Jedro

Glede na majhno obremenjenost mejnih prehodov, na katerih je delal tožnik, je bila narava in intenziteta njegovega dela takšna, da mu je bilo omogočeno koriščenje odmora med delovnim časom, čeprav tega ni smel zapustiti in čeprav bi moral odmor prekiniti in opraviti mejno kontrolo. V zvezi s tem je pomembno, da delavec lahko odmor izrabi tudi v več delih.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepa toženke z dne 12. 9. 2019 in sklepa komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 4. 12. 2019 ter za obračun mesečnih bruto zneskov v skupni višini 1.514,85 EUR, odvod davkov in prispevkov ter plačilo ustreznih neto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Sklenilo je, da se postopek v delu zahtevka za obračun in plačilo 65,42 EUR s pripadki ustavi. (II. točka izreka). Odločilo je še, da tožnik sam krije svoje stroške postopka, toženki pa je dolžan povrniti stroške postopka v višini 397,80 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Tožnik se pritožuje zoper navedeno sodbo zaradi vseh pritožbenih razlogov. Vztraja pri sklicevanju na Direktivo 2003/88 in sodno prakso SEU, po kateri so bistvene okoliščine glede omogočanja počitka delavcu: fizična navzočnost na kraju, ki ga določi delodajalec, ter da mu je tam na razpolago za takojšnjo opravo nalog; vštevanje obdobja razpoložljivosti za delo s kratkim rokom vrnitve na delo v delovni čas; nepomembnost maloštevilnih intervencij; dodaten omejevalni učinek prostega upravljanja časa počitka zaradi nepredvidljivosti morebitnih prekinitev (položaj stalne pozornosti) ter ali okoliščine glede potrebnosti intervencij objektivno in bistveno vplivajo na možnost delavca, da se v času počitka posveti svojim interesom. Meni, da je treba po slovenski zakonodaji za delovni čas, kot ga razume SEU, šteti efektivni delovni čas po ZDR-1. Za opredelitev pojma delovnega časa se sklicuje na Razlagalno sporočilo o Direktivi 2003/88/ES. Po njegovem mnenju je relevantno le, kakšen odzivni čas se od tožnika kot policista kontrolorja pričakuje. Zavzema se za to, da je treba čas koriščenja odmora ob nezagotovljeni zamenjavi ter obvezni fizični prisotnosti na delovnem mestu s stalno razpoložljivostjo za opravo mejne kontrole šteti za efektivni delovni čas. Opozarja na stališče VDSS v zadevi št. Pdp 200/2022, da je javni uslužbenki že samo zaradi narave dela (varovanje objekta) kršena pravica do odmora med delovnim časom ter da ni pomembna pogostost posredovanj/nujnih intervencij oziroma intenziteta dela. Nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da pojem počitka ni povsem enak pojmu odmora in zato odmora med delovnim časom ni mogoče enačiti s pojmom počitka po Direktivi 2003/88/ES. Delavec mora skladno z Direktivo imeti zagotovljen odmor, ki se po Direktivi enači s počitkom, in ne z delovnim časom. Države članice skladno s 4. členom odmor natančneje določijo z nacionalnimi predpisi, vendar v primeru vštevanja časa odmora v delovni čas in plačila delavcem ne smejo omejiti načina koriščenja odmora na tak način, da se v tem času delavci ne morejo regenerirati. Po