Jedro

Pravica upravljanja je skup pravic, obveznosti in odgovornosti v zvezi z odločanjem o uporabi in razpolaganju z družbenimi sredstvi. Vsebina pravice upravljanja je lahko od primera do primera različna, odvisna od stvari, dane v upravljanje, in od organa, kateremu je dana v upravljanje. Glede na to, da gre v obravnavanem primeru za vzgojno-izobraževalni ustanovi, je imel pravico upravljanja tisti subjekt, ki je nepremičnine uporabljal v izobraževalne namene, odločal o njihovi uporabi, z njimi gospodaril, jih vzdrževal. Vzgojno-izobraževalne ustanove so se lastninile po določbah ZZ in ZOFVI in ne po ZLNDL.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni: -v točki I./1 izreka tako, da se glasi: „Ugotovi se, da je tožeča stranka lastnik naslednjih nepremičnin: - parc. št. 220/3 – zelenica v izmeri 104 m2, - parc. št. 221/1 – stavbišče s poslovno stavbo v izmeri 105 m2, stavbišče s poslovno stavbo v izmeri 857 m2, stavbišče s poslovno stavbo v izmeri 1.924 m2 in dvorišče v izmeri 3.832 m2, - parc. št. 222/1 – zelenica v izmeri 1.679 m2 ter - parc. št. 224/1 – zelenica v izmeri 1.464 m2 in igrišče v izmeri 1.304 m2, vse vpisano pri vl. št. 0000 k. o. X.“; - in v stroškovnem delu (II. izreka) tako, da se glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 3.017,93 EUR stroškov postopka v roku 15 dni od prejema te sodbe, od tedaj dalje do plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi“.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem, delu (točka I./2 izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 908,59 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni od prejema te sodbe, od tedaj dalje do plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo P 3068/2008-I z dne 24. 1. 2011 ugodilo tožbenemu zahtevku za ugotovitev lastninske pravice na v izreku te sodbe navedenih nepremičninah, zavrnilo pa tožbeni zahtevek za izstavitev vknjižbenega dovoljenja za vknjižbo lastninske pravice tožeče stranke na predmetnih nepremičninah in odločilo, da mora tožeča stranka toženi povrniti 149,82 EUR stroškov postopka. Višje sodišče je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo tako sodbo (sodba VSL I Cp 2321/2011). Vrhovno sodišče RS pa je s sklepom II Ips 198/2012 ugodilo reviziji tožene stranke in razveljavilo sodbi sodišč prve in druge stopnje ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, ker je ostalo dejansko stanje glede imetništva pravice upravljanja nepopolno ugotovljeno.

2. V ponovljenem sojenju je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo, z obrazložitvijo, da tožeča stranka ni zatrjevala in dokazala, da je imela pred uveljavitvijo Zakona o zavodih (v nadaljevanju ZZ) na spornih nepremičninah pravico upravljanja, tožena stranka pa, da je dokazala, da je bila že pred uveljavitvijo ZZ ustanoviteljica delovnih organizacij, ki so opravljale vzgojno-izobraževalno dejavnost v spornih nepremičninah.

3. Tožeča stranka se pritožuje zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Višjemu sodišču predlaga, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podredno pa, da razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tudi tožena stranka ni dokazala, da zemljišča niso bila v upravljanju javnega zavoda iz prvega odstavka 61. člena Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (v nadaljevanju ZOFVI). Zakonodaja pred ZZ in ZOFVI ni predvidevala tovrstnih zasebnih izobraževalnih zavodov. Že ves čas postopka zatrjuje, da ne šola ne dom nista bila pred preoblikovanjem po ZZ v zasebni lastnini oz. kakršni koli lastninski povezavi s toženo stranko; če bi bila, se ne bi mogla preoblikovati v javni zavod po ZZ. Iz sodnega registra je razvidno, da je izobraževalno ustanovo „Srednja šola Y.“ ustanovila vlada LRS leta 1948. Vrhovno sodišče je naložilo le ugotavljanje imetništva pravice upravljanja na spornih nepremičninah, ni pa ugotovilo nepravilnosti glede ugotovitev, da sta oba izobraževalna zavoda imela in še imata status javnega zavoda. Le pojasnilo je razliko med delovno organizacijo, ki je pridobila status javnega zavoda, in delovno organizacijo, ki je pridobila status zavoda s pravico javnosti. Iz javno dostopnih evidenc AJPES-a za Dijaški dom B. je razvidno, da sta bila ustanovitelja tega zavoda „Dom A.“ in „Dom X.“ od 2. 10. 1984 do ureditve stanja po sprejetem odloku iz leta 1992. Zavod ni bil v zasebni lastnini oz. kakršni koli lastninski povezavi s toženo stranko. Iz navedenega izhaja, da so predmetna zemljišča postala javna lastnina na podlagi določb ZZ in so bila v upravljanju javnega zavoda. Uporabljane so bile za dejavnost javnih izobraževalnih zavodov, saj so na njih stavbe teh izobraževalnih zavodov in pripadajoča funkcionalna zemljišča, igrišče in zelenice. Vse to je navedeno že v tožbi, pripravljalnih vlogah in narokih ter podprto z dokaznimi listinami v spisu.

4. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Meni, da je tožeča stranka z navedbami, ki jih podaja v pritožbi v smeri, da je bila ustanoviteljica šola, prekludirana. Sicer pa navedbe tožeče stranke tudi ne držijo. Iz sodnega registra je razvidno, da je tožeča stranka Srednjo šolo Y. in Dijaški dom B. ustanovila šele z odlokoma leta 1992. Da bi bila ustanoviteljica šole in doma še pred tem, pa ni niti zatrjevala. Tudi glede pravice upravljanja je tožeča stranka na naroku jasno navedla, da jo je imela šele od odlokov o ustanovitvi, torej od leta 1992 dalje. Zato ni postala lastnica spornih nepremičnin na podlagi ZZ.

5. Pritožba je delno utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje tudi v ponovljenem sojenju ni ugotavljalo okoliščin, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati, ali sta imeli Srednja šola Y. (v nadaljevanju Šola) in Dijaški dom B. (v nadaljevanju Dom) na spornih zemljiščih pravico upravljanja, ker je zaradi napačne uporabe materialnega prava menilo, da tožeča stranka niti zatrjevala ni, da sta pred uveljavitvijo ZZ to pravico imela Šola in Dom. Pravica upravljanja je skup pravic, obveznosti in odgovornosti v zvezi z odločanjem o uporabi in razpolaganju z družbenimi sredstvi. Je premoženjska pravica, ki obsega enaka upravičenja kot lastninska pravica, to je pravico uporabe in razpolaganja, se pa od lastninske pravice razlikuje v tem, da je pri pravici upravljanja razpolaganje omejeno v skladu z namenom stvari in glede na posebna (družbenolastninska) pravila, ki zagotavljajo, da se bo stvar res uporabljala za to, za kar je namenjena. Vsebina pravice upravljanja je lahko od primera do primera različna, odvisna od stvari, dane v upravljanje, in od organa, kateremu je dana v upravljanje.(1) Glede na to, da gre v obravnavanem primeru za vzgojno-izobraževalni ustanovi, je imel pravico upravljanja subjekt, ki je nepremičnine uporabljal v izobraževalne namene, odločal o njihovi uporabi, z njimi gospodaril, jih vzdrževal. 7. Tožeča stranka je na naroku za glavno obravnavo 18. 2. 2014, to je naroku, ki je sledil razveljavitveni odločbi, zato je sodišče prve stopnje pravdnima strankama pravilno dalo možnost, da dopolnita trditveno podlago, navedla, da vztraja na že podanih trditvah ter dodaja, da sta od njune ustanovitve, (formalno pa od ustanovitve z odloki 30. 1. 1992 in 13. 2. 1992) dalje, imela v upravljanju predmetne nepremičnine Šola in Dom, ki sta izvajala svoje aktivnosti in da jih šteje kot javne službe ter da gre za dejavnost posebnega družbenega pomena. Že v tožbi je tožeča stranka zatrjevala, da sta predmetno premoženje uporabljala in upravljala Šola in Dom. Pojasnila je, da so to delavnice šole, telovadnica, kuhinja Doma, notranje dvorišče s prehodi in dostopi do vseh objektov, zelenica med delavnicami in peš potjo, ograjeno šolsko igrišče ter zelenica okrog igrišča do pločnika ob D. ulici; da jih že vse od leta 1958 uporabljata Šola in Dom, da so bile zgrajene za njih, da nepremičnine vzdržujeta in plačujeta tudi nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča in da je dejanska imetnica pravice uporabe tožeča stranka. S temi trditvami je dejansko zatrjevala izvajanje pravice upravljanja in je stališče prvega sodišča zmotno. Pritožbeno sodišče je zato skladno z določili 1. alineje tretjega odstavka 347. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) razpisalo glavno obravnavo.

