Jedro

Do uveljavitve novele ZPP-E je veljal tako za sodbe kot sklepe enotni 15-dnevni pritožbeni rok. Od uveljavitve ZPP-E pa se smejo stranke zoper sodbo pritožiti v 30 dneh od vročitve prepisa sodbe (prvi odstavek 333. člena ZPP), zoper sklep pa v roku 15 dni (drugi odstavek 363. člena ZPP). Vendar bi bilo po stališču pritožbenega sodišča pravno nevzdržno, da bi morala stranka pritožbo zoper stroškovni del sodbe (odločitev o stranski terjatvi) vložiti v drugačnem (krajšem) roku in torej še preden ji izteče rok za pritožbo zoper odločitev o glavni stvari, na katero je vezana tudi odločitev o povračilu stroškov. Zato je potrebno v primeru, ko odloči sodišče o glavnem zahtevku in pravdnih stroških hkrati z isto sodno odločbo, uporabiti za pritožbo (le) zoper odločitev o stroških, enak rok kot velja za pritožbo zoper sodbo, s katero je bilo istočasno odločeno o glavni stvari. Drugačna razlaga navedenih zakonskih določb bi stranko, ki vlaga pritožbo le zoper stroškovni del odločitve silila, da se že v krajšem (15-dnevnem) pritožbenem roku odloči, ali se bo pritožila le zoper odločitev o stroških ali zoper celotno odločitev, nato pa bi (na primer) imela še dodaten rok, da se pritoži še zoper celo sodbo.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba v stroškovnem delu (II. točka izreka) spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti 1.946,82 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva nastanka zamude dalje do plačila.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti 60,00 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva nastanka zamude dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo na podlagi pripoznave ugodilo tožbenemu zahtevku, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 40.216,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 22. 2. 2018 dalje do plačila (I. točka izreka) in odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 3.441,52 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper stroškovni del citirane sodbe tj. II. točko izreka je tožena stranka vložila pritožbo in uveljavljala vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijani II. točki izreka razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje oziroma podrejeno, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da toženi stranki v plačilo naloži le pravdne stroške v višini 1.946,82 EUR. Zahtevala je povračilo pritožbenih stroškov.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Višjemu sodišču je predlagala, da pritožbo tožene stranke kot prepozno zavrže oziroma zavrne kot neutemeljeno. Zahtevala je povračilo pritožbenih stroškov.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožena stranka izpodbija zgolj izrek o stroških, ki je vsebovan v II. točki izreka sodbe, zato je pritožbeno sodišče o njeni pritožbi odločilo s sklepom (1. odst. 166. člena ZPP).

6. Toženi stranki je bila izpodbijana sodba vročena 27. 1. 2021, kar izhaja iz povratnice v spisu (povratnica za toženo stranko pripeta k r. št. 20), pritožbo pa je vložila 12. 2. 2021, ko jo je posredovala sodišču priporočeno po pošti (drugi odstavek 112. člena ZPP; žig pošte na ovojnici v spisu; r. št. 23). Pritožnica je pritožbo zoper stroškovni del sodbe tako vložila šestnajsti (16.) dan po vročitvi prepisa sodne odločbe, kar je po stališču tožeče stranke v odgovoru na pritožbo prepozno. S takim stališčem se pritožbeno sodišče ne strinja.

7. Sodna odločba zoper katero vlaga tožena stranka pritožbo je sodba, s katero je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 310. člena ZPP odločilo tako o glavni stvari (tožbenem zahtevku) kot o stranskih terjatvah (pravdnih stroških). Tožeča stranka ima na načelni ravni sicer prav, ko trdi, da se šteje odločba o stroških v sodbi, ki ima značaj stranske terjatve, po izrecni določbi petega odstavka 128. člena ZPP za sklep. Če se stranka pritožuje zoper sodbo in zoper odločitev o stroških kot sestavni del sodbe, ima za to na razpolago pravno sredstvo – pritožbo. Pritožba zoper sodbo absorbira tudi pritožbo zoper sklep. Če pa se izpodbija samo stroškovni izrek, je predvideno pravno sredstvo pritožba zoper sklep1. Do uveljavitve novele ZPP2-E je veljal tako za sodbe kot sklepe enotni 15-dnevni pritožbeni rok. Od uveljavitve ZPP-E pa se smejo stranke zoper sodbo pritožiti v 30 dneh od vročitve prepisa sodbe (prvi odstavek 333. člena ZPP), zoper sklep pa v roku 15 dni (drugi odstavek 363. člena ZPP). Vendar bi bilo po stališču pritožbenega sodišča pravno nevzdržno, da bi morala stranka pritožbo zoper stroškovni del sodbe (odločitev o stranski terjatvi) vložiti v drugačnem (krajšem) roku in torej še preden ji izteče rok za pritožbo zoper odločitev o glavni stvari, na katero je vezana tudi odločitev o povračilu stroškov. Zato je potrebno v primeru, ko odloči sodišče o glavnem zahtevku in pravdnih stroških hkrati z isto sodno odločbo, uporabiti za pritožbo (le) zoper odločitev o stroških, enak rok kot velja za pritožbo zoper sodbo, s katero je bilo istočasno odločeno o glavni stvari. Drugačna razlaga navedenih zakonskih določb bi stranko, ki vlaga pritožbo le zoper stroškovni del odločitve silila, da se že v krajšem (15-dnevnem) pritožbenem roku odloči, ali se bo pritožila le zoper odločitev o stroških ali zoper celotno odločitev, nato pa bi (na primer) imela še dodaten rok, da se pritoži še zoper celo sodbo. Glede na navedeno je pritožba tožene stranke vložena pravočasno.