stališčih SEU se pojma delovni čas in čas počitka izključujeta (sodbi C-344/19 in C-107/19). Države članice ne morejo enostransko določiti področja uporabe pojmov počitek in odmor, Direktiva namreč ne dovoljuje odstopanj od 2. člena. Zgolj dejstvo, da ZDR-1 določa, da se odmor všteva v delovni čas in delavec tudi za ta čas dobi plačilo, ne pomeni, da je opredelitev odmora po ZDR-1 drugačna od tiste po Direktivi. Delavec v času odmora po 154. členu ZDR-1 ne more imeti manj pravic, kot delavci v državah članicah, v katerih se čas odmora ne všteva v delovni čas in ni plačan. Graja stališče v zadevi VS VIII Ips 54/2021, da pojem počitka ni povsem enak pojmu odmora, predvsem zaradi njegovega trajanja. Zavzema se za primarnost prava EU in stališč SEU, v primeru dvoma pa dolžnost postavitve predhodnega vprašanja, v nasprotnem primeru gre za kršitev pravice do sodnega varstva iz 23. v zvezi s 3.a členom ustave oziroma prvega odstavka 6. člena EKČP. Sklicuje se na sklep VS VIII DoR 74/2022, iz katerega izhaja, da se pojem odmora po slovenski zakonodaji enači s pojmom počitka po Direktivi. Sodišču prve stopnje očita, da ne bi smelo slediti stališčem v zadevah VS VIII Ips 54/2021 in VIII Ips 35/2021. Navaja, da je moral biti v času odmora vas čas prisoten na mejnem prehodu, ki ga ni smel zapustiti. Opravljal je predpisane naloge po ZNPPol, tudi stalno opazovanje in nadzorovanje ter varovanje mejnega prehoda in okolice. Takoj je moral opraviti mejno kontrolo ali katerokoli nalogo, ki je bila od njega zahtevana, kar pomeni, da je bil vseskozi v položaju stalne pripravljenosti. Intenzivnost dela in število mejnih kontrol ter časovni intervali med kontrolami za odločitev niso bistveni. Tožnik ni mogel koristiti odmora med delovnim časom v smislu posvetitve lastnim interesom, regeneriranja in počitka. V primeru prihoda potnika na mejni prehod ali poskusa kaznivega dejanja je moral takoj ustrezno reagirati. Sodišče prve stopnje je napačno povzelo, da so na A. praviloma do 22. ure opravljali delo trije policisti, saj je to glede na izpoved B. B. izjema. Trditveno in dokazno breme, da je bilo na mejnem prehodu A. ustrezno število ljudi, je na toženi stranki. Opozarja na to, da se podatki za MP A. nanašajo na najmanjše število potnikov ter podaja izračune, koliko časa je v spornem obdobju povprečno porabil za mejne kontrole, kar potrjuje, da v primeru nezamenjave ni mogel koristiti odmora. Sklicuje se na navodilo komandirja o zamenjavah za čas odmora iz leta 2010. Tožnik je moral biti v položaju stalne pozornosti ves čas, zaradi njegove naloge nadzorovanja in varovanja mejnega prehoda, zato ni prosto razpolagal s časom odmora. Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da ni dokazal nastanka premoženjske škode, saj je glede na nezagotovitev zamenjave v času odmora opravljal efektivno delo 12 ur, torej je opravil več dela, kot je bilo predvideno (45 minut dnevno) in zanj ni prejel plačila. Predlaga spremembo sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena toženki, ki nanjo odgovarja ter pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

