendar na drugi pravni podlagi. Zato ni sprejemljivo naziranje vložnika zahteve, da ni bilo podlage za odreditev pripora, ker da je osumljenčeva navzočnost bila že zagotovljena.

S trditvijo, da je preiskovalni sodnik utemeljil obstoj pripornega razloga begosumnosti le z navajanjem stereotipnih fraz in da v tem pogledu izpodbijani sklep nima razlogov, zahteva uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Preiskovalni sodnik je presodil, da so podane okoliščine, ki kažejo na nevarnost, da bi osumljenec pobegnil, če bi bil na prostosti. Tak zaključek je oprl na dejstva, da gre pri osumljencu za tujega državljana, ki z ničemer ni vezan na bivanje v Republiki Sloveniji, da je za dejanja, ki so mu očitana, mogoče izreči do 20 let zapora, da je dvojni državljan in sicer državljan Republike Italije ter Dominikanske Republike in da je v zadevi ... sam pojasnil, da se je policistom legitimiral s ponarejenimi dokumenti, ki jih je imel pri sebi zato, ker ve, da ga iščejo v Italiji in Švici. V prošnji za izročitev je navedeno, da je A.A. v kazenskem postopku pri javnem tožilstvu v Luganu tudi zaradi hujše kršitve Zveznega zakona o mamilih in psihotropnih snoveh (1. točka 219. člena tega zakona). Po navedenem zakonu se storilec kaznivega dejanja v hujših primerih lahko kaznuje z zaporom najmanj enega leta, pri čemer ni predpisana zgornja meja zaporne kazni. Po splošnih določbah švicarskega kazenskega zakona se izreka zapor v trajanju najmanj enega leta in največ 20 let. Glede na navedeno ni utemeljena trditev vložnika zahteve, da je navedba te okoliščine v precejšnjem nasprotju z listinami Švicarske konfederacije. Preiskovalni sodnik je v obrazložitvi sklepa o odreditvi pripora navedel okoliščine, ki so z vidika ugotavljanja obstoja pripornega razloga begosumnosti relevantne. Na njihovi podlagi je tudi razumno sklepal, da je ta priporni razlog podan. Zato v zahtevi zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika osumljenega A.A. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).