Jedro

Čeprav je bil tožnik kot samostojni podjetnik posameznik vpisan v poslovni register, ni podlage, da bi bil v vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje kot samozaposlena oseba, saj v tem času ni ustvarjal dohodka, ki bi dosegel minimalno plačo. Iz opravljanja dejavnosti namreč ni imel niti dohodkov niti prihodkov.

Izrek

I. Pritožbi toženca se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremeni tako, da se znesek 251,88 EUR zniža na 219,46 EUR.

II. V preostalem se pritožba zavrne in v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi toženca, št. ... z dne 23. 12. 2014 in št. ... z dne 20. 11. 2014 ter ugotovilo, da tožnik od 30. 7. 2009 do 9. 9. 2009 ni imel lastnosti zavarovanca iz naslova opravljanja samostojne pridobitne dejavnosti (I. točka izreka). Toženca je še zavezalo, da za tožnika na račun Delovnega sodišča v Celju povrne 251,88 EUR stroškov postopka (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov. Pri vzpostavljeni lastnosti zavarovanca gre za pravnomočno urejeno pravno razmerje, v katerega ni mogoče posegati za nazaj in v postopku mimo pogojev, določenih za izredna pravna sredstva (VIII Ips 2009/2009). Tožnik je bil od 30. 7. do 9. 9. 2009 že vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje iz naslova opravljanja samostojne dejavnosti, saj je bil vpisan v matično evidenco, zato je sodišče v nasprotju s 158. členom ustave poseglo v pravnomočno pravno razmerje. Že sama prijava oziroma vključitev v obvezno zavarovanje ima določene učinke, ne le v primeru plačila prispevkov v obstoju zavarovalne dobe, temveč tudi v primeru nastopa določenih zavarovalnih rizikov. Zato že sama vključitev v zavarovanje predstavlja vzpostavitev določenega razmerja. Uživanje pokojnine ni ovira za ugotovitev lastnosti zavarovanca (VIII Ips 129/2011). Ker se je izpodbijana sodba odmaknila od sodne prakse, tega pa sodišče ni obrazložilo, je podana kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Nepravilno pa so odmerjeni tudi stroški postopka, saj je sodišče prve stopnje neutemeljeno priznalo stroške za posvet s stranko in pregled listin, saj so ta opravila že zajeta v drugih tarifnih številkah, posledično so napačno priznani tudi materialni stroški. Predlaga ugoditev pritožbi in spremembo sodbe v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 73/2003 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana sodba izdana na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja ter pravilno uporabljenega materialnega prava, nepravilna je le odločitev o stroških postopka.

5. V postopku ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Podana ni niti zatrjevana kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi šlo za neobrazložen odstop od sodne prakse. Izpodbijana sodba vsebuje utemeljene dejanske in pravne razloge in jo je mogoče preizkusiti. Tudi sicer, kot bo obrazloženo v nadaljevanju te sodbe, sploh ne gre za odstop od sodne prakse.

6. Predmet tega socialnega spora je presoja pravilnosti in zakonitosti dokončne odločbe z dne 23. 12. 2014, s katero je bila prvostopenjska odločba z dne 20. 11. 2014, da se zahteva za stornacijo lastnosti zavarovanca obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova opravljanja samostojne dejavnosti od 30. 7. do 9. 9. 2009 zavrne, odpravljena in odločeno, da zahteva za ugotovitev lastnosti zavarovanca iz tega naslova v zvezi s stornacijo od 30. 7. do 9. 9. 2009 zavrne.

7. Sporno je, ali je za tožnika, ki kot invalid I. kategorije invalidnosti uživa invalidsko pokojnino vse od 1. 4. 1998 dalje, obstajala podlaga za vključitev v obvezno zavarovanje od 30. 7. do 9. 9. 2009, ko je bil sicer kot samostojni podjetnik posameznik vpisan v poslovni register. Ker v tem času ni ustvarjal dohodka, ki bi dosegel minimalno plačo, saj ni imel niti dohodkov niti prihodkov iz opravljanja dejavnosti, pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da ni podlage, da bi bil v spornem obdobju vključen v zavarovanje kot samozaposlena oseba.

8. Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je po prehodni določbi 390. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2; Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami)(1) podana v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami). Po 1. alineji 1. odstavka 15. člena ZPIZ-1 se obvezno zavarujejo osebe, ki kot svoj edini ali glavni poklic v Republiki Sloveniji kot samostojni podjetniki posamezniki po zakonu o gospodarskih družbah opravljajo pridobitno dejavnost. Vendar je bilo, kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, v sodni praksi že izrečeno, da so samozaposlene osebe, vključene v obvezno zavarovanje po ZPIZ-1 le tisti samostojni podjetniki posamezniki, ki opravljajo pridobitno dejavnost kot svoj edini ali glavni poklic in poleg tega ustvarjajo dohodek, ki dosega vsaj minimalno plačo. Skladno z 8. členom ZPIZ-1 so namreč samozaposlene tiste osebe, ki kot svoj edini ali glavni poklic v Republiki Sloveniji opravljajo samostojno dejavnost iz 15. člena ZPIZ-1 in z njo ustvarjajo dohodek, ki dosega vsaj minimalno plačo. Pogoja opravljanja samostojne dejavnosti in ustvarjanja dohodka, ki dosega vsaj minimalno plačo, sta določena kumulativno in morata biti za vključitev v obvezno zavarovanje izpolnjena oba hkrati. V nasprotnem primeru se šteje, da oseba ni samozaposlena oseba v smislu ZPIZ-1, zaradi česar tudi ni vključena v obvezno zavarovanje po tem zakonu. Prav takšno stanje pa je, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, podano tudi v obravnavnem primeru.

9. Ker tožnikov dohodek v času opravljanja dejavnosti ni dosegal zneska minimalne plače, oziroma iz naslova opravljanja dejavnosti sploh ni imel prihodkov niti odhodkov, za njega obveznost vključitve v obvezno zavarovanje ni veljala. Torej zavarovalno razmerje na podlagi zakona sploh ni moglo nastati, saj za to niso bili izpolnjeni vsi zakonski pogoji. Zavarovalno razmerje po 2. odstavku 7. člena ZPIZ-1 nastane na podlagi zakona z vzpostavitvijo pravnega razmerja, ki je podlaga za obvezno zavarovanje. Ker za vzpostavitev pravnega razmerja, ki bi bil podlaga za vključitev obvezno zavarovanje, nista bila izpolnjena oba, temveč le eden od obeh zakonsko določenih pogojev, zavarovalno razmerje, kljub prijavi oziroma vpisu v matično evidenco, ni nastalo. Pritrditi je sicer potrebno pritožbi, da vzpostavljena lastnost zavarovanca predstavlja pravnomočno urejeno pravno razmerje, v katerega ni mogoče posegati za nazaj in v postopku mimo pogojev, določenih z zakonom, vendar v okoliščinah konkretnega primera, ko torej zavarovalno razmerje sploh ni nastalo, ne gre za pravnomočno urejeno razmerje niti za poseg v takšno razmerje. Zato so pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene.

10. Utemeljeno pa pritožnik opozarja, da mu je sodišče prve stopnje v plačilo naložilo tudi stroške, ki niso bili potrebni za postopek, to je 50 točk za posvet s stranko in 50 točk za pregled listin. Ti stroški so namreč že zajeti v stroških tožbe oziroma pripravljanih vlog in zastopanja na naroku. Po 1. odstavku 155. člena ZPP sodišče upošteva samo tiste stroške, ki so bili za postopek potrebni.

11. Na podlagi vsega navedenega je bilo potrebno pritožbi delno ugoditi in stroškovni sklep v II. točki izreka sodbe na temelju 3. točke 365. člena ZPP in upoštevaje Odvetniško tarifo (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015) spremeniti tako, kot je razvidno z I. točke izreka te sodbe. Torej znesek stroškov, ki jih je toženec za tožnika dolžan povrniti na račun sodišča iz 251,88 EUR znižati na 219,46 EUR. V preostalem pa je bilo potrebno pritožbo na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti in potrditi njen nespremenjeni del (II. točka izreka).

(1) V postopku za uveljavljanje pravic iz obveznega zavarovanja, oziroma za ugotavljanje pokojninske dobe, ki se je začel pred uveljavitvijo ZPIZ-2, se uporabljajo predpisi, ki so veljali do uveljavitve tega zakona.