6. Tožnik je bil po ugotovitvah sodišča prve stopnje v vtoževanem obdobju zaposlen pri toženki kot policist Policijske uprave C., delo pa je opravljal na Postaji mejne policije D., in sicer na mejnih prehodih D., A., E., F., G. in H. V tem sporu uveljavlja plačilo odškodnine zaradi neizkoriščenega odmora med delovnim časom. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo na podlagi ugotovitve, da je bila narava in intenzivnost tožnikovega dela (mejne kontrole in ostale naloge, ki jih je izvajal v delovnem času) takšna, da je omogočala koriščenje odmora med delovnim časom.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz določb 154. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl. – ZDR-1), ki ureja pravico do odmora, in specialno 18. člena Kolektivne pogodbe za policiste (Ur. l. RS, št. 41/2012 in nasl.), ki v petem odstavku policistu omogoča, da v primeru, če mu delodajalec ne določi časa koriščenja odmora, sam izbere čas odmora med delom, vendar ne na začetku ali koncu delovnega časa.

8. Do kršitve pravice do odmora med delovnim časom ne pride že zgolj zato, ker mora biti delavec prisoten na delovnem mestu. Ključno je, kakšna je narava in intenzivnost dela ter ali ima delavec v času trajanja delovnega časa, v katerem je na mejnem prehodu sam oziroma nima zamenjave, glede na neenakomerno in/ali nižjo frekvenco prehodov meje dejansko možnost koriščenja odmora. Ali je narava dela tožniku omogočala koriščenje odmora, je vprašanje, ki je v pristojnosti sodišča, in ne komandirja policijske postaje. Glede na to se tožnik v pritožbi neutemeljeno sklicuje na navodilo komandirja, da je bila toženka mnenja, da je odmor mogoče koristiti le v primeru zagotovljene zamenjave. Zamenjavo je sicer dolžna zagotoviti toženka, a to ni odločilno v primerih, kot je konkretni, ko zaradi manjšega števila predvidenih nalog v delovnem času delovni proces sam po sebi ne zahteva posebne zamenjave za koriščenje odmora.

9. Iz navedenega izhaja, da ni odločilna pritožbena navedba tožnika, da mejnega prehoda ni smel zapustiti, saj to dejstvo še ne pomeni, da ni mogel koristiti odmora. Glede na majhno obremenjenost mejnih prehodov, na katerih je delal tožnik, je bila narava in intenziteta njegovega dela takšna, da mu je bilo omogočeno koriščenje odmora med delovnim časom, čeprav tega ni smel zapustiti in čeprav bi moral odmor prekiniti in opraviti mejno kontrolo. V zvezi s tem je pomembno, da delavec lahko odmor izrabi tudi v več delih.

10. Tožnik se v zvezi s pravico do odmora sklicuje na Direktivo 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa in na sodno prakso Sodišča Evropske Unije (SEU) glede tega, kdaj se šteje, da ima delavec počitek. Napačno tolmači, da direktiva enači odmor s počitkom. Sodišče prve stopnje je v 10. točki obrazložitve pravilno obrazložilo, da Direktiva ločuje pojma počitka (tj. vsak čas, ki ni delovni čas) in odmora ter da je ureditev odmora prepuščena nacionalni ureditvi. Neutemeljeno je sklicevanje na odločitev sodišča EU (SEU) v zadevi C-344/19 glede tega, kaj se šteje za počitek, saj se sodba ne nanaša na vprašanje odmora, ampak na odgovornost države za kršitev pravic iz delovnega razmerja (prekoračena omejitev tedenskega delovnega časa) in pripravljenost na delo na odročnem kraju. SEU je sicer v sodbi C-107/19 razsodilo, da je delovni čas v smislu 2. člena Direktive odmor, med katerim mora biti delavec v dveh minutah pripravljen na intervencijo (šlo je za gasilca, ki je imel v času odmora pri sebi sprejemnik), če je to potrebno, (le) v primeru, če iz celovite presoje vseh okoliščin izhaja, da so zaveze, ki so delavcu naložene, take, da objektivno in bistveno vplivajo na njegovo možnost prostega razpolaganja s časom, v katerem se opravljanje njegovih poklicnih nalog ne zahteva, in da ta čas posveti svojim interesom. Izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožniku odmor zagotovila, temelji na ugotovitvi, da delo tožnika ni bilo tako intenzivno, da bi mu bila izraba odmora onemogočena. Ta odločitev ne nasprotuje sodni praksi SEU.

11. Tožnik neutemeljeno opozarja na sodbo in sklep pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 200/2022, s katero je bila potrjena prvostopenjska odločitev, da je delavka upravičena do plačila odškodnine za neizkoriščeni odmor. Dejanska situacija v tej zadevi je bila drugačna od obravnavane. Delavka je bila zaposlena na delovnem mestu višja kriminalistka specialistka v Oddelku I. Narava njenega dela je bilo spremljanje stanja na več monitorjih, ki so prikazovali videonadzor objekta, torej stalni nadzor nad dogajanjem v objektu in okolici objekta ter takojšnje ukrepanje v primeru ugotovljene prisotnosti kakšnega človeka ali poskusa vloma v objekt. Alarmi, s katerimi so bili varovani objekti v času prisotnosti delavke in drugih delavcev, niso bili vključeni, zato je morala ves čas spremljati monitorje. Ker se je bilo treba odzvati nemudoma, se posnetki videonadzora niso gledali za nazaj. Delavka je morala ves čas imeti pri sebi mobilni telefon, na katerega je bil vezan tudi stacionarni telefon, da je lahko nemudoma odgovorila na nujne klice. V nočni izmeni zamenjav za čas odmora ni imela, odmora pa zaradi opisane narave dela ni mogla koristiti. Glede na navedeno se ni mogoče sklicevati na odločitev v tej, v bistvenem drugačni zadevi.

12. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da dejstvo, da je moral tožnik opazovati in nadzorovati mejni prehod, še ne pomeni, da je bilo delo tako intenzivno, da ni mogel izrabiti odmora. Kot mejni policist sicer ni smel zapuščati mejnega prehoda, vendar je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da okoliščina, da mora delavec ostati na delovnem mestu v času koriščenja odmora, ne pomeni, da mu je s tem onemogočeno koriščenje odmora (sklep VSRS št. VIII Ips 54/2021). Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da naloge mejne kontrole, ki jih je opravljal na mejnih prehodih A., E., F., G. in H., glede na intenzivnost in naravo dela, tožniku niso onemogočale koriščenja odmora, čeprav ni smel zapustiti delovnega mesta in menjave ni zahteval. Kot izhaja iz citiranega sklepa, je način zagotavljanja pravice do odmora med delovnim časom odvisen od narave in intenzivnosti dela, ki ga opravlja delavec. Če je (že vnaprej) znano, da delovni proces ne poteka nepretrgano, da delovni proces ne zahteva stalnega vsiljenega ritma dela, da v delovnem procesu ni večje pogostosti in nepredvidljivih situacij, ki zahtevajo takojšnji odziv, in na drugi strani tudi ni tako intenzivnih ali pogostih zavez, ki objektivno in bistveno vplivajo na možnost delavca, da v času odmora razpolaga s tem časom, v okviru sprejemljivih omejitev, delavcu še posebnega odmora med delovnim časom ni treba izrecno zagotavljati, saj ima že glede na naravo delovnega procesa možnost prekinitev in odmorov med izvajanjem del in nalog.

13. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da narava in intenzivnost dela tožniku nista preprečevala koriščenja odmora med delovnim časom in mu ga je delodajalec torej zagotavljal. Neutemeljene so obsežne pritožbene trditve, da se sodišče ni opredelilo do trditev tožnika, da je moral ves čas opazovati okolico, ker je opazovanje temeljna naloga policista in je tako določeno v 6. členu Zakona o nalogah in pooblastilih policije (Ur. l. RS, št. 15/13 in nasl. – ZNPPol) in je te naloge policist dolžan opravljati tudi zunaj delovnega časa, če je zaradi nezakonitega dejanja ali splošne nevarnosti neposredno ogroženo življenje, zdravje, vsebina varnosti ali premoženja. Te naloge pa lahko opravi samo z opazovanjem. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo nizko intenzivnost dela v smislu mejnih kontrol na podlagi izpovedi prič J. J., K. K., L. L., M. M. in B. B., ki so prepričljivo izpovedali, da so te prehode večinoma uporabljali domačini, dvolastniki in dnevni delovni migranti, več tujcev pa je bilo le na A., na ostalih pa v času viška turistične sezone. J. J. je izpovedal, da so na mejne prehode vozila prihajala posamično, da je bilo med njimi kar nekaj minut razmika, po 23. uri pa je bila intenzivnost tudi na najbolj obremenjenem prehodu A. zelo majhna, saj ni bilo skoraj nobenega vozila več. Glede trditev tožnika, da je moral opravljati mejno kontrolo in hkrati nepretrgoma opazovati okolico, pa sta priči K. K. in J. J. potrdili, da je tožnik lahko koristil malico in v tem času ni bil dolžan nadzorovati okolice. Priča J. J. je izpovedal, da so policisti za čas odmora lahko opustili nadzorovanje okolice in da tudi dolžnost poslušanja radijske zveze ni vplivala na pravico tožnika do odmora.