8. Na glavni obravnavi je vpogledalo vse listine v prilogah spisa: zemljiškoknjižni izpisek za vl. št. 0000, zemljiškoknjižni predlog za vknjižbo lastninske pravice pri vl. št. 000, pogodbo o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim med GZD in RS, dopis Ministrstva za šolstvo, znanost in šport z dne 22. 3. 2001 in 5. 12. 2000, tožbo na ugotovitev lastninske pravice v prilogi A6, Odlok o ustanovitvi javnega vzgojno-izobraževalnega zavoda „Dijaški dom B.“ z dne 13. 2. 1992 in Odlok o ustanovitvi javnega vzgojno-izobraževalnega zavoda „Srednja šola Y.“ z dne 30. 1. 1992, zgodovinski izpisek iz zemljiške knjige za vl. št. 000 k. o. Z., Pogodbo št. V-324/77 z dne 2. 9. 1977, dopis Doma učencev B. št. 94/84 z dne 14. 9. 1984 in št. 94/83 z dne 8. 4. 1983, izjavo Soseska TP/TB-1241/80 z dne 2. 7. 1980, priglasitev za vpis v register z dne 14. 3. 1979, Obvestila 1998 s prilogami, dopis Srednje šole Y. z dne 28. 9. 1984, odločbo Republiške komisije za revizijo projektov št. RP-371/3-57 z dne 22. 5. 1957 in odločbo št. RP-678/2-57 z dne 10. 9. 1957, originalni zgodovinski zemljiškoknjižni izpisek za vl. št. 000 k. o. Z., zgodovinski izpis iz sodno/poslovnega registra za obdobje od 1. 2. 2008 dalje, izpis iz sodnega registra v prilogi C3, sklepe Okrožnega sodišča v Ljubljani Srg 2006/13227 za vl. št. 1/45984/00 z dne 23. 1. 2007, Srg 2007/01831 z dne 21. 2. 2007, Srg 2007/02544 z dne 7. 3. 2007, zgodovinski izpis iz sodnega registra v prilogi C7, redni izpis iz sodnega/poslovnega registra v prilogi C8. Vpogledalo je tudi dopis Arhiva Slovenije z dne 4. 1. 2011 (list. št. 68 spisa) in prebralo zapisnik o zaslišanju priče A. F., saj so izpolnjeni pogoji iz 2. stavka šestega odstavka 348. člena ZPP.

9. Navedb, kaj so predmetne nepremičnine v naravi in da jih uporabljata Šola in Dom za vzgojno-izobraževalno dejavnost, tožena stranka ne prereka in jih je skladno z drugim odstavkom 214. člena ZPP šteti za priznane. Sicer pa tudi iz dopisov z dne 8. 4. 1983 (priloga B6) in 14. 9. 1984 (priloga B5) ter z dne 28. 9. 1984 (priloga B10) izhaja, da sta predmetne nepremičnine uporabljala Šola in Dom za izobraževanje za gradbeniške poklice. Tudi navedb, da sta nepremičnine vzdrževala in za njih plačevala davščine, tožena stranka ne zanika. Navedena dejstva pa dokazujejo, da sta pravico upravljanja z nepremičninami - družbenim premoženjem, v in na katerem se je izvajal vzgojno-izobraževalni proces, imela Šola in Dom.

10. S strani tožene stranke zatrjevana dejstva, da je njen pravni prednik za gradnjo kompleksa Šole in Doma namenil nepremičnine, pridobil dovoljenja in gradnjo investiral (verjetno delno – op. sodišča), ne dokazujejo pravice upravljanja, saj te ne predstavlja izgradnja objektov. Izgradnja objektov tudi ne pomeni, da je tožena stranka ustanoviteljica Šole in Doma. Ustanovitelj delovne organizacije ni nujno tisti, ki zagotovi sredstva.(2) Torej dejstvo, da je nek subjekt zgradil ustanove za izobraževanje določenih kadrov, še ne dokazuje, da je upravljal z njimi in da je bil ustanovitelj izobraževalne ustanove, še zlasti ne v sistemu družbene lastnine. Zaključek prvega sodišča, da je tožena stranka dokazala, da je bila že pred uveljavitvijo ZZ ustanoviteljica delovnih organizacij, ki so opravljale vzgojno-izobraževalno dejavnost (zadnji odstavek na strani 8 izpodbijane sodbe), je zmoten.

