Jedro

Če tujec ne vloži zahteve za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje pred iztekom roka, za katerega mu je začasno dovoljenje veljalo, izgubi samo pravico do začasnega prebivanja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika proti sklepu Mestnega sekretariata za notranje zadeve z dne 17.5.1994, s katerim je le-ta zavrgel zahtevo tožnika za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje.

V izpodbijani odločbi tožena stranka navaja, da je prosilec vlogo za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje vložil 22.11.1993, prebivanje v Sloveniji mu je bilo dovoljeno do 14.11.1993. V času od poteka veljavnosti dovoljenja do vložitve vloge za podaljšanje dovoljenja za prebivanje je v državi prebival brez urejenega statusa tujca. Zato je bilo na podlagi 2. odstavka 125. člena zakona o splošnem upravnem postopku potrebno prosilčevo vlogo za podaljšanje dovoljenja za prebivanje zavreči, saj je bila vložena po preteku materialnega roka, ki ima za posledico izgubo pravice.

Zoper tako odločitev tožene stranke je tožnik vložil tožbo. V njej navaja, da je kot tujec neuka stranka, organ bi ga moral na to opozoriti že v danem dovoljenju za začasno prebivanje. Najmanj kar bi organ moral storiti je, da bi njegovo prepozno vloženo vlogo štel za vlogo za izdajo novega dovoljenja za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji, ne pa da jo je kot prepozno zavrgel. Nastala situacija tožniku ustvarja podlago za razbitje družine, kar pa je v nasprotju z mednarodnimi normami o državljanskih pravicah. Tožnik predlaga, naj sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo.

V odgovoru na tožbo tožena stranka zavrača, da bi kršila določbo 14. člena zakona o splošnem upravnem postopku, po kateri je upravni organ dolžan skrbeti, da nevednost in neukost stranke in drugih udeležencev v postopku nista v škodo pravic, ki jim po zakonu gredo. Tožena stranka meni, da tožnik preširoko razlaga navedeno določbo. V konkretnem primeru tožniku ni šla nobena pravica za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje, ker mu je rok za začasno prebivanje že potekel. Tožena stranka opozarja, da je po preteku roka tožnik prebival v Sloveniji brez urejenega statusa tujca, torej ilegalno in bi bila vloga, tudi če bi jo štel za vlogo za izdajo novega dovoljenja za začasno prebivanje, zavržena, ker ni bilo pogojev za uvedbo postopka.

Tožba ni utemeljena.

Po 3. odstavku 15. člena zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 1/91-I) mora tujec vlogo za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje vložiti pred iztekom roka, za katerega dovoljenje velja.

Navedeni rok je z zakonom določen materialni rok, ki ga mora stranka upoštevati, če hoče uspešno uveljavljati pravico do podaljšanja dovoljenja za začasno prebivanje. Zamuda tega roka ima za posledico izgubo pravice (prekluzivni rok). Na prekluzivne roke so organi dolžni paziti po uradni dolžnosti in jih ne morejo podaljševati niti spregledati. Nepoznavanje teh rokov tudi stranko ne opravičuje.

Med strankama je nesporno, da je tožniku dovoljenje za začasno prebivanje v državi veljalo do 14.11.1993 in da je vlogo za podaljšanje vložil 22.11.1993. Na tej podlagi je tudi po presoji sodišča pravilna ugotovitev tožene stranke kakor tudi prvostopnega upravnega organa, da je tožnik po preteku roka, torej po 14.11.1993 prebival v Republiki Sloveniji brez urejenega statusa tujca. Po tem roku je pravico za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje izgubil, ker ni vložil zahteve pred potekom roka v skladu s 3. odstavkom 15. člena zakona o tujcih in mu je zato po 20. členu veljavnost dovoljenja za začasno prebivanje že prenehala. Zato je prvostopni upravni organ ravnal pravilno, ko je na podlagi 125. člena ZUP zahtevo zavrgel, ker ni bilo pogojev za uvedbo postopka. Namreč s pretekom roka in ker tožnik ni pred potekom roka zaprosil za podaljšanje veljavnosti začasnega dovoljenja, mu je tudi sama pravica do podaljšanja začasnega prebivanja prenehala. Zato je tudi neupošteven tožnikov ugovor, da bi tožeča stranka morala njegovo vlogo za podaljšanje šteti vsaj za zahtevek za izdajo novega dovoljenja za začasno prebivanje. V tem primeru bi upravni organ ravnal prav enako, saj bi tako vlogo zavrgel, ker bi ugotovil, da je tožnik ni vložil pravočasno.

Po 14.11.1993 je tožnik v državi prebival z neurejenim statusom, torej nezakonito. Ker mu je bilo prebivanje dovoljeno le do 14.11.1993, je tožnik iz same narave te odločbe, ki je veljala le za določeno obdobje, vedel, da mora pravočasno, torej pred pretekom roka zaprositi za podaljšanje. Zato je tožnikov ugovor, da je neuka stranka, ki bi jo moral upravni organ opozoriti na potek časa, neutemeljena. Na načelo o pomoči neuki stranki po zakonu o splošnem upravnem postopku se lahko uspešno sklicuje le stranka, ki ji po materialnem zakonu gre določena pravica in na katero jo je upravni organ dolžan opozoriti. V konkretnem primeru pa tožniku taka pravica do podaljšanja začasnega prebivanja ni šla, ker je ob vložitvi vloge pravico že izgubil. Tožnik se tudi ne more utemeljeno sklicevati na dolžnosti države po mednarodnih pogodbah. S tem v zvezi mu nastali položaj, ker mu upravni organ ni podaljšal začasnega prebivanja, res lahko ustvarja podlago za razbitje družine. Tožnik je namreč sam povzročil svoj nezakoniti status, ker ni pravočasno vložil zahteve za podaljšanje začasnega prebivanja.

Iz navedenih razlogov je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki se uporablja kot republiški predpis po 1. odstavku 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).