14. Neutemeljeno se tožnik pritožuje zoper ugotovitve v zvezi z obremenitvijo mejnega prehoda A. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje glede na s strani prič potrjeno kratko trajanje temeljnih mejnih kontrol in majhno število temeljitih mejnih kontrol frekvenca prehodov tožniku ni onemogočala koriščenja odmora, saj je bilo število vozil manjše od števila potnikov (zlasti na tem mejnem prehodu, kjer so mejo lahko prečkali avtobusi), nekaj pa je bilo tudi obmejnega prebivalstva in drugih oseb, ki so jih kontrolirali le enkrat. Zaslišane priče K. K., J. J., L. L., B. B. in M. M. so vsi izpovedali o nizki obremenjenosti, zlasti ponoči. To je veljalo tudi za mejni prehod A., v poletnem času pa frekvenca prehajanja ni bila bistveno višja (listine pod B 10), zato ni mogoče slediti pritožbeni navedbi, da je bil ta mejni prehod močno obremenjen.

15. Ne drži niti pritožbeno zatrjevanje, da bi tožnik lahko opustil nepretrgano opazovanje in nadzorovanje mejnega prehoda le, če bi za to imel izrecno navodilo komandirja in ker takšnega navodila ni imel, je bil dolžan nepretrgoma opravljati naloge nadzora na mejnem prehodu, kar pomeni, da mu narava in intenziteta dela nista omogočali koriščenja odmora. Glede na izpoved prič K. K. in J. J., da tožnik v času, ko je malical, ni bil dolžan opazovati okolice, mu narava dela torej ni onemogočala koriščenja odmora.

16. Iz dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje izhaja, da do prehajanja meje ni prihajalo ves čas, lahko tudi dlje časa ni bilo nobenega vozila in v času čakanja na vozila je tožnik lahko koristil odmor in v tem času tudi ni bil dolžan opazovati okolice ter opravljati drugih nalog. Pravilno je zaključilo, da odmora med delovnim časom ne moremo enačiti z dnevnim ali tedenskim počitkom, ki se ne štejeta v delovni čas. V času počitka lahko delavec povsem prosto razpolaga s svojim časom, v času 30 ali 45 minutnega odmora, ki se šteje v delovni čas, pa ni mogoče pričakovati, da bo delavec imel enake možnosti razpolaganja s tem časom ter bo v tem času izvajal vse prostočasne aktivnosti, ki jih lahko izvaja zunaj delovnega časa (sodba VSRS št. VIII Ips 35/2021). Zato so neutemeljene tudi obsežne pritožbene trditve, da bi tožena stranka tožniku skladno z Direktivo 2003/88/ES morala zagotoviti odmor, ki se po Direktivi enači s "počitkom", in da odmor, do katerega so delavci upravičeni skladno s členom 4 Direktive, spada v čas počitka.

17. Sklicevanje tožnika na sklep VSRS št. VIII DoR 74/2022 ne more vplivati na pravilnost odločitve, saj gre za sklep o dopustitvi revizije, v katerem pa je tudi sicer VS zavzelo jasno stališče, da je način zagotavljanja pravice do odmora med delovnim časom odvisen tudi od narave in intenzivnosti dela ter frekvence delovnih zadolžitev ter se sklicevalo na stališče v zadevi VSRS št. VIII Ips 54/2021, da do kršitve pravice do odmora med delovnim časom ne pride zgolj zato, ker delavec za čas koriščenja odmora nima zagotovljene zamenjave; pri presoji o dolžnosti delodajalca, da delavcu zagotovi odmor med delovnim časom, je treba upoštevati tudi naravo delovnega mesta in dela delavca, njegovo obremenjenost in njeno dinamiko, ki v nekaterih primerih ni takšna, da delavcu tudi sicer ne bi omogočila odmora med posameznimi opravili. Prav za tak primer gre po dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje v predmetni zadevi.

18. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato jih pritožbeno sodišče skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne presoja.

19. Ker niso podani s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

20. Odločitev, da vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 155. člena ZPP.