11. Materialnopravno zmotno je tudi stališče prvega sodišča, da se je tožena stranka upravičeno vknjižila kot lastnica po Zakonu o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL). Vzgojno-izobraževalne ustanove so se lastninile po določbah ZZ in ZOFVI, ZLNDL pa je kot splošni predpis o lastninjenju družbenih nepremičnin subsidiaren in pride v poštev le, če se premoženje ni lastninilo na podlagi drugih predpisov.

12. Da sta bili Šola in Dom delovni organizaciji, ki sta bili vključeni v sistem javnega izobraževanja in sta opravljali dejavnost posebnega družbenega pomena, izhaja iz neprerekanih trditev tožeče stranke. Družbeno premoženje v delovnih organizacijah, ki so opravljale dejavnost posebnega družbenega pomena, je na podlagi določb ZZ postalo javna lastnina (četrti v zvezi s prvim odstavkom 65. člena ZZ). Predmetna zemljišča so torej na podlagi določb ZZ prešla v javno lastnino.

13. Delovne organizacije, ki so ob uveljavitvi ZZ 30. 3. 1991 opravljale (med drugim) dejavnost vzgoje in izobraževanja, so po določbi prvega odstavka 62. člena ZZ od 1. 4. 1991 nadaljevale delo kot zavodi; in sicer tiste delovne organizacije, katerih ustanovitelj je bila družbenopolitična skupnost, kot javni zavodi, če pa je bila ustanovitelj druga pravna oseba, pa kot zavodi s pravico javnosti (drugi odstavek 64. člena ZZ). Nepremičnine, ki so bile družbena lastnina v upravljanju delovne organizacije iz prvega odstavka 62. člena ZZ, so postale javna lastnina v upravljanju javnih zavodov, če je bila njihov ustanovitelj družbenopolitična skupnost, če je bila njihov ustanovitelj druga pravna oseba, pa v upravljanju zavoda s pravico javnosti.

14. Tožena stranka niti zatrjevala ni, da sta Šola in Dom po uveljavitvi ZZ nadaljevala delo kot zavoda s pravico javnosti. Da bi imela status zavoda s pravico javnosti, tudi ne izhaja iz nobene listine v spisu. Pač pa je tožeča stranka zadostila trditvenemu in dokaznemu bremenu tudi v tem delu.

15. Ali je določena delovna organizacija, ki je opravljala vzgojno-izobraževalno dejavnost posebnega družbenega pomena, pridobila status javnega zavoda ali zavoda s pravico javnosti, je bilo torej odvisno od tega, kdo je bil ustanovitelj te delovne organizacije. Tožeča stranka sicer vse do obravnavane pritožbe ni nikoli izrecno zatrdila, da je bila še pred uveljavitvijo ZZ ustanoviteljica Šole in Doma. In ker ni opravičila zakaj ne, pritožbenih navedb v tej smeri glede na določila 337. člena ZPP pritožbeno sodišče ni upoštevalo. Vendar pa je iz, glede na določila 286. člena ZPP pravočasnih trditev in dokazov, ob pravilni uporabi materialnega prava mogoče zaključiti, da je bila ustanoviteljica Šole in Doma tožeča stranka.

16. To dokazujeta Odlok o ustanovitvi javnega vzgojno-izobraževalnega zavoda „Srednja gradbena šola Y. Ljubljana“ z dne 30. 1. 1992 (priloga A8) in Odlok o ustanovitvi javnega vzgojno-izobraževalnega zavoda „Dijaški dom B. z dne 13. 2. 1992 (priloga A7). Na oba odloka se je tožeča stranka sklicevala že v tožbi in nanju opirala svoj zahtevek. Odloka je izdala tožnica na podlagi drugega odstavka 57. člena ZOFVI, ki določa, da morajo ustanovitelji javnih vzgojno-izobraževalnih zavodov akte o ustanovitvi uskladiti s tem zakonom do 29. 2. 1992. Odloka sta bila izdana zaradi prilagoditve aktov o ustanovitvi, kot je to ustanoviteljem naložil ZOFVI v 57. členu, in potrjujeta, da sta bila Šola in Dom ustanovljena s strani družbenopolitične skupnosti in ne s strani druge pravne osebe. Sprejem Odlokov leta 1992 ne pomeni, da sta bili ustanovi šele takrat ustanovljeni in je drugačno naziranje tožene stranke zmotno.

