Jedro

Kadar dolžnik plačuje svoje obveznosti do upnika tako, da organizaciji za plačilni promet izda nalog za plačilo, izbiro iz I. odst. 287. čl. OZ opravi bodisi tako, da v ustrezno rubriko navede obveznost, ki jo plačuje, bodisi tako, da uporabi referenčno številko (sklic), ko jo je določil upnik.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne in se v izpodbijanem delu (2. in 3. tč. izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v 1. tč. izreka odločilo, da sklep Okrajnega sodišča v Celju opr. št. 6 I 2004/03722 z dne 27. 5. 2005 ostane delno v veljavi v 1. in 3. točki izreka tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki glavnico v znesku 24,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 3. 2005 do prenehanja obveznosti in stroške izvršilnega postopka v znesku 80,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 5. 2005 dalje do prenehanja obveznosti, vse v 8 dneh. V 2. tč. izreka je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Celju opr. št. 6 I 2004/03722 v 1. točki izreka razveljavilo za znesek 209,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 11. 2004 dalje do plačila in v 3. točki izreka predmetnega sklepa o izvršbi pa za izvršilne stroške v znesku 23,41 EUR ter tožbeni zahtevek v tem obsegu zavrnilo. V 3. tč. izreka sodbe je sodišče še odločilo, da mora tožena stranka povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v znesku 8,42 EUR v 8 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku tega roka.

Zoper sodbo se je pritožila tožeča stranka. V pritožbi, v kateri uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz II. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in napačno uporabo materialnega prava, navaja, da je sodišče zmotno uporabilo določbe Obligacijskega zakonika (OZ). Pri plačilu toženka ni uporabila pravilnega sklica, saj je navedla zgolj šifro komitenta, zato tožeča stranka ni mogla vedeti, kateri račun se na tak način plačuje, in je zato pokrivala najstarejše dolgove. Sodišče bi ob pravilni uporabi materialnega prava moralo upoštevati II. odst. 287. čl. OZ, ki določa, da če ni dolžnikove izjave o vračunanju, se obveznosti poravnavajo po vrstnem redu, kot so zapadle v plačilo. Sodišče prve stopnje šteje zapis namena plačila na plačilni nalog kot izjavo o vračunanju, kljub temu da je bilo na glavni obravnavi ugotovljeno, da se tožeča stranka s tem ni mogla seznaniti. Sama izjava volje stranke ni dovolj za nastanek obligacijskega razmerja, saj mora izjavo prejemnik prejeti. OZ določa prejemno teorijo, po kateri nosi riziko pri podajanju izjave volje tista stranka, ki izjavo daje. V postopku je bilo dokazano, da tožeča stranka ni prejela izjave volje tožene stranke, kljub temu pa je sodišče štelo izjavo (zapis namena na plačilnem nalogu) kot učinkovito. Predlaga, da drugostopenjsko sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi ter toženi stranki naloži v plačilo pravdne in pritožbene stroške, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V pritožbi zoper sodbo v sporu majhne vrednosti je mogoče uveljavljati le bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz II. odst. 339. čl. ZPP in napačno uporabo materialnega prava (I. odst. 458. čl. ZPP), ne pa tudi očitke v zvezi z zmotno ali nepopolno ugotovitvijo dejanskega stanja.

Tožeča stranka v pritožbi ni izrecno navedla, zoper kateri del sodbe se pritožuje. Glede na vsebino pritožbe je sodišče druge stopnje štelo, da se pritožuje zoper zavrnilni del, vsebovan v 2. odstavku izreka sodbe, in zoper odločitev o pravdnih stroških.

Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, na katere je sodišče druge stopnje vezano, so sledeče: med pravdnima strankama je obstajalo več neporavnanih obveznosti iz naslova upravljanja večstanovanjske hiše na naslovu M. ... v C., kjer ima stanovanje tudi toženka, tožena stranka v obdobju od marca 2004 do vključno avgusta 2004 ni plačevala stroškov upravljanja in skupnih stroškov kot lastnica stanovanja v večstanovanjski hiši na M. ... v C., katere upravljavec je tožeča stranka, dolg znaša 124.480,00 SIT oz. sedaj 519,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 11. 2004 dalje do plačila, tožena stranka je dne 27. 9. 2004 s plačilnim nalogom tožeči stranki plačala 29.854,00 SIT ter kot namen plačila na plačilnem nalogu navedla „končno plačilo rač. ... in rač. ...“, dne 22. 10. 2004 je tožena stranka s plačilnim nalogom nakazala tožnici 40.412,00 SIT in v plačilnem nalogu v rubriki namen plačila navedla, da s tem zneskom plačuje račun ... in račun ..., za plačilo zneska 26.125,00 SIT, ki ga je tožnica prejela 1. 2. 2005, je toženka v plačilnem nalogu navedla, da s tem plačuje „rač. ...“, dne 7. 3. je toženka plačala posebno položnico, predizpolnjeno s strani tožnice, s sklicem ... v znesku 28.088,00 SIT ter plačala storitve za avgust 2004 oz. račun št. ..., tožeča stranka plačil tožene stranke ni knjižila kot plačila za tiste račune, kot je to navedla toženka, ampak je s prejetimi plačili zapirala najstarejše še odprte terjatve do tožene stranke.

Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je toženka določila vrstni red vračunavanja svojih plačil, in sicer z navedbo številk računov, ki jih je poravnavala, v rubriki „namen plačila“ na plačilnem nalogu, skladno z določbo I. odst. 287. čl. OZ. Pravilno je obrazložilo, da ne glede na ureditev plačilnega sistema med tožnico in plačilno organizacijo tožnica ni imela pravne podlage poravnati obveznosti toženke po vrstnem redu, kot je katera zapadla v plačilo.

Pritožba z navajanjem, da se tožeča stranka z namenom plačila ni seznanila, saj toženka ni navedla ustreznega sklica in bi zato moralo sodišče uporabiti II. odst. 287. čl. OZ, ne more izpodbiti prepričljivih zaključkov sodišča prve stopnje. Kadar dolžnik plačuje svoje obveznosti do upnika tako, da organizaciji za plačilni promet izda nalog za plačilo, izbiro iz I. odst. 287. čl. OZ opravi bodisi tako, da v ustrezno rubriko navede obveznost, ki jo plačuje, bodisi tako, da uporabi referenčno številko (sklic), ko jo je določil upnik (tako Nina Plavšak v Obligacijski zakonik s komentarjem, II. knjiga, str. 332). Glede na to, da je splošno znano, da vsak bianko plačilni nalog kot tudi nalog za plačilo, ki je predizpolnjen, vsebuje rubriko „namen plačila“, ki ni sama sebi namen, laični plačniki pa ne poznajo pomena različnih „sklicev“ oz. „referenc“, je toženka z ustrezno navedbo pod „namen plačila“ primerno in nedvoumno označila, katero obveznost je poravnala, kot je po presoji drugostopenjskega sodišča pravilno interpretiralo tudi prvostopenjsko sodišče. Navedba tožeče stranke, da je iz bančnih izpiskov, ki jih prejema od svoje banke, razviden le znesek plačila in sklic, ne pa tudi „namen plačila“, po presoji drugostopenjskega sodišča ni razlog, zaradi katerega bi tožeča stranka smela poravnavati obveznosti toženke po vrstnem redu, kot je katera zapadla v plačilo. Stališče tožeče stranke, da bi bila tožena stranka zgolj z navedbo pravilnega sklica, s katerim bi se točno identificiral račun, na podlagi katerega je opravila plačilo, zadostila pogojem iz I. odst. 287. čl. OZ, pa se izkaže za nepravilno tudi že zaradi same vsebine plačilnega naloga in z zvezi s tem nemožnosti vpisovanja podatkov vanj. V en plačilni nalog je moč vpisati le en niz številk, ki sestavljajo posamezno sklicno številko. To pa pomeni, da bi po stališču tožeče stranke lahko dolžnik z enim plačilnim nalogom poravnaval le obveznost po enem računu, kar pa je nesprejemljivo, saj sme plačnik z enim plačilnim nalogom poravnati več obveznosti.

Pritožbene trditve so se tako pokazale za neutemeljene. Sodišče prve stopnje je glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, in sicer določbe Pogodbe o urejanju medsebojnih razmerij v zvezi z upravljanjem večstanovanjske hiše M. ul. ... in I. odst. 287. čl. ter 288. čl. OZ in pravilno odločilo, da se sklep o izvršbi delno razveljavi ter se tožbeni zahtevek v tem obsegu zavrne, kot je razvidno iz 2. tč. izreka izpodbijane sodbe.

Pritožnica je v uvodu sodbe navedla, da se pritožuje zoper sodbo. Glede na to, da je zaradi delne zavrnitve tožbenega zahtevka za tožečo stranko v tem delu neugodna tudi odločitev o stroških (I. odst. 350. čl. ZPP), pritožba pa v obrazložitvi ne navaja razlogov v zvezi z grajo stroškovne odločitve, je sodbo v 3. tč. izreka sodišče druge stopnje preizkusilo glede obstoja kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (II. odst. 350. čl. ZPP). Pri tem je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo (II. odst. 154. čl. ZPP v zv. s 15. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) ter ustrezne določbe Odvetniške tarife (OT)), pri odločanju pa tudi ni zagrešilo bistvenih kršitev postopka iz 1., 2., 3.,7., 8., 11., 12. in 14. točke II. odst. 339. čl. ZPP.

Ker niso podane ne pritožbeno uveljavljane kršitve in ne kršitve, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti (II. odst. 350. čl. ZPP), je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Tožeča stranka v postopku pred drugostopenjskim ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe (I. odst. 154. čl. v zv. s 165. čl. ZPP).