Jedro

Tožena stranka je v osrednji informativni oddaji ravnanje tožeče stranke povezala z izrazi goljufija, ponujanje dvomljivih počitnic in nepravilno reševanje reklamacij. Če je tožeča stranka glede na tako vsebino spornega prispevka samo odgovorila na navedene trditve, ki so gotovo prizadele njene pravice in interes, potem ji ni mogoče očitati, da njen odgovor ni dopusten, ker da zavračanje navedenih očitkov ni dopustno, ker gre za mnenje oziroma komentar spornega prispevka. V nasprotju s poštenostjo in pravnim načelom sorazmernosti bi bilo, če bi nekdo objavljal prispevke z negativnim ocenjevanjem dogodkov, prizadetemu pa ne bi šla pravica do reagiranja na očitke.

Vsebina prispevka daje okvir tudi za vsebino odgovora.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje razveljavi in vrne zadevo sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Revizijski stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Glede na določilo prvega odstavka 498. člena ZPP je revizijsko sodišče revizijo presojalo po ZPP iz leta 1977 (v nadaljevanju ZPP 1977).

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da mora tožena stranka objaviti odgovor tožeče stranke v skladu z določili Zakona o javnih glasilih (Uradni list RS št. 18/94, kratko ZJG), ker tožeča stranka ni dokazala, da je drugi toženec T. P. odgovorni urednik pri prvotožencu, ki je po določilu prvega odstavka 9. člena ZJG dolžan odgovor objaviti, in ker odgovor v nasprotju z določilom tretjega odstavka 9. člena ZJG ne vsebuje le dejstev in okoliščin, ampak tudi mnenje o izpodbijani informaciji, pri čemer po določilu drugega odstavka 10. člena ZJG tudi ni dopustna le delna ugoditev tožbenemu zahtevku.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje že samo zato, ker zahtevani odgovor tožeče stranke vsebuje tudi nedopusten komentar oziroma mnenje.

Proti sodbama sodišč druge in prve stopnje vlaga tožeča stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo navedenih sodb tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi oziroma, da se sodbi razveljavita in vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje, priglaša pa tudi stroške revizije.

Državno tožilstvo Republike Slovenije se o reviziji ni izjavilo, tožena stranka pa v odgovoru predlaga zavrnitev revizije in povrnitev stroškov za odgovor.

Revizija je utemeljena.

Iz dejanskega stanja izhaja, da je tožena stranka dne 2.8.1998 sporni prispevek v osrednjem dnevniku ... s prikazom poteka določenega najemanega turističnega aranžmana pri tožeči stranki povezala z zapisi goljufija, cenene a dvomljive počitnice in nereševanje reklamacij v skladu z dobrimi poslovnimi običaji.

Tožeča stranka sedaj zahteva, da se objavi njen odgovor na tak prispevek v skladu z določilom 9. člena ZJG z njenim prikazom dogovarjanja o spornem turističnem aranžmanu in trditvijo, da v konkretnem primeru ni šlo za goljufijo tožeče stranke, da ni mogoče trditi, da ponuja cenene, a precej dvomljive počitnice oziroma da ne rešuje reklamacij v skladu z dobrimi poslovnimi običaji.

Iz zgornjega prikaza spornega prispevka tožene stranke in odgovora tožeče stranke (vse v bistvenem povzetku) sledi, da je tožena stranka ravnanje tožeče stranke povezala z izrazi goljufija, ponujanje dvomljivih počitnic in nepravilno reševanje reklamacij. Če je tožeča stranka glede na tako vsebino spornega prispevka samo odgovorila na navedene trditve, ki so gotovo prizadele njene pravice in interes, potem ji ni mogoče očitati, da njen odgovor ni dopusten, ker da zavračanje navedenih očitkov ni dopustno, ker gre za mnenje oziroma komentar spornega prispevka. V nasprotju s poštenostjo in pravnim načelom sorazmernosti bi bilo, če bi nekdo objavljal prispevke z negativnim ocenjevanjem dogodkov, prizadetemu pa ne bi šla pravica do reagiranja na očitke. Če je prispevek očital tožeči stranki goljufijo, je slednja vendar v odgovoru lahko zanikala obstoj take trditve. Vsebina prispevka daje okvir tudi za vsebino odgovora.

Ravnanje prizadete osebe v skladu s takšno opredelitvijo ne more predstavljati nedopustnega mnenja oziroma komentarja in osebne ocene vsebine spornega prispevka, temveč le dejanski odgovor na določene trditve. Takšno opredelitev vsebine konkretnega odgovora ne more biti v nasprotju z določilom tretjega odstavka 9. člena ZJG, da mora "vsebovati samo dejstva in okoliščine, s katerimi se spodbijajo navedbe v objavljeni informaciji". Poleg tega je posebej tudi določeno, da se lahko spodbijajo navedbe v objavljeni informaciji. Tožeča stranka pa v svojem odgovoru ni šla preko tega.

Sodišče druge stopnje navedene zakonske ureditve in argumentov ni upoštevalo in je zato zmotno uporabilo materialno pravo ter že samo zaradi tega zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Revizijsko sodišče samo ni moglo spremeniti sodbe sodišča druge stopnje v skladu z obrazloženimi materialnopravnimi zaključki, kajti sodišče druge stopnje se v pritožbenem postopku ni ukvarjalo še z nadaljnjimi pritožbenimi izvajanji tožeče stranke, da je zgrešen tudi drugi razlog, zaradi katerega je sodišče prve stopnje prav tako zavrnilo tožbeni zahtevek, da namreč tožeča stranka ni dokazala, da je drugi toženec T. P. odgovorni urednik oddaje s spornim prispevkom.

Zato je bilo treba sodbo sodišča druge stopnje razveljaviti, da se bo sodišče druge stopnje (ob pravilni uporabi materialnega prava v smislu gornjih izvajanj) lahko opredelilo tudi do tega razloga sodišča prve stopnje za zavrnitev tožbenega zahtevka.

Izrek o stroških temelji na določilih tretjega odstavka 166. člena ZPP 1977.