17. Tožeča stranka je na naroku po prejemu revizijskega sklepa navedla, da sta obe izobraževalni instituciji izvajali aktivnosti, ki se štejejo kot javne službe. Tožena stranka temu ni oporekala, zato sodišče zaključuje, da so bile nepremičnine namenjene za opravljanje javne službe (214. člen ZPP).

18. Premoženje, namenjeno za opravljanje javne službe, v javni lastnini, s katerim so upravljali javni vzgojno-izobraževalni zavodi, ki so izvajali srednje izobraževanje ter dijaški domovi, pa je postalo z dnem uveljavitve ZOFVI, to je 14. 9. 1991, last RS (61. člen ZOFVI).Tožeča stranka je torej na podlagi zakona pridobila lastninsko pravico na spornih nepremičninah. Zato je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi tožene stranke in na podlagi 355. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 351. člena ZPP spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je ugodilo tožbenemu zahtevku za ugotovitev, da je tožeča stranka lastnik spornih nepremičnin.

19. Tožeča stranka navaja, da izpodbija sodbo v celoti in predlaga, da sodišče v celoti ugodi njenemu tožbenemu zahtevku. Vendar pa odločitve prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi tožbenega zahtevka za izstavitev vknjižbenega dovoljenja ne izpodbija obrazloženo. Zato je pritožbeno sodišče prvostopenjsko sodbo v tem delu preizkusilo le glede uradoma upoštevnih pritožbenih razlogov iz drugega odstavka 350. člena ZPP. Ugotavlja, da je odločitev v tem delu materialnopravno pravilna. Tožbeni zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine je neodpravljivo nesklepčen, saj tožeča stranka ne zatrjuje, da je lastninsko pravico pridobila na podlagi pravnega posla. Ker tudi nobena uradoma upoštevna procesna kršitev ni bila zagrešena, je višje sodišče v tem delu pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo (353. člen ZPP).

20. Na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP je drugostopenjsko sodišče odločilo o stroških vsega postopka. Po spremembi odločitve je tožeča stranka uspela z zahtevkom za ugotovitev lastninske pravice, v zvezi z zahtevkom za izstavitev vknjižbenega dovoljenja pa niso nastali nobeni dodatni stroški, zato ji je tožena stranka dolžna povrniti vse potrebne (155. člen ZPP) stroške postopka (154. člen ZPP). Te je višje sodišče odmerilo na podlagi stroškovnika tožeče stranke in skladno z Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT; tožba je bila vložena pred uveljavitvijo Zakona o odvetniški tarifi). Potrebni pravdni stroški tožeče stranke so: 3x 1300 točk za tožbo, prvo pripravljalno vlogo in prvi narok za glavno obravnavo, 4x 325 točk za naroke za glavno obravnavo, ko se niso izvajali dokazi, in 2x 650 točk za naroka za glavno obravnavo dne 5. 1. 2011 in 18. 2. 2014 (tar. št. 20 OT). To znese 6500 točk, ob vrednosti točke 0,459 EUR, je to 2.983,50 EUR. Materialne stroške je sodišče priznalo skladno s 13. členom OT: 2 % do 1000 točk in 1 % od 5500 točk. Skupaj znesejo stroški tožeče stranke do tega pritožbenega postopka 3.017,93 EUR. Potrebni stroški pritožbenega postopka pa so: priglašenih 1300 točk za pritožbo (po tar. št. 21 bi ji šlo več), 650 točk za pritožbeno obravnavo in 13,54 EUR materialnih stroškov (člen 13. OT), kar znese 908,59 EUR. Ostalih priglašenih stroškov postopka sodišče tožeči stranki ni priznalo, ker noben narok ni trajal več kot pol ure, obvestila in posveti s stranko pa so zajeti v priznanih opravilih.

21. Sodišče je določilo 15-dnevni rok za plačilo dosojenih stroškov postopka na podlagi 313. člena ZPP. Če tožena stranka stroškov ne bo plačala v postavljenem roku, bo prišla v zamudo in bo od tedaj dalje dolgovala še zakonske zamudne obresti (299. in 378. člen Obligacijskega zakonika).

(1) Iz sodbe VS RS II Ips 213/2010 z dne 5.5.2011. (2) Prim. Š. Ivanjko in B. Zabel, Statusno pravo organizacij združenega dela (3. izdaja), Pravna fakulteta d.d. Univerzum, Ljubljana, 1984, str. 130.