8. Pritožba neutemeljeno uveljavlja kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ko trdi, da odločitve o stroških postopka ni mogoče preizkusiti. Če se sodišče strinja s predloženim stroškovnikom, praviloma zadostuje, če v obrazložitvi navede le, da je odločilo v skladu s predloženim stroškovnikom, saj se vloga stranke, ki vsebuje stroškovnik, vroči nasprotni stranki, ki lahko tako tudi spozna, na kakšni podlagi je sodišče odločilo o pravdnih stroških druge stranke3. Ker je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu navedlo, da je tožeči stranki priznalo stroške, razvidne iz njenega stroškovnika (pri čemer gre za stroškovnike vsebovane v tožbi, prvi in drugi pripravljalni vlogi, kar vse je bilo toženi stranki vročeno), pri tem pa je tudi navedlo, za katere vloge vse je stroške tožeče stranke priznalo, tožena stranka pa je tudi povsem konkretizirano vložila pritožbo zoper tako stroškovno odločitev (zaradi česar je pravzaprav njena pritožbena graja, da pritožbe ni mogoče preizkusiti, sama s seboj v nasprotju), je njeno uveljavljanje navedene procesne kršitve neutemeljeno.

9. V pritožbi pa tožena stranka utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje tožeči stranki neutemeljeno priznalo 900 točk za sestavo izvensodnega zahtevka z dne 2. 2. 2018 (A12). Med pravdne stroške, ki nastanejo med postopkom ali zaradi njega (151. člen ZPP), lahko sodijo tudi stroški predpravdnega zahtevka, vendar le v primeru, da gre za stroške obveznega predhodnega postopka ali zunajsodnega opomina4, za kar v obravnavanem primeru ne gre. Da bi bil v danem primeru predhodni (predpravni) postopek ali zunajsodni opomin nujni formalni predpogoj za začetek postopka tožeča stranka niti ne zatrjuje, za kaj takega pa tudi ni zakonske podlage.

10. Pritožba utemeljeno tudi trdi, da ker je sodišče prve stopnje uporabilo vrednost točke 0,60 EUR, bi navedeno vrednost moralo uporabiti tudi pri določitvi vrednosti storitve (4. člen OT). Upoštevaje vrednost točke 0,60 EUR znaša namreč pri vrednosti spornega predmeta 40.216,42 EUR vrednost storitve (kot pravilno opozarja pritožnica) za tožbo 800 točk (tar. št. 18/1 OT), 800 točk za sestavo prve pripravljalne vloge (tar. št. 19/1 OT) in 600 točk za sestavo druge pripravljalne vloge (tar. št. 19/2 OT), torej skupaj 2.200 točk za navedene vloge.

11. Nadalje pritožba utemeljeno opozarja tudi, da je pri stroških, ki jih mora tožena stranka povrniti tožeči stranki, sodišče prve stopnje nepravilno toženi stranki v plačilo naložilo celotni znesek sodne takse v višini 939,00 EUR. Glede na to, da se je predmetni postopek končal s sodbo na podlagi pripoznave še pred izvedbo prvega naroka za glavno obravnavo, znaša sodna taksa v takem primeru le 1,0 količnika za odmero takse po 16. členu Zakona o sodnih taksah – ZST-1 (tar. št. 1112 Taksne tarife), kar predstavlja znesek 313,00 EUR. Preveč plačano sodno takso v višini 626,00 EUR (pri čemer je do preveč plačila sodne takse prišlo zaradi okoliščin, ki so nastopile tekom postopka samega), pa je tožeči stranki dolžno po uradni dolžnosti vrniti sodišče (36. in 37. člen ZST-1) in ne tožena stranka v okviru pravdnih stroškov. Znesek sodne takse, ki ga je tožeči stranki v okviru povračila potrebnih pravdnih stroškov dolžna plačati tožena stranka znaša torej (kot to tožena stranka v pritožbi tudi pravilno navaja, s tem pa se strinja tudi tožeča stranka v odgovoru na pritožbo), le 313,00 EUR.

12. Ob pravilni uporabi materialnega prava pripadajo tožeči stranki torej sledeči pravdni stroški: 2.200 točk za vloge, kot navedeno zgoraj, 32 točk za materialne stroške po tretjem odstavku 11. člena OT, vse povečano za 22% DDV in 313,00 EUR za sodno takso, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR predstavlja znesek v višini 1.946,82 EUR, kot to v svoji pritožbi pravilno trdi tožena stranka. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano odločbo v II. točki izreka spremenilo tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 1.946,82 EUR pravdnih stroškov (3. točka 365. člena ZPP).

13. Ker je tožena stranka s svojo pritožbo v celoti uspela, ji je tožeča stranka dolžna povrniti njene stroške pritožbene postopka (drugi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je toženi stranki priznalo stroške za plačano sodno takso v višini 60,00 EUR. Ni pa ji priznalo priglašenih 20,00 EUR za materialne stroške, saj tožena stranka sodišču teh stroškov ni izkazala. Tako odmerjene pritožbene stroške tožene stranke, je sodišče naložilo v plačilo tožeči stranki, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1 Prim. N. Betteto, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2006, str. 65. 2 S 14. 3. 2017 je stopil v veljavo Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku – ZPP-E, ki se je pričel uporabljati 14. 9. 2017. 3 Prim. sklep VS RS III Ips 34/2015 z dne 28. 11. 2017. 4 Prim. N. Betteto, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2006, str. 25.