Jedro

Sredstva pritožnice v višini 24.418,81 EUR in tekoči prilivi v zadnjih treh mesecih v višini 9.000,00 EUR zadoščajo za plačilo sodne takse v višini 5.205,00 EUR.

Oprostitev plačila sodne takse ni absolutna pravica stranke, pač pa je to zgolj pravna dobrota, upravičenje katere mora predlagatelj izkazati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom predlog tožeče stranke za oprostitev plačila sodne takse za postopek o pritožbi z dne 28. 5. 2015 zavrnilo.

2. Zoper sklep sodišča prve stopnje se je pritožila tožeča stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni oziroma podrejeno, da ga razveljavi in vrne v nov postopek sodišču prve stopnje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je upoštevaje relevantne določbe Zakona o sodnih taksah (ZST-1, 11. člen) presojalo, ali so podane okoliščine, ki opravičujejo oprostitev plačila sodne takse za pritožbo. Obrazložitev sodišča prve stopnje je popolna in pravilna.

5. Pritožnica ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da bi sodišče moralo izvajati poizvedovalno in raziskovalno dolžnost, kot ji jo nalaga ZST -1, saj naj bi tožnica jasno navedla, da sredstva na računu predstavljajo del posebne stečajne mase. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vpogledalo javne evidence in predložene listinske dokaze tožnice ter pravilno ugotovilo, da njena obstoječa finančna sredstva zadoščajo za plačilo sodne takse. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da so tožničine trditve, da so finančna sredstva na računu namenjena za poplačilo posebne stečajne mase nekonkretizirane in pavšalne. Sodišče prve stopnje je torej svojo pristojnost v zvezi z ugotavljanjem premoženjskega in finančnega stanja tožnice v celoti izpolnilo. Pritožnica pa se moti, če meni, da je naloga pravdnega sodišča, da samo karkoli raziskuje in preverja, če pred tem za to niso podane konkretne trditve pravdne stranke (212. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Dejansko stanje je bilo glede na trditve zadosti raziskano. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da mora tožeča stranka dokazati svojo slabo finančno stanje. Pritožba tudi zgolj pavšalno navaja, da je sodišče z zavrnitvijo predloga za oprostitev, nedopustno poseglo v ustavno pravico do pravnega sredstva tožnice. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da sredstva pritožnice v višini 24.418,81 EUR in tekoči prilivi v zadnjih treh mesecih v višini 9.000,00 EUR zadoščajo za plačilo sodne takse v višini 5.205,00 EUR in torej tudi po mnenju pritožbenega sodišča tožeča stranka plačilo navedene sodne takse zmore, ne da bi bila ogrožena njena ustavna pravica do pritožbe. Tako tudi glede na zgornjo obrazložitev ne drži pritožbena navedba, da odločitve sodišča prve stopnje ni mogoče preizkusiti, saj ravno odločba naslovnega sodišča dokazuje, da je to mogoče. Pritožbeno sodišče še poudarja, da oprostitev plačila sodne takse ni absolutna pravica stranke, pač pa je to zgolj pravna dobrota, upravičenje katere mora predlagatelj izkazati.

6. Sodišče druge stopnje je glede na navedeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje, saj pritožbeni razlogi niso podani, niti ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (353.